Bolšjak se, kot že rečeno pripravlja na zimo. In to še kako. Že ob vhodu mi je danes padlo v oči nekakšno vesoljsko svetleče kvazi božično drevo, ki je nakazovalo, da se bliža “najlepši čas v letu”. Pa sploh ni bilo edino. Našlo se jih je kar nekaj, umetnih seveda, ampak vsekakor (pre)zgodnjih znanilcev veselega decembra. Za zamudnike se je tu in tam še našel kakšen vez sveč za pokopališča.

Sicer pa so kopalke, natikače, firmirane kratke majice in brisače zamenjale kape, šali in podloženi gležnarji. Pa da ne boste mislili, da je pestra ponudba dodatkov samo za obiskovalce bolšjaka. Izbor je bil pester tudi glede na prihajajoč datum v novembru.

Zimska obutev za vas in vašega jeklenega konjička

Nekaj “štantov” je namreč ponujalo obutev za jeklenega konjička. Tudi če bi kateremu od obiskovalcev slučajno ušlo, da se približuje skrajni rok za menjavo zimskih “gum” na avtomobilih, se je danes ob kupih naloženih pnevmatik zagotovo spomnil, da njegov jekleni konjiček potrebuje zimsko obutev.

Pričakovala bi jih še več, a pod črto, prodajalcev z gumami je bilo manj kot prodajalcev nogometnih dresov denimo, pa bi glede na sezono in bližajoč se datum, pričakovala ravno obratno. 

Pa tudi kupcev gum ni bilo pretirano veliko. V nasprotju z “zelenjavnim sektorjem” bolšjaka, kjer pa se je spet (kot že več nedelj zapored) kar trlo obiskovalcev.

Edini štant s pečenimi kostanji (še vedno) stoji na svojem mestu, čeprav se sezona kostanja počasi izteka, mandarinam z doline Neretve pa so se pridružile klementine. Seveda, in še ena poljščina naših južnih sosedov. Varaždinsko zelje namreč.

Martina bo bolšjak preskočil, Varaždinca za celo Zagorje

Vsakič ko grem na bolšjaka, si obljubim, da tema ne bo nanesla samo na sezonsko sadje in zelenjavo, a kaj ko se prav na predelu sadja in zelenjave toliko zanimivega dogaja že po prvem obhodu. Torej zelje. Ali bolje kar Zelje. Z veliko začetnico pa zato, ker je danes popolnoma prevzelo mojo pozornost. In verjamem, da še s strani marsikoga.

Kot sem prej dejala za gume, priznam, saj vem, da bo zvenelo nenavadno, a res sem danes pričakovala kakšno raco ali gos na bolšjaku. Ne ravno žive, ampak takšne surove seveda, lepo pakirane. In seveda “domače”. Pa jih ni bilo. Mlinci? Tudi ne. Rdeče zelje bi lahko iskal z “lupo”. Za vzorec in samo na enem štantu. Varaždinca pa za celo Zagorje.

Varaždinsko zelje se je danes prodajalo “na kile”, še bolj pa na “vreče”. In cene? 10 evrov za vrečo, v kateri je bilo dobrih dvajset kilogramov. Za nekoliko bolj uvelega s tu in tam kakšnim rjavim listom malo popusta. To pomeni devet evrov po vreči. A velja samo za Varaždinca. “Kleni Slovenec”, je stal evro po kilogramu, a tega v vrečah niso prodajali.

O, ti bolšjak. Pa sem mislila, da je na Teznu doma tradicija. Vsaj glede na poplavo tistih suhih prvonovembrskih aranžmajev izpred dveh tednov. Ne, Martina bo bolšjak preskočil. Definitivno pa ne ozimnice. Da je zelje očitno priljubljena zelenjava obiskovalcev kramarja pa ni bilo razvidno samo iz ponudbe, ampak tudi iz gneče.

Kdo se boji PCT?

Prvič se mi je na bolšjaku, pa nisem od včeraj in še manj prvič na sejmu, pripetilo, da je bila pred eno stojnico tako “nabita kolona”, da si komaj kaj videl skozi. Radovedneži smo se smukali naokrog, marsikdo pa je kar pristopil, kar takole iz prepričanja, da “če je že toliko ljudi v vrsti, potem se sigurno prodaja kaj pametnega“.

Prodajalo pa se je namreč kislo zelje, ki začenja svoj pohod po zimskih jedeh. In zanj je bilo tistim z manj sreče na koncu vrste treba kar pošteno počakati. Eden med njimi si je celo godrnjaje upal napovedati, da bo pa danes za svoj piskrček zelja “glede na gužvo, sigurno čakal eno uro“.

Potem pa nekaj stojnic naprej spet kislo zelje in kisla repa. Kar tako lepo na štantu, precejšen kup obojega. Naokrog pa neprimerljivo manj radovednežev in kupcev, a vseeno nekaj nadebudnih obiskovalcev, ki so svoje prste veselo “pomakali” v kup zelja, ki je s svojim močnim vonjem k priložnostni “degustaciji” privabljal tudi ostale obiskovalce.

Šlo je za taktiko prodajalca, očitno, a ni bila tako uspešna kot pri tistem z enourno čakalno dobo. Vsekakor pa zanimiva. Tako radi imajo obiskovalci to kislo delikateso. Najbrž pa res. Tako zelo, da pozabijo na vse ostalo. Zeljni gurmani, ki so veselo pokušali zelje, so bili namreč le streljaj stran od redarja, ki je z masko na obrazu nadvse natančno preverjal PCT pogoj obiskovalcev. Saj veste, smo vendar v času korone.