V uredništvo smo prejeli anonimno pismo stanovalca enega izmed blokov na Gregorčičevi ulici, kjer naj bi se že dalj časa zadrževale podgane. Da je dejansko stanje precej zaskrbljujoče, smo se prepričali tudi sami. Obiskali smo sporen vhod in posneli nekaj fotografij. O večjem številu nezaželenih glodavcev je sprva pričal že izredno neprijeten vonj, ki je izviral iz številnih iztrebkov na tleh. Podgane so namreč zavzele hodnik, ki vodi iz kleti bloka v garažo. A “nove stanovalke” za seboj ne puščajo le iztrebkov, temveč delajo tudi precejšnjo škodo, saj so obgrizle izolacijski material na ceveh, ta pa je ob našem prihodu žalostno “bingljal” izpod stropa.
“Vsakič, ko se odpravim v garažo, me obide slab občutek, saj samo čakam, kdaj se bo pred menoj pojavila kakšna podgana. Najhuje je, da na hodnik s stopnišča vodijo le ena vrata, tako da lahko podgane prosto prehajajo po hodniku bloka. Zgodilo se je že, da smo stanovalci podgano srečali na hodnikih pred stanovanjem,” razlaga ogorčen bralec.
Preventivna deratizacija obvezna dvakrat letno
Stanovalci so skupaj s hišnikom seveda ukrepali, a očitno zaman. Podgane so se precej razpasle, njihovo škrebljanje je mogoče slišati v zidu, kjer naj bi se zadrževale. Naokrog po hodniku, ki je novo prebivališče podgan, sicer ležijo prazne škatle strupa, a podgan to ni odgnalo. “Hišnik je že večkrat pometel iztrebke in odpadno izolacijo, ki leži po tleh. Namerava zadelati luknje v zidu, kjer se podgane zadržujejo, a bojim se, da jih to nikakor ne bo ustavilo,” še dodaja bralec. Stanovalci so, po besedah našega sogovornika, upravitelja večkrat pozvali, naj ukrepa, saj postaja težava s podganami neobvladljiva, a ta ni ukrepal. Na upravitelja stavbe smo tudi mi naslovili vprašanja, zaenkrat pa odgovorov še nismo prejeli.
Vir: bralec
Mariborska enota Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) za nadzor nad glodavci izvaja preventivno sistemsko deratizacijo v večstanovanjskih objektih, šolah, vrtcih, bolnišnicah, domovih za starejše ter v obratih s prehrano. Ta se izvaja z namenom držati število glodavcev na tolerantnem nivoju, kar pomeni na številu, ko jih še prenašamo v svoji bližini. Izvaja se vsaj dvakrat letno (pomlad, jesen) glede na razvojni krog glodavcev in obnašanja glodavcev glede na vremenske razmere, deratizacijo pa lahko predpiše tudi zdravstveni inšpektor. V kanalizacijskem omrežju pa deratizacijo izvaja podjetje Nigrad. Lastniki individualnih hiš se morajo glede deratizacije znajti sami.
V primeru preventivne deratizacije je deratizacijsko sredstvo (strup ali past) stalno nastavljeno v okolju. Sredstva morajo biti postavljena tako, da je kolateralna škoda zaradi prisotnosti sredstev onemogočena. Past ali strup morata biti pod rednim nadzorom. Stroški sistematske deratizacije so 2,50 EUR (brez ddv) po stanovanjski enoti.
“Z izrazom deratizacija opisujemo vse postopke, katerih namen je zmanjševanje populacije glodavcev na določenem območju. Cilj deratizacije je zmanjšati populacijo glodavcev do te mere, da ta ne predstavlja več nevarnosti za zdravje ljudi in živali. S postopki deratizacije se omejuje tudi nastanek gospodarske škode, ki je posledica dejavnosti glodavcev. Deratizacija poteka tako, da nastavimo strupene deratizacijske vabe v objekte. Vse vabe so v zabojčkih in označene. V kanalizacijsko omrežje se deratizacijske vabe obešajo v jaške,” razlagajo na NLZOH.
Kot so še pojasnili pri NLZOH, je v Mariboru trenutno večji pojav podgan v kanalizacijskem omrežju. Posledično se te od tam širijo na objekte. Miši se najpogosteje zatečejo v objekte pred zimo, ko ”bežijo” pred mrazom, podgane pa so tozadevno aktivne čez celo leto.
V NLZOH vodijo lastno, interno evidenco opravljenih deratizacij, zunanje zaenkrat, kot so pojasnili, ne vodi nihče.
Hrana, ki jo odvržemo v školjko, najbolj vabljiva za podgane
Zavedati se moramo, da k povečanju populacije glodavcev veliko prispevamo ljudje sami. Glodavci se najpogosteje pojavljajo v strnjenih naseljih, predvsem tam, kjer je hrana in morebiti neurejeno ravnanje z odpadki, pa tudi v zapuščenih objektih, v kanalizacijskem omrežju in podobno. Zato je pomembna splošna higiena okolja, pravilno zbiranje odpadkov in urejenost zbirnih mest za odpadke, prenehanje zlivanja odpadkov in hrane v straniščne školjke ter preprečevanje divjih odlagališč.
Prav pravilno odlaganje hrane je ključnega pomena pri obvladovanju podgan, saj je največkrat hrana, ki jo zlivamo v školjko, za podgane najbolj vabljiva. Odvržena hrana je najbolj zanimiva in hranljiva za podgane takoj zatem, ko je izplaknjena v interno kanalizacijo. Kasneje se namreč v javni kanalizaciji toliko razgradi, da jim več “ne diši”. Odmetavanje ostankov hrane v kanalizacijske odtoke in straniščne školjke predstavlja hrano za podgane, ki tako rekoč čistijo za nami.
Pogosto se namreč zadržujejo v bližini vode, ob kanalih in v kanalizaciji, od koder lahko skozi straniščno školjko pridejo tudi v stanovanja. Pri omejevanju gibanja in razmnoževanja glodavcev pa je bistvena tudi dobra higienska ureditev notranjosti objektov in okolice. Glodavcem mora biti namreč onemogočena prosta pot v objekte. To dosežemo z ustrezno zatesnjenostjo zunanjega ovoja objekta. Vrata so odprta le v primeru prehajanja ljudi in tovora in se ne uporabljajo za prezračevanje.
V primeru, da se podgana znajde v vaši kuhinji, pa pri NLZOH svetujejo, da ne uporabite strupenih vab. “Vabe zastrupijo glodavca po nekaj dneh, vi pa si ga želite odstraniti takoj. Zato v tem primeru predlagamo uporabo lovk, pasti oz. lepilnih plošč. Za vabo pa uporabite oreščke, suho sadje, čokolado ali arašidovo maslo,” sporočajo z NLZOH.
Nikoli jih ne bomo popolnoma iztrebili, od nas so 50-krat starejše
Glodavci so v mestih stalno prisotni, saj se zadržujejo vsepovsod, kjer najdejo hrano, zato jih je praktično nemogoče iztrebiti. Gnezdijo lahko tudi v sistemih za prezračevanje in se po ceveh selijo iz prostora v prostor. Vendarle je potrebno opazovati, kdaj se njihova populacija razširi do te mere, da postane neobvladljiva. Teoretično ima lahko en podganji par v svojem življenju nekaj tisoč potomcev, so zelo prilagodljive, znajo skakati, plezati in plavati.
Podgane in miši pa niso nadloga današnjega časa. Sive lase so povzročale že Feničanom in Etruščanom. Med izkopavanjem Pompejev so denimo našli veliko podganjih skeletov in tako ovrgli stoletno prepričanje, da so podgane prišle v Evropo šele v srednjem veku. Na našo celino so prišle z ladjami križarjev, sploh pa so bile podgane ves čas ladijski slepi potniki, ki se jih noben kapitan ni mogel rešiti, saj so odlične plavalke.
Podgane so povzročile največjo evropsko morijo, ko so se z ladjami italijanskih trgovcev pripeljale na Sicilijo leta 1348. Takrat so Turki oblegali mesto Caffa ob Črnem morju, a ga niso mogli zavzeti. Takrat so s katapulti metali čez obzidje razpadajoča trupla umrlih zaradi kuge. Trgovci so pobegnili in na ladjah v Messino na Siciliji odpeljali okužene črne podgane. V nekaj tednih in mesecih je bolezen zajela Sardinijo in Korziko, kmalu pa se je razširila po celini.
Po nekaterih ocenah je na zemlji vsaj toliko podgan kot ljudi. A je podgana približno 50-krat starejša od človeka. V mestih najpogosteje opazimo norveško in črno podgano, hkrati pa tudi navadno miš. So hitro prilagodljive, v ugodnih pogojih pa je tudi njihovo razmnoževanje zelo hitro. Teoretično ima lahko en podganji par v svojem življenju nekaj tisoč potomcev. Znajo skakati, plezati in plavati. Njihova populacija se letno spreminja, odvisna pa je od življenjskih pogojev – predvsem od temperature in količine hrane. Vsakih nekaj let se njihovo število precej poveča, to pa prinaša tudi porast bolezni, ki jih prenašajo.
Podgana in miš
Črna (Rattus rattus) in siva podgana (Rattus norvegicus) sta izjemno trdoživi živali, hkrati pa tudi zelo pametni. Razdelili sta življenjski prostor: črna je doma na podeželju, siva (tudi rjava, kanalska ali norveška) pa v naseljih. Siva je selivka in njena prvobitna domovina je bila srednja Azija, mnogi preučevalci pa trdijo, da jo je v Evropo pregnal hud potres leta 1727. Črna ali domača podgana zraste do 23 centimetrov v dolžino, rep celo do 28 centimetrov, in je polovico lažja od sive sestre. Seveda je mogoče najti primerke, ki presegajo povprečje.
Črna podgana (Rattus rattus)
Siva ali norveška podgana je večja od črne. Doseže do 26 centimetrov v dolžino, k čemur je treba dodati do 20 centimetrov repa, tehta pa lahko tudi do pol kilograma.
Siva podgana (Rattus norvegicus)
Vsekakor se brez vloge in smisla niso razvile na zoološkem deblu tega planeta. Marsikdo srečanje s podgano opisuje kot boj s krvoločno divjo zverjo, ki pa s samo fizionomijo živali nima veliko opraviti. Podgane namreč niso krive, da so se znašle v krogu prenašalcev kuge in drugih bolezni, saj si niso same določile jedilnika, za katerega najdejo največ stvari prav v človekovi shrambi, na njegovem smetišču in celo v greznici.
Podgane so glodavci, zato z zobmi, ki jih morajo neprestano brusiti, povzročajo nemalo škode na kanalizacijski objektih in električnih inštalacijah črpališč odpadne vode, že iz zgodovine pa velja, da prenašajo bolezni. Poleg tega prenašajo različne bolezni in zunanje parazite, kot so bolhe, uši in pršice. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da so miši in podgane prenašalke več kot 35 vrst različnih bolezni.
Do novembra letos je Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani epidemiološki službi prijavil 565 laboratorijsko potrjenih primerov mišje mrzlice, obolelo je 178 žensk in 387 moških. Oboleli bolniki prihajajo iz že znanih žarišč: 254 primerov iz goriške regije, 86 iz gorenjske, 70 iz primorsko-notranjske, 53 iz osrednjeslovenske, 41 iz jugovzhodne, 21 iz podravske, 15 iz koroške, 10 iz obalno-kraške, sedem iz savinjske in pomurske ter en primer iz zasavske regije. Ena oseba je umrla.
Ena izmed bolezni je hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS, ali krajše mišja mrzlica. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) navaja, da gre za akutno nalezljivo bolezen, ki jo povzročajo virusi, glavni prenašalci pa so miši, voluharji in podgane. Pogosto je bolezen povezana z opravili na vrtu, dejavnostmi v naravi in čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi urina, sline ali iztrebkov glodavcev (kleti, skladišča). Človek se lahko okuži z vdihavanjem virusa iz izločkov glodavcev, znaki pa se običajno razvijejo v obdobju 2-4 tednov. Najpogostejši simptomi okužbe so visoka vročina, mrzlica, bolečine v glavi, trebuhu in očeh, lahko pa pride celo do krvavitev in motenj pri zavesti.
