Prvega novembra 1918 se je v Mariboru zgodilo nekaj, kar je odločilno vplivalo na prihodnost mesta in slovenske severne meje. Major Rudolf Maister je v času razpadanja Avstro-Ogrske prevzel vojaško poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko ter mesto razglasil za del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Njegova odločitev je bila drzna, še posebej ob dejstvu, da se prva svetovna vojna takrat sploh še ni končala. Premirje z Nemčijo, ki danes simbolizira konec velike vojne, je bilo namreč podpisano šele deset dni pozneje, 11. novembra 1918.

Toda Maister ni čakal na konec vojne, mirovna pogajanja ali dokončno določitev državnih meja. V mestu, kjer so si slovenska in nemška stran prizadevale za politično prevlado, je prepoznal trenutek, ko lahko odločna poteza spremeni potek zgodovine.

Vse se je začelo že pred usodnim novembrom

Maribor je bil jeseni 1918 v posebej negotovem položaju. Čeprav je bilo okoliško podeželje pretežno slovensko govoreče, je imelo mesto močan nemški značaj, nemško usmerjene mestne oblasti pa so si prizadevale za njegovo vključitev v nastajajočo Nemško Avstrijo. Mariborski občinski svet je že 30. oktobra sprejel sklep, da mesto z okolico pripada tej državi.

Istega dne se je v meljski vojašnici zgodil na videz precej manj pomemben dogodek. Maister je slovenskim častnikom 26. strelskega polka prebral vojaško povelje v slovenskem jeziku. Povelje je sam prevedel, potem ko je mestni poveljnik Anton Holik dovolil, da ga v enotah z več slovenskimi častniki preberejo tudi slovensko.

V vojski, ki je desetletja delovala v okviru habsburške monarhije, je bila takšna poteza več kot zgolj jezikovna prilagoditev. Nakazovala je spreminjanje razmerij moči in vse večjo samozavest slovenskih častnikov. Dan pozneje, 31. oktobra, je Maister v mariborskem Narodnem domu sklical slovenske častnike in jih opozoril, naj bodo pripravljeni na pomembne dogodke.

Na odločilnem sestanku sta bila le dva slovenska častnika

Prvega novembra je mestni vojaški poveljnik Anton Holik v meljski vojašnici sklical sestanek višjih častnikov. Razpravljali naj bi predvsem o vzdrževanju reda, saj so se z italijanske fronte umikale avstro-ogrske enote, njihov prehod skozi Maribor pa je predstavljal veliko varnostno tveganje.

Toda Holikov načrt je temeljil na predpostavki, da Maribor pripada Nemški Avstriji. Med navzočimi sta bila po navedbah zgodovinarja Lojzeta Peniča le dva slovenska častnika, Maister in stotnik Edvard Vaupotič. Maister je Holika prekinil in odločno izjavil:

»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.«

S tem je postavil pod vprašaj dotedanjo vojaško hierarhijo in se razglasil za poveljnika na območju, za katero sta se potegovali dve nastajajoči državi.

General je postal še istega dne

Čeprav je Maister nastopil odločno, njegov položaj sprva ni bil posebej trden. Na voljo je imel le skromno število slovenskih vojakov, v mestu pa so bile še vedno prisotne vojaške strukture nekdanje monarhije.

Po sestanku je v meljski vojašnici nagovoril vojake in jih pozval, naj podprejo novo državo. Uspelo mu je pridobiti prvo vojaško enoto, nato pa je oblikoval še dodatni enoti. S približno 160 vojaki je prevzel nadzor nad večino vojašnic in pomembnimi strateškimi točkami v mestu.

Še istega dne mu je Narodni svet za Štajersko podelil čin generala in formalno potrdil njegovo poveljstvo. To ni bilo zgolj simbolično priznanje. Višji čin mu je zagotavljal večjo avtoriteto v odnosih z drugimi častniki in pri nadaljnjem utrjevanju oblasti.

Zanimivo je, da je Maister tako postal general sredi razpada države, v katere vojski je dotlej služil kot major. Njegovo novo poveljstvo pa ni izhajalo iz nekdanje avstro-ogrske vojaške hierarhije, temveč iz odločitve slovenskega Narodnega sveta.

Maribor je bil prevzet, toda njegova prihodnost še ni bila zagotovljena

Prvi november ni pomenil dokončne razrešitve vprašanja pripadnosti Maribora. Nemško usmerjene mestne oblasti se niso odpovedale svojim zahtevam, Maister pa je moral v naslednjih dneh šele vzpostaviti dovolj močno vojaško organizacijo, da bi lahko obdržal pridobljene položaje.

Prevzem poveljstva je bil zato predvsem začetek širšega dogajanja, ki je v naslednjih tednih zaznamovalo Maribor in slovensko severno mejo.