Občina Apače je dom Avgusta Horvata, človeka, ki je več kot pol stoletja posvetil poštarskemu poklicu. Njegova delovna doba, ki je trajala kar 52 let, 7 mesecev in 14 dni, je danes prava redkost. Temu se je čudila celo uradnica, ko je na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urejejal dokumentacijo za upokojitev. 

Vedno je rad hodil v službo 

Avgust, ki se je rodil 31. julija 1951 v Žepovcih, kjer živi še danes, se je upokojil 31. decembra 2024. Povedal nam je, da je vedno rad hodil v službo in za razliko od marsikoga ni tako težko čakal na upokojitev: "Delo mi je bilo v veselje in sem rad delal. Bil sem predan temu, kar sem počel. Nikoli nisem z muko odhajal v službo." Hitro pa se je navadil tudi na to, da mu po upokojitvi ni bilo več treba iti v službo: "Sem človek, ki se na vse hitro navadi. Na lepo in na slabo."

Poštarsko službo imajo v družini 

Ljubezen do poštarskega poklica je Avgust Horvat podedoval. Njegov oče Štefan je bil poštar, prav tako stric in bratranec. Odraščal je na manjši kmetiji v Žepovcih, kjer so redili nekaj goveda in prašičev za domače potrebe. Po odsluženem vojaškem roku v Mariboru in Celju se je takoj zaposlil na pošti v Apačah ter tako nadaljeval družinsko tradicijo. Oče mu je velikokrat pripovedoval o svojih poštarskih poteh in dogodivščinah. 

[[image_1_article_89363]]

Ko je poštar prinašal več kot le pošto 

Nekoč so bile poštarske torbe polne pisem, razglednic, časopisov in revij, danes so to v glavnem položnice in reklame. Ljudje zdaj priporočene pošiljke podpisujejo kar na zaslonu dlančnika. Včasih pa, zlasti ob cerkvenih praznikih, je bilo veliko božično-novoletnih in velikonočnih voščilnic. Posebno mesto pa so imela ljubezenska pisma, ki jih danes ni več. Tudi naš sogovornik jih je napisal nekaj in z njimi osvojil svojo ženo Ingrid. 

Avgust je poštarsko delo opravljal v času, ko po mnogih domovih še ni bilo telefonov, interneta in asfaltiranih cest. Prav poštar je takrat predstavljal pomembno vez z ljudmi. Zaupali so mu svoje radosti in težave. Starejše je razveselil, ko jim je prinesel težko zasluženo pokojnino, mlade pa s kakšnim ljubezenskim pismom ali razglednico. 

"Zdaj se zgodi, da ti poštar ne reče niti več dober dan"

Z ljudmi je vedno vzpostavil dober odnos. Poznal je praktično vse prebivalce od Gornje Radgone do Cmureka: "Imeli smo dobre odnose in več osebnega stika, kot je danes. Zdaj se zgodi, da ti poštar ne reče niti več dober dan. Sicer časa nikoli ni bilo veliko, vedno sem bil vezan na uro in urnik," pojasni in doda, da je z ljudmi treba znati delati. "Moraš biti tudi malo diplomatski, da ne prihaja do konfliktov. Ti se lahko hitro zgodijo."

[[image_2_article_89363]]

Najprej s kolesom, kasneje z mopedom, na koncu z avtomobilom 

Ko je začel delati, je pošto raznašal peš po stezicah, ki so jim rekli mešnice. Kasneje si je kupil kolo Rog, za katerega je varčeval celo leto. "Če si imel takrat novo kolo, si bil pravi frajer," pripoveduje. Sčasoma je kolo zamenjal za moped Tomos Colibri, proti koncu kariere, zadnjih 20 let, pa je pošto dostavljal z avtomobilom.

Za vsak slučaj je bila v torbi klobasa 

Seveda poštarsko delo ni bilo brez nevarnosti. Posebno poglavje predstavljajo psi čuvaji, ki poštarjev praviloma niso marali. Tudi Avgusta je kdaj kakšen ugriznil, zato v šali pove, da je v svoji poštarski torbi vedno nosil klobaso, katere vonj je pse bolj zanimal kot njegove hlače. Tako se je izognil marsikateremu ugrizu. 

[[image_3_article_89363]]

Tudi v pokoju ne miruje 

Z ženo Ingrid sta si ustvarila družino. Hčerka Doris po končanem študiju živi v Ljubljani, sin Denis pa ostaja doma v Žepovcih. Avgust se po upokojitvi posveča družini in skrbi za urejen dom: "Zdaj, ko sem doma, imam nekaj dela okoli hiše in si najdem različna opravila za prosti čas. Moj hobi je radioamaterstvo." Še vedno imajo okoli dva hektarja zemlje, ni pa več tako kot včasih, ko so doma pridelali vse, kar so potrebovali za življenje. "Kupovali smo le sol, nekaj sladkorja in petrolej za razsvetljavo. Časi so bili težki, vendar smo preživeli," zaključi.