Ko zgodovina nima časa za dovoljenja: Usodna novembrska odločitev v Mariboru

Prvega novembra 1918 je Rudolf Maister v Mariboru prevzel vojaško poveljstvo in mesto razglasil za del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Toda prevzeti oblast je eno, obdržati jo pa nekaj povsem drugega. Nemško usmerjene mestne oblasti se svojim zahtevam niso odpovedale, Maister pa je imel na voljo premalo vojakov, da bi lahko dolgoročno zavaroval svoj položaj. Devet dni v novembru se še ni izteklo, ko je postalo jasno, da bo za politične odločitve potreboval tudi precej konkretnejšo vojaško podporo.

Predstavljajte si, da morate organizirati vojsko, vendar še ne veste povsem natančno, kje bodo meje države, ki naj bi jo ta vojska branila. Politična oblast je zadržana, okoliščine se spreminjajo iz dneva v dan, časa za dolgotrajne razprave pa ni. Dobrodošli v Mariboru novembra 1918.

Rudolf Maister se je znašel pred precej neprijetnim paradoksom. Za ohranitev vojaškega nadzora nad mestom je potreboval vojake, za njihovo mobilizacijo pa politično podporo, ki ni bila samoumevna. Devetega novembra je zato objavil mobilizacijski razglas, s katerim je pozval moške, rojene med letoma 1879 in 1900, naj se javijo v vojaško službo. Na papirju je šlo za vojaško-organizacijski ukrep. V resnici pa za odločitev, ki je segala precej dlje od vojašnic.

Najprej vojska, potem razprava?

V urejenih razmerah naj bi politične odločitve praviloma predhajale njihovemu izvrševanju. Najprej se dogovorimo, kaj bomo storili, nato določimo pristojnosti in nazadnje ukrepamo. Toda leto 1918 ni bilo ravno učbeniški primer urejenih razmer. Maister je razumel, da politične zahteve brez dejanske moči na terenu utegnejo ostati zgolj lepo oblikovane želje. Njegova mobilizacija zato ni bila samo zbiranje vojakov, temveč tudi ustvarjanje pogojev, v katerih bi bilo mogoče politične odločitve sploh uveljaviti.

Tu se pojavi zanimivo vprašanje politične filozofije: ali legitimnost vedno izhaja iz predhodnega dovoljenja ali jo lahko v izjemnih okoliščinah potrdi tudi uspešnost dejanja? Odgovor seveda ni preprost. Če bi vsako uspešno samovoljno odločitev razglasili za upravičeno, bi imeli precej nenavadno teorijo oblasti. Toda če bi v zgodovinskih prelomnicah vsi čakali na popolno soglasje, bi marsikatera priložnost minila, še preden bi prišli do glasovanja.

Vojska, ki je morala šele nastati

Mobilizacijski razglas sam po sebi še ni pomenil, da je Maister dobil vojsko. Ljudi je bilo treba zbrati, organizirati, oborožiti in prepričati, da se je vredno vključiti v negotov vojaški podvig. Pri tem je treba upoštevati tudi, da so za številnimi moškimi že bila leta prve svetovne vojne.

Potreba po mobilizaciji ni bila zgolj posledica negotovih političnih razmer. V Mariboru je delovala tudi nemška varnostna straža, imenovana Schutzwehr, ki je predstavljala resno oviro pri utrjevanju slovenskega vojaškega nadzora. Maister se je tako znašel v položaju, ko formalni prevzem poveljstva ni več zadostoval. Če je želel obdržati mesto, je moral zagotoviti, da bo imel za svojimi odločitvami tudi dovolj vojakov.

Z mobilizacijskim razglasom z dne 9. novembra je k vojaški službi pozval moške, rojene med letoma 1879 in 1900. Pozvani so se morali do 18. novembra zglasiti v Mariboru ali Celju. V naslednjih tednih je Maistru uspelo zbrati približno 4.000 vojakov in 200 častnikov. Številke so toliko pomenljivejše, če upoštevamo, da je bila za mnogimi mobiliziranci že izčrpavajoča svetovna vojna, ki se je na zahodni fronti končala šele 11. novembra. Kako pomembna je bila mobilizacija, se je posebej pokazalo 23. novembra, ko so Maistrovi vojaki razorožili nemško varnostno stražo in s tem utrdili slovenski vojaški nadzor nad Mariborom. Deveti november torej ni bil dan velike končne zmage, temveč dan, ko je bilo treba ustvariti pogoje, da bi bila zmaga sploh mogoča.

Maister 9. novembra 1918 ni mogel vedeti, kako se bo zgodba končala. Vedel pa je, da se brez vojske morda sploh ne bo mogla nadaljevati.