No, in pa prihajajoče zimske vremenske razmere. Ali pa volilna nedelja, kakor vzamete. Kakorkoli, danes nas je bilo na kramarju kar precej manj, kot običajno. Temperature so se nevarno bližale ledišču, megle je bilo, da se je dobesedno kadilo, in niti pogled na Pohorje z belo kapo, prvo v letošnji novi zimski sezoni, ni bil nič kaj pomirjujoč, v primerjavi z neugodnimi vremenskimi razmerami. Ja, bo že tako, da zima nezadržno trka na vrata, ali pa bolje rečeno, je kar pred vrati.
Zamudniki so danes še lahko izbirali svojo obutev za jeklene konjičke, ki jim bo v vremenu, kot je vladalo danes, še kako prav prišla.
Jaz volim tistega, ki “porihta” potke na kramarju
Sicer pa vreme niti ni bilo tisto, kar nas je, najbolj goreče privržence bolšjaka, grelo na ta deževen, meglen poznojesenski dan. Tu in tam so nekateri prodajalci nergali nad novimi razmerami, ki so terjale hitro prilagajanje, marsikoga je presenetil pršič, ki je padal in je moral posledično temu prilagoditi prodajne pripomočke, po drugi strani pa jih je veliko ostalo doma. Polne so bile samo stojnice s ponudbo sadja in zelenjave, medtem ko ljubitelji starin in druge rabljene “robe” danes pač niso prišli na svoj račun.
So pa vsi ljubitelji kuhanega vina, kjer se je pa danes, kljub nič kaj prijaznemu vremenu, kar trlo takšnih in drugačnih obiskovalcev bolšjaka. Nekaj takšnih, ki so, tako kot jaz, komaj čakali, da se uradno začne sezona te dišeče specialitete. Ne vem, kdaj temperature padejo tako nizko, da se uradno lahko začne sezona, a kuhanček in sneg sta tudi edino, zakaj se mi splača potrpeti mraz. In pa seveda prazniki.
Dišeča kulisa kuhančka je bila tako na bolšjaku, kjer običajno prevladujejo drugačne vonjave, prijetna popestritev in presenečenje obenem, sicer pa dobrodošla spremljava “političkim nastavam”, ki jim je bilo danes tu in tam mogoče prisluhniti. Takole pri sebi sem si rekla, da bi bilo prav zanimivo postaviti politični štab kar tukaj, na bolšjaku kakopak.
Marsikakšna obljuba je že padla na račun bolšjaka, med drugim tudi takšna, da bi ga bilo treba zravnati z zemljo, ne vem pa, če bi lahko našli kaj, kar bi bilo tako nesporen del naše mariborske folklore, kot je prav kramar. Mogoče še NK Maribor. Če pa že ne štab, pa je skrajni čas, da kramarja doseže tudi kakšna obljuba političnih veljakov, in dobi vsaj urejene asfaltirane poti, kot se spodobi, da ne bomo ob naslednjem nalivu potrebovali še plavutk.
Adventni venčki takšni in drugačni
Danes je tako po cerkvenih običajih še edina “navadna” nedelja v letu, preden vstopimo v adventni čas. Če v trgovinah že vse poka po šivih od bleščeče, sijoče in rdeče ponudbe, ki naznanja, da je najlepši čas v letu “tek što nije”, pa so priprave na božiča v polnem teku tudi na kramarju.
Vedno več božičnih okraskov je v ponudbi, in priznam, iz leta v leto so bolj inovativni in definitivno zanimivi. Poleg lučk v tolikšnih odtenkih, za katere verjamem, da bi se morali pošteno potruditi, da bi jih lahko našteli, pa futurističnih svetlečih drevesc, v obliki smrečic, sta danes pestri ponudbi takšnih in drugačnih božičnih rekvizitov z bolšjaka delala družbo še napihljiva božička.
Sama se še vedno uvrščam med tradicionaliste, tiste, ki prisegajo na božič v rdečem, pa tudi tiste, ki na božič čakajo s prižiganjem svečk ob nedeljah. Očitno pa nas je kar nekaj takšnih. Na kramarju je bila danes izbira pestra kot že dolgo ne. Izbirati je bilo mogoče okrogle venčke, pa tiste podolgovate, takšne s pravo ali umetno smrečico, lesene venčke, pa tudi barvnih odtenkov je bilo cela paleta. In cena? Med 15 in 25 evrov po kosu, za tiste nekoliko bolj umetelno izdelane je bilo treba odšteti nekaj več kot dvajset evrov.
Doma smo v mojih otroških letih delali venčke skupaj z družino, sedaj pa priznam, se raje kar odločim za nakup kakšnega, ki mi je všeč, a venec, ob katerem naj bi družina po večerih molila in pričakovala božič, je še vedno zame eden najbolj pristnih in hkrati najlepših simbolov adventa. S smrečico, morda storžem, posušenimi pomarančami ali brez, spretni mojstri se tako iz leta v leto izkažejo z novimi idejami, ki jih vključijo v venčke, bolj kot pisane adventne venčke pa je nadvse lepo opazovati tradicionalen pomen venčkov, kar v kombinaciji s sodobno noto, ohranjajo vse do danes.