Igor Rašić – Rašo je v Sloveniji, zlasti pa v Mariboru, znano boksarsko ime. Kot je v knjigi Na noge, ki opisuje njegovo športno pot, zapisal Dejan Kaloh, resda ni boksal za kakšen svetovni naslov, čeprav bi se v svoji tekmovalni karieri moral udeležiti tudi svetovnega boksarskega prvenstva, a so mu nastop žal preprečile poškodbe, toda zaradi boksarskega znanja in tehnike, predvsem pa srca, je bil vedno svetovni šampion.

Šestkrat se je pomeril z Dejanom Zavcem, enkrat ga je celo premagal

Igor nas, kljub relativno zgodnji uri, dobro razpoložen sprejeme v telovadnici Železničarskega boksarskega kluba Maribor na Črtomirovi 9 na Studencih. Ravno z enim boljših boksarjev rekreativcev zaključuje prvi jutranji trening in si, pred obvezno kavo, vzame nekaj časa za nas.

Izvemo, da je njegova mama Mariborčanka, oče bosanski Srb iz Teslića, ki se je v iskanju boljšega življenja odpravil v Slovenijo in se ustavil v Mariboru. Tu spozna Igorjevo mamo in kmalu se preselita v Bosno, kjer je bil naš sogovornik, sicer edinec, tudi rojen. Po kakšnem letu se družina znova vrne v Maribor. “Starši niso bili neposredno povezani s športom, tudi sam sem začel z boksom šele pri 19 letih, potem ko sem končal srednjo šolo. Takrat je bila kriza, nisem vedel, kaj bi počel, starša sta bila na borzi, ni bilo denarja. Na povabilo prijatelja, ko sem leta 1993 svoje poletne počitnice preživljal na priljubljenem kopališču Mariborski otok, sem se pridružil Železničarskemu boksarskemu klubu Maribor. Zame je bilo vse novo, prvič v življenju sem videl boksarsko rokavico in boksarja, tako da sem vztrajal, dobival udarce, jih vračal, skratka se tepel, saj boksat sprva še nisem znal.”

Sta pa pomembna športno srce in fair play, česar pri boksu učim tudi svoje učence. Glede tega ni niti milimetra odstopanja.

Je pa Igor, podobno kot Dejan Zavec, boksar z mehkim srcem. Glede tega pove, da je to značilnost večine boksarjev, vendar le v vsakdanjem življenju, v ringu ni prostora za srce. “Sta pa pomembna športno srce in fair play, česar pri boksu učim tudi svoje učence. Glede tega ni niti milimetra odstopanja.” Rašo je sicer z Dejanom Zavcem šestkrat stopil  v ring, enkrat ga je premagal, dvakrat sta boksala neodločeno, trikrat je izgubil. Na vprašanje, kaj je takrat Dejan imel, on pa ne, odgovori: “Mene so bolj zanimale punce, ulica, boks mi je predstavljal samo nek dodatek, njemu pa je bil ta šport prioriteta, zato je tudi prišel tako daleč.”

Igorjev prvi trener je bil Darko Šerbinek, naslednji Franc Krajnc – Đerij, s katerim je izpopolnil tehniko boksa. “Naučil me je določenih stvari, imel pa je že pokojnega sina Igorja, ki je bil moj letnik, tako da sva vzpostavila močno povezavo.” Sledila sta Emil Žurman in Srečko Fridl. Nato ga je vzel pod svoje okrilje trener Stanislav Milutinović, s katerim je v letih 2002 do 2004 dosegal največje uspehe. V tistem obdobju je boksal z več kasnejšimi svetovnimi prvaki. “Največ mi pomenita tretje mesto na turnirju EUBC Hakija Turajlić v Sarajevu in drugo mesto na Zlatem gongu v Skopju. V tem času sem bil tudi večkrat poškodovan.” Vmes ga je še za trenutek treniral Slobodan Andjelić, trener z največ uspehi v slovenskem boksu.

Kratke pavze so ga odnesle na ulico

Ko je prišlo do poškodb, Igor nekaj časa ni mogel boksati. Te kratke pavze so ga odnesle na ulico. “Takrat sem užival alkohol, tudi kokain. Je pa res, da dokler sem bil v športu, droge nisem nikoli poskusil. Boksal sem do leta 2000, v naslednjem letu in pol pavze sem veliko popival, nakar sem se na potovanju na Tajskem z bivšo ženo Matejo odločil, da preneham s pijačo. Tako sem med leti 2002 do 2004, ko sem boksal poltežko kategorijo, doživljal največje uspehe v tem športu. V letu 2004 bi moral boksati za reprezentanco Slovenije v dvoboju z Italijo, vendar zaradi prometne nesreče nismo prišli na to tekmovanje. Takrat sem si poškodoval koleno, zaključil s tekmovanji in tudi prvič poskusil kokain.”

Uspešno je premagal alkohol in droge

In kako se je izkopal iz sveta drog? “Žena in starši so kmalu ugotovili, za kaj gre. Poleg tega sta se v tistem času rodila sin Luka in zatem še hčerka Lana, kar je bila pomembna prelomnica. Rekel sem si, da moram z drogo in alkoholom končati. Prijavil sem se na center za odvisnost od drog v Ljubljani, kjer sem preživel štiri mesece, nakar sem bil do leta 2007, do ločitve, čist. Nato sem znova zapadel v svet alkohola, kar je trajalo do leta 2011, ko sem postal trener v Železničarskem boksarskem klubu Maribor. Na treninge sem prihajal trezen, občasno pa sem še kaj spil. Spomnim se državnega prvenstva, v času katerega se mi je v drugem zakonu z ženo Albinko rodila tretja hčerka. Takrat sem se ga napil do te mere, da nisem bil sposoben skrbeti za naše fante, padel sem iz ringa in si razbil glavo. To je bila zame dokončna prelomnica, močno sem omejil uživanje alkohola, se v Mariboru, na psihiatriji, prijavil v program zdravljenja odvisnosti. Po štirih mesecih na psihiatriji sem bil naslednjih šest let in pol, kar je bilo ključno, vključen v program psihoterapije. Brez tega ne bi šlo. Naj povem, da bo šestega novembra letos minilo 10 let, odkar ne pijem, in to niti kapljice alkohola.”

Mariborski boks doživlja preporod

Ves ta čas je Igor Rašić delal z mladimi, kar počne še danes. Ponosno pove, da je mariborski boks v tem trenutku ekipno na prvem mestu, tudi posamično dosegajo izjemne rezultate. V klubu trenirajo tekmovalce različnih starosti; od šest-, sedemletnih otrok do 60-letnikov, ki se z boksom ukvarjajo zgolj rekreativno. Tekmovanje se začne pri otrocih, starih deset let. Letos so v klubu že uspešno zaključili z državnim prvenstvom za posameznike v Mariboru, ki se ga je udeležilo rekordno število udeležencev, 157. Osvojili so pet zlatih medalj (Tiara Marhold, Lana Rašić, Luka Rašić, Gašper Namestnik, Djelon Januzaj), dve srebrni medalji (Demir Mazrek, Miha Vindiš) in šest bronastih (Nal Gert, Tai Lampreht, Jure Šmajgl, Elviton Krasniqi, Amin Dema, Gašper Munda). “Edini, ki mu žal ni uspelo osvojiti medalje, je Sadik Gashi, ki se je po večletnem premoru pred kratkim vrnil. In pa naš Mohammad Dawood Rezai, ki pa še žal nima državljanstva. Je pa klub dobil novega pomočnika trenerja Timona Babića.”

Med mladimi perspektivnimi boksarji je tudi Rašićev sin Luka, ki se je ukvarjal s številnimi športi: breakdancom, nogometom, košarko, v času karantene zaradi covida pa se je odločil za boks. V tem času je že osvojil dva naslova državnega prvaka. Lani septembra je začela boksati tudi Igorjeva hčerka Lana, ki je prav tako osvojila naslov državne prvakinje. “Po naravi je strašna borka. Velja sicer, da so dekleta v ringu bistveno bolj brezkompromisna kot fantje, ki znajo malo razmisliti in stopiti vstran.” V mariborskem boksarskem klubu sicer prevladujejo fantje, trenirajo pa tudi tri dekleta.

Mame si na tekmah velikokrat pokrivajo oči, očetje imajo drugo težavo

Kako pa je s stereotipom, ki ga ponavadi slišimo od mam, da je boks grob šport?  “Mame še danes boks razumejo na tak način in si na tekmah, ko pridejo pogledat svoje otroke, pokrivajo oči. Očetje pa imajo drugo težavo; nekateri so preveč zavzeti, drugi imajo prevelika pričakovanja, … “ Vsi pa se strinjajo, da mladi boksarji razvijejo občutek za red, disciplino, vztrajanje ter odgovornost. “Vse stvari v življenju jemljem skozi boks. Če nekaj ne gre prvič, drugič, tretjič, je potrebno nekaj spremeniti, podobno kot v športu. Zlasti se mi zdi pomembno, da v športu in tudi življenju ni padcev. Ni problem, če nekaj stagnira, ker se potem običajno znova dvigne. Pomembno pa je vztrajanje,” pojasni Rašo in doda, da so tudi v času covida treningi, koliko je bilo mogoče, potekali nemoteno. Če že ne v telovadnici, pa so njihovi člani vadili doma.

Boksarski trening se običajno začne s skupinskim ogrevanjem, sledi boks z namišljenim nasprotnikom, zatem boks z boksarskimi vrečami in na koncu šola boksa. Vadba je sicer odvisna od tega, ali gre za pripravljalno, tekmovalno ali prehodno obdobje. “Od nobenega tekmovalca ne pričakujem zmage. Pričakujem pa borbo po njegovih zmožnostih.” Koga ta šport zanima, si lahko treninge rekreativne skupine Železničarskega boksarskega kluba Maribor ogleda v njihovi telovadnici na Studencih vsak dan, razen srede, od 16.00 do 19.30, ob sredah med 16.00 in 18.00 ure potekajo treningi tekmovalne skupine.

Luka in Lana zmagala isti dan na isti tekmi

Ob koncu našega sogovornika vprašamo še o tem, kaj počne v prostem času, ko ni v telovadnici. “To je običajno ob sobotah in nedeljah, ko z družino veliko kolesarimo, pešačimo. Redno spremljam tudi tekme Nogometnega kluba Maribor. Enkrat letno se z družino odpravim v Bosno, kjer smo močno povezani z očetovo družino.” Pogovor Igor Rašić sklene zelo optimistično: “Tako kot zdaj v Mariboru delamo z našim predsednikom Robertom Reherjem, ki je tudi predsednik Boksarske zveze Slovenije, nismo delali nikoli. Zveza nam omogoča profesionalne bazične priprave, kar ogromno stane. Posledično so boksarski dvoboji v Mariboru dobro obiskani, to je naša posebnost.”