Vsak pravi Mariborčan pozna zgodbo o pogumnem čevljarskem vajencu, ki se je med obleganjem mesta s strani Turkov opogumil in odprl zapornice pri Treh ribnikih. S tem herojskim dejanjem je onemogočil turški napad in rešil Maribor. Nekaj stoletij kasneje je v mestu ostalo le še nekaj čevljarjev, vajencev pa na žalost ni več. O čevljarskem poklicu in njegovem zatonu smo se pogovarjali z Ireno Merc, ki s koncem leta dokončno odhaja v pokoj.

S čevljarskim poklicem se ukvarja vse od stečaja Lileta

Irena Merc se s čevljarstvom ukvarja že 37 let. Potem ko je zaradi stečaja podjetja Lilet izgubila službo v računovodskem servisu, se je s tastom odločila odpreti čevljarstvo v Slovenski ulici. Medtem ko se je tast medtem že upokojil, je sama z delom nadaljevala. Sprva je delo sprejela le kot nadomestilo za izgubljeno službo, sčasoma pa je spoznala, da ima dovolj spretnosti in volje, da bi s to obrtjo nadaljevala.

Delo je bolj zanimivo kot izgleda na prvi pogled

Kot pove dolgoletna mojstrica čevljarske obrti, njeni začetki niso izvirali iz navdušenja nad poklicem, vendar pa je z leti ugotovila, da ji delo prinaša veselje. Prav zato je tudi vztrajala tako dolgo:

»Delo je razgibano, tako da sem tukaj vedno delala z veseljem.«

Po 37 letih se namerava s koncem letošnjega leta tudi dokončno upokojiti. Obrt je vzdrževala kljub temu, da bi se po vseh letih dela lahko upokojila že pred sedmimi leti.

Kaj potrebuje dober čevljar?

Po besedah Irene Merc mora biti dober čevljar predvsem natančen. Izdelava mora biti takšna, kot bi delal zase, zato mora biti prav vsako popravilo opravljeno z odliko. Ob tem mora biti čevljar tudi prijazen, saj se na tak način pridobijo redne stranke, ki so obenem najboljša reklama. Pri svojem delu izpostavlja tudi pomembnost dobrih, kakovostnih materialov, ki morajo zdržati in ne smejo biti ceneni.

[[image_1_article_90820]]

V Mariboru ostalo le še nekaj čevljarjev

Čeprav je v Mariboru ogromno strank, ki še vedno potrebujejo tovrstne storitve, pa je na žalost vedno manj čevljarjev. V mestu jih za polni delovni čas deluje le še nekaj, prav vsi pa imajo več kot dovolj dela. Morda se najde še kak čevljar, ki dela v popoldanskem času ali za skrajšan delovni čas, vendar je tudi teh vedno manj. Ko se bo upokojila sama, bo v mestu še en čevljar manj, kar bo nov udarec za to obrt.

[[image_2_article_90820]]

Za popravilo čevlja je potrebnih kar nekaj orodij

Vsak dober čevljar mora imeti dobre materiale in orodja, s katerimi se lahko loti popravila. Med najpomembnejšimi čevljarka izpostavi škarje za rezanje gume, materiala in usnja, lepilo, čopiče, žebljičke za pribijanje pet, kakovostno usnje za izdelavo notranjih vložkov, napetnike, pete in podplate.

»Danes je več ali manj že vse gumirano. Redkokdo se še odloča za usnjene podplate - v ospredju so materiali iz umetne mase, pogosto v kombinaciji z usnjem. Takšni podplati so trpežnejši in manj prepuščajo vlago.«

Ročna spretnost je cenjena, vendar ni podmladka

Na vprašanje, kako cenjene so še ročne spretnosti in ali se ljudje radi vračajo, Merc pojasni, da je zanimanja za popravila obutve ali denimo za šiviljstvo še vedno več kot dovolj. Večjo težavo predstavlja to, da ne bo več nikogar, ki bi to poslanstvo nadaljeval:

»Mislim, da je v teh časih naše delo še vedno cenjeno - je nekaj, kar ljudje iščejo. Ni pa podmladka, ni zanimanja med mladimi. To je vendarle delo, ki zahteva celega človeka. Izdelek je treba narediti od začetka do konca. Moraš biti dosleden, prav tako pa se moraš držati dogovorjenih rokov.«

Žalostna resnica - to je izumirajoča obrt

Dolgoletna čevljarka priznava, da obrt počasi izumira. Eden izmed razlogov za to je dejstvo, da na srednjih šolah ni več programa, s katerim bi dijak uradno postal čevljar, temveč se lahko mladi z obrtjo seznanijo le v okviru splošnega pridobivanja znanja.

»Ni zanimanja. Kdo bo potem popravljal čevlje? Na žalost kaže, da nihče od nas nima naslednikov, ki bi lahko prevzeli to obrt. Po mojem mnenju se bodo čevlji raje kupovali in nato odvrgli, s tem pa se bo kopičilo še več smeti,« o pomanjkanju zanimanja s strani mlajše generacije razloži Merc. 

Med rednimi strankami so tudi mlajši

Čeprav bi marsikdo pomislil, da storitve čevljarja uporabljajo le starejše generacije, pa je resnica drugačna. Po besedah čevljarke so njene redne stranke tako mladi kot starejši. Nekateri pridejo s cenejšimi, spet drugi z dražjimi čevlji. Vsak par čevljev posebej najprej oceni, ali je vreden popravila ali ne, se pa vedno potrudi najti optimalno rešitev.

Drastičen upad kakovosti čevljev

Ena izmed težav za vsakega čevljarja je drastičen upad kakovosti, tako glede materialov kot same sestave in oblike čevljev. Merčeva pojasni, da je kakovost z leti močno padla, s čimer ima tudi sama težave. »To so umetni materiali zelo nizke kakovosti. Treba je kombinirati lepila, da se materiali sploh primejo,« nadaljuje.

Cene popravil se razlikujejo

Cene popravil se razlikujejo glede na zahtevnost dela, vendar se večina manjših storitev giblje približno med petimi in petnajstimi evri. Manjša popravila, kot so drobno šivanje ali manjši posegi, se začnejo pri okoli petih evrih, medtem ko so večja popravila nekoliko dražja. Za celovitejšo obnovo usnjene obutve, na primer za menjavo podplatov in pet ter morebitna dodatna popravila, je potrebno odšteti od 25 evrov naprej.

[[image_4_article_90820]]

Dela nikoli ne zmanjka

Čevljarka si delo razporeja sama, obenem pa priznava, da ga nikoli ne zmanjka. Na teden lahko na popravilo prejme tudi do 15 parov, je pa vse odvisno od tega, za kakšno vrsto popravila gre in koliko časa poteka obnova. Ob tem popravlja tudi torbice in občasno kakšen nahrbtnik, odvisno od tega, za kakšno popravilo gre. 

[[image_3_article_90820]]

Usnjene čevlje se še vedno splača popraviti

V poplavi cenenih izdelkov se poraja vprašanje, zakaj sploh še nositi čevlje k čevljarjuna popravilo. Merc pojasni, da se usnjene čevlje še vedno splača popraviti, sploh če je treba popraviti le peto. Večjo težavo predstavljajo umetni materiali, še posebej če gre za obsežnejše popravilo, saj v tem primeru cena dela preseže ceno novega para. V takšnem primeru se za popravilo ne odloči:

»Če vidim tak primer, stranki raje pojasnim, da nima smisla popravljati. Enostavno nima smisla, da ji zaračunam storitev, nato pa par zaradi slabih materialov sčasoma razpade. Drugače je pri usnjenem oziroma kakovostnejšem paru čevljev.«

Prepričana je, da je hitra moda povzročila ogromno škode tej obrti – tako z vidika prenizkih cen kot tudi dejstva, da je kakovost čevljev drastično padla.

Brez sprememb bo obrt izumrla

Po mnenju čevljarke se tej obrti ne piše nič dobrega, razen v primeru, da bo država ukrepala in želela ponovno obuditi zanimanje za ta poklic med mladimi. Sicer tudi sama opaža, da zanimanja pri mladih ni. V zadnjih letih ni srečala nikogar iz mlajše generacije, ki bi jo prišel povprašat, kako se to delo opravlja, kakšne spretnosti so potrebne ter ali bi se lahko prišel priučiti obrti.

Poklic ni lahek, vendar bi se obrt lahko nadaljevala

Kdorkoli bi se želel priučiti te obrti, se mora zavedati, da delo ni lahko. Čevljarka jasno poudari, da je včasih osem ur premalo, da se opravi vse delo. Pripraviti si je treba material in si vzeti čas za stranke, ki na popravilo prinašajo tudi torbice. Tudi materiali niso več to, kar so bili, njihova cena pa se je v zadnjih letih precej zvišala, kar pomeni, da se je treba neprestano prilagajati in po potrebi zvišati cene storitev. Temu se je sicer poskušala čim bolj izogibati, vendar pa je tudi to del posla. 

Kljub vsemu temu Irena Merc po 37 letih ne obžaluje ničesar in si želi, da obrt vendarle ne bi izumrla:

»To delo je lahko tudi sprostitev. Vsekakor obstaja potencial, da bi se ta obrt opravljala še naprej, toda žal bo brez podmladka izginila« zaključi Merc, ena zadnjih predstavnic te obrti v Mariboru.