Puding iz rumene vrečke s podobo nasmejanega dekliča je pravzaprav dediščina nemškega velikana Dr. Oetker, ki je imel svojo izpostavo v Mariboru. Kmalu po prvi svetovni vojni je Oetkerjevo podružnico – s Tovarno za pecilne praške Dr. A. Oetker, d. z. o. z., v Mariboru – dobila tudi tedanja Jugoslavija. O tej tovarni je sicer bore malo podatkov, le nekaj kovinskih škatel, ki se jih je ohranilo vse do danes, priča o sladki zgodovini našega mesta in tovarni, ki je kasneje tlakovala pot velikemu Intesu.

V naših koncih pa je uspešno delovala še Sana v Hočah, kjer so proizvajali prav tisti prej omenjen puding v rumeni vrečki, kar je botrovalo dejstvu, da so Hoče poznale skoraj vse gospodinje v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Čeprav je bila Sana skrita v podeželskem zelenju, se je vonj po dobrotah, zaradi katerih so se marsikomu pocedile sline pred šipami slaščičarn, vil daleč naokoli.

Vir: Wikimedia

Na Sanini čokoladi “gor zrasli”

Ime Sana me je spremljalo skozi vse otroštvo, no pa ne samo mene. Predvsem mojega očeta, ki je, kot je rekla moja babica, nekdanja Sanina delavka, “na sladkarijah iz Sane gor zrasel”. Pripovedovala mi je, kako se je na delo in domov vsak dan vozila z vlakom, poleg bonbonov in oblatov za napolitanke pa so proizvajali še pecilni prašek, pudinge kakopak in pregrešno željo malih in velikih. Čokolado seveda. Moj oče, velik ljubitelj sladkarij, je imel tako privilegij iz prve roke degustirati Sanine izdelke, še preden so ti končali na policah trgovin.

Ime tovarne je bila skrajšana oblika priimka enega od ustanoviteljev – Sanarollija.

Tovarna čokolade, bonbonov, keksov in pecilnih praškov je bila v Hočah ustanovljena leta 1922. Največji delež med šestimi družbeniki je imel Fero Müller. Podjetje so uredili v prostorih nekdanje zadružne mlekarne, ki so jo hočki kmetje ustanovili pred prvo svetovno vojno. Ime tovarne je bila skrajšana oblika priimka enega od ustanoviteljev – Sanarollija. Italijanski lastniki so vanjo pripeljali stare stroje in začeli izdelovati čokolado, ki je bila njihov glavni proizvod v obdobju med obema vojnama.

Vir: Wikimedia

Od leta 1923 je bil ravnatelj podjetja Mariborčan Anton Rehar. Leta 1925 so je izdelali kar 120.000 kilogramov, v letu 1926 pa 87.200 kilogramov čokolade in čokoladnih bonbonov.
Podjetje je bilo leta 1926 vpisano v trgovinski register kot Jugoslovanska tovarna za izdelovanje dr. Oetkerjevega pecilnega praška, družba z o. z. v Mariboru. Predmet poslovanja je obsegal izdelovanje kemičnih preparatov za kuhinjo in gospodinjstvo, dr. Oetkerjevega pecilnega praška za puding in vaniljevega sladkorja ter trgovino. Med drugo svetovno vojno so v tovarni izdelovali bonbone, umetni med ter sadni kruh za vojaške potrebe, po vojni pa so začeli peči še piškote. Med vojno naj bi izdelovali celo umetni med, kakor navaja Martina Magdič v Kulturnem (po)potovanju skozi čas.

Zamenjala je veliko lastnikov, tudi ime se je spreminjalo v različicah, ampak Sana je bila stalnica.

Zaradi velikih dolgov je bilo podjetje leta 1934 likvidirano in prodano na dražbi. Kupil ga je mariborski baron Jožef Adamovič, ki je ponovno pričel s proizvodnjo čokolade, bonbonov in podobnih proizvodov. Leta 1937 je podjetje prenehalo z delovanjem, leta 1938 pa je proizvodnja spet stekla, novo družbo z nazivom Sana Industrie- und Handelgesellschaft, Süsswarenfabrik Herzl & Müller Maribor pa sta vodila Margarethe Müller in Viktor Herzl, je poročal Večer.

V 60-ih veliko povpraševanje po karamelah

Moja babica, sicer izkušena kuharica, je izkušnje v peki, preden se je odpravila delat v vrtce, nato pa kariero zaključila v mariborski “toplotni”, nabirala prav v 50-ih letih 20. stoletja. Kot bi bilo včeraj se spominjam mojih prvih korakov pri peki peciva in piškotov, ki so se vedno zaključili nekako takole: “Vidiš, to smo mi v Sani delali”. Ime se mi je v spomin vtisnilo vse do danes.

Leta 1949 so zaradi širitve Mariborske livarne strojno opremo iz nekdanje tovarne “Dr. Oetker”, ki je imela izpostavo v Mariboru, prepeljali v Sano. Tako so proizvodnjo v Hočah razširili še na pecilne praške in pudinge. Znaten napredek v proizvodnji je Sana zabeležila sredi 50. let 20. stoletja, ko je začelo naraščati tudi število zaposlenih, in sicer s 50 leta 1950 na 320 leta 1960. Med njimi je bila velika večina žensk, je takrat poročal Večer.

Vir: Wikimedia

V 60-ih letih je tovarna modernizirala svojo proizvodnjo in specializirala posamezne proizvodne obrate. V podjetju so v Zahodni Nemčiji kupili stroje za proizvodnjo piškotov v vrednosti približno 19 milijonov dinarjev. Zaradi specializacije proizvodnje je tovarna povečala proizvodnjo keksov od ene na tri tone na dan, povečala pa se je tudi proizvodnja čokolade na 150 kilogramov dnevno. Če so sprva proizvajali razne slaščice, med njimi tudi kokosove in čokoladne rezine, so se nato specializirali samo na izdelavo mehkih plastičnih bonbonov.

Vir: Wikimedia

V 60-ih se je proizvodnja specializirala tudi glede proizvodnje karamel, proizvedli so šest do sedem vrst karamel, saj je bilo takrat na domačem trgu veliko povpraševanje. Sana naj bi takrat proizvedla približno 300 ton karamel na leto, kasneje, s pomočjo stroja za zavijanje, pa se je proizvodnja še povečala. Razen tega so povečali tudi proizvodnjo pudingov, pecilnega praška, vanilijevega sladkorja, kreme in ekspres kakava.

“Na trg bodo dali tudi nov proizvod. V tovarni nameravajo namreč začeti s proizvodnjo ekstra pudinga, ki ga bodo lahko pripravljali potrošniki kar na vodi. Sana bo ena prvih preskrbovalnih podjetij v Jugoslaviji, ki bo modernizirala svojo proizvodnjo in tako pocenila svoje izdelke. Danes so tovrstni proizvodi na trgu dokaj dragi, in to samo zato, ker je naša preskrbovalna industrija slabo razvita in ker še vedno proizvaja na star, obrtniški način,” je 15. marca 1960 poročal Večer.

Prav v 60-ih pa je nastala tudi ideja, da bi pričeli s proizvajanjem pudinga iz vrečke, ki bi ga lahko pripravili kar na vodi.

Izdelke zavijale tudi po eno uro

V babičini “mali šoli kuhanja” je moralo biti tudi vse po standardih, predvsem kar se čistoče tiče. V tovarni so si namreč nadvse prizadevali za ohranjanje reda in čistoče. Sanine delavke, ki so bodisi stregle za strojem bodisi zavijale izdelke, pa so bile v celoti oblečene v belo. Tudi načeloma pa so veliko pozornosti namenjali videzu izdelkov, saj so se zavedali, da imajo pri samem nakupu sladkarij veliko opraviti prav “velike oči”.

Včasih so bonbone in piškote prodajali v večkilogramskih škatlah, a se je v 60-ih to spremenilo. Ker se je povečevalo število samopostrežnih trgovin, spreminjale pa so se tudi želje kupcev, so v Sani začeli izdelke pakirati v manjše zavitke, ki so bili bolj lični in praktični kot nekdanji večkilogramski zavoji. Tudi nekaj gramov težke izdelke so zavijali ročno, to pa je omogočal številen kader.

“Teža zavitkov mora biti točna do grama. Prva leta po osvoboditvi, ko je bilo na tržišču še razmeroma malo blaga te vrste, je tovarna prodajala bonbone in kekse v večkilogramskih škatlah ali zavitkih. Danes je drugače. Znatno povečanje števila zaposlenih gre predvsem na račun zavijanja izdelkov. Zavijajo tudi najmanjše količine, že od 50 gramov naprej. Spričo vedno večjega števila samopostrežnih trgovin in želja potrošnikov po lično zavitih izdelkih je tako odpremljanje blaga nujno. Sanine kekse, medenjake in druge izdelke je mogoče kupiti tudi v prav majhnih zavitkih, prav tako napolitanke in čokolado,” je 17. septembra 1960 pisal Večer.

Prej, ko so prodajali izdelke v večjih količinah, je delavka napolnila in zavila škatlo v nekaj minutah, ko so se odločili izdelke zavijati, pa je morala delavka isto količino zavijati tudi eno uro.

Vir: Wikimedia

V tovarni so velik poudarek dajali kakovosti. V ta namen so ustanovili lasten laboratorij, v katerem so redno spremljali proizvodne postopke in nadzorovali izdelke. Podobno kot po drugih tovarnah so tudi v Sani dajali velik pomen kulturnemu in športnemu udejstvovanju svojih zaposlenih. Tovarna Sana v Hočah je delovala vse do leta 2007, ko je bil uveden stečajni postopek.

Vir: Wikimedia

Oktobra 2006 so lastniki – hrvaško podjetje Podravka iz Koprivnice – sklenili likvidirati družbo in preseliti proizvodnjo v Makedonijo, zaradi česar je 48 zaposlenih ostalo brez zaposlitve, in tako se je sladka in uspešna zgodba končala z nadvse grenkim koncem.