Se še spomnite Esmeralde? Tistega čednega dolgolasega dekleta, ki je skupaj z Melesiem (Ignacio López Tarso) in mladim zdravnikom Josejem Armandom (Fernando Colunga) skrbela, da so množice trepetale in vzdihovale pred malimi zasloni in za katero se je, bojda zaradi gorečega spremljanja nanizanke ali pa zaradi njene prepričljive igre, marsikdo spraševal, ali je slepa zares ali samo, ko je Esmeralda. Aja, marsikdo tudi ni vedel, da je zelenooki igralki pravzaprav ime Leticia Calderon.
Esmeralda je postala del nas
No, bilo je še pred časom interneta in Googla in nasploh vse moderne tehnologije. Ne le da se dobro spomnim leta 1998 in Esmeraldinega obiska Maribora, ampak se odlično spominjam tudi vsega tistega vrveža, evforije in pompa, ki je takrat vladal v našem mestu. Esmeralda ni zaznamovala samo naših popoldnevov med delovnim tednom, ampak si upam trditi, da kar naše življenje. Bila je ena prvih, ko so telenovele v našem prostoru šele pridobivale na veljavi, Esmeraldi pa je zato uspelo, da je postala del nas, del naše družine. Pa še kako se spomnim pogovorov med mojo babico in njenimi prijateljicami, ki so o Esmeraldi potekali, kot bi bila njihova znanka, morda prijateljica, celo hčerka.
Esmeralda in Jose Armando
In še kako dobro se spomnim, da Esmeralde pač nisi smel zamuditi. Kako? Tako. Ker takrat še ni bilo vseh kanalov in vseh možnih načinov, kako zavrteti televizijski program nazaj, ga pač nisi smel zamuditi. Kaj pa če si ga?
Pri nas so telenovelo na POP TV predvajali leta 1998, leto po njenem nastanku, in ponovno leta 2000. Leta 2020 se je Esmeralda vrnila na televizijske zaslone, predvajali so jo namreč na Planet TV.
Hja, potem pa ga je zagotovo gledal kdo od tvojih prijateljev in ti je takole v nekaj stavkih povzel najpomembnejše novosti, preobrate in seveda zaplet, zaradi katerega je bilo vredno nadaljevati z ogledom naslednji dan. Kaj pa če si zamudil nekaj delov? Spomnim se, da smo prav v času Esmeraldinega kraljevanja na TV zaslonih šli na morje. Kaj pa zdaj? Še vedno hranim doma zvezek, kjer nam je babica vsak dan zapisala, kaj se je takrat zgodilo. Ko smo se vrnili, smo najbolj goreči privrženci kot sveže žemljice pograbili obvezno čtivo in hitro poskrbeli, da smo bili še pred naslednjim delom na tekočem z dogajanjem v telenoveli. Drugi časi pač.
Slovenci dihali z Leticio Calderon
Dan, ko je Esmeralda spregledala, je bil za goreče oboževalce skorajda praznik, novica, da v naši deželi vlada popolna “Esmeraldomanija”, pa je dosegla celo Mehiko, rodno državo igralke Leticiie Calderon. Ta je nato leta 1998 za teden dni tudi obiskala Slovenijo. Ko je prišla, bilo je poletje leta 1998, se je v Sloveniji za osem dni ustavil čas. Letalo se je brniškega letališča dotaknilo 1. julija ob 21. uri , evforija ob njenem prihodu pa je trajala več kot teden dni, kolikor je Esmeralda s svojim možem preživela pri nas.
Poleg prestolnice in Maribora si je Esmeralda ogledala tudi Portorož, saj je vse zanimalo, ali se ženske res sončijo zgoraj brez, v Mehiki namreč to ni v navadi. Naslednjega dne jo je čakal še obisk Postojnske jame in vrnitev v Ljubljano ter nazaj v rodno Mehiko.
Po vsej Sloveniji je delila avtograme (seveda z zelenim kulijem), povsod je jokala, vsakokrat pa je v mikrofon vpila: »Rada vas imam!« Še posebno so jo navduševali otroci, prvega dne je v Ljubljani obiskala Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer so otroci zvezdnici pripravili enkraten nastop. Na blejskem otočku, kamor se je igralka po 99 stopnicah odpravila bosa, je zvonila. Da bi se ji želja zagotovo uresničila, je prižgala še svečko. Calderonova je Slovenijo obiskala s svojim možem, zobozdravnikom dr. Marcosom Lopezom. V Sloveniji sta praznovala drugo obletnico poroke, vendar sta se že dve leti pozneje ločila.
Prav med obiskom v Sloveniji – obiskala je še nekaj drugih krajev, ustavila se je v Dupleku, na Ptuju, pa tudi v Moškanjcih in Gorišnici – je Leticia Calderon praznovala 30. rojstni dan. Množice, ki so jo navdušeno pozdravljale, so bile najlepše darilo za njen praznik, je takrat dejala. S Ptuja je v Mehiko odnesla tudi miniaturno kurentovo podobo.
V “Cityju” izredne razmere
Čeprav je Esmeralda ob svojem obisku Slovenije poskrbela za pravo evforijo, so v Mariboru ob njenem obisku vladale izredne razmere. Leta 1997 je štajerska prestolnica dobila svoj novi ponos, po Merkurju in Jurčičevi pasaži je bil to arhitekturni dragulj našega mesta z nadvse zvenečim imenom Trgovski center City. Ne le da smo se vsi Mariborčani počutili kot da smo zaradi “Cityja” del metropole, ampak je bil moderen trgovsko-poslovni center edina primerna kulisa, kjer bi lahko pričakali zvezdo svetovnega kova.
V Cityju je tako v soboto, 4. julija 1998, Esmeraldo pričakalo kar pet tisoč ljudi.
Ljudje so Esmeraldi poklanjali vrtnice in plišaste igračke, se pripeljali od blizu in daleč in več ur potrpežljivo čakali, da se bo le pojavila. Dogajanje lahko še najbolj primerjam s kakšnim koncertom zvezdnikov svetovnega formata, ker je bilo res tako. Ljudje so se gnetli, vpili, prerivali, njena spremljevalna ekipa pa je bila pomečkana, pohojena in polna modric. Ja, kraljico slovenskih src smo pri nas pač pričakali z vsemi častmi.
Posnetek zaslona
Kraljica slovenskih src
Najbolj zgodnji so prišli na prizorišče že več kot štiri ure pred njenim prihodom, da bi si rezervirali najboljše mesto na katerem ob enem izmed steklenih balkonov v trgovskem centru. Nihče seveda takrat ni imel mobilnega telefona s kamero, a dovolj je bilo vsaj za hip pogledati Esmeraldo, da bi se je dotaknili, si nihče ni niti upal niti pomisliti. Med čakanjem se je množica večala in večala, številni so brezglavo tekali naokrog in iskali najboljše mesto, s katerega bi bil pogled na zvezdnico najboljši. Nihče seveda ni vedel, iz katere smeri bo prišla. Da je bila vročica še večja, julijski vročini navkljub, so organizatorji množico dobesedno podžgali z lažnim obvestilom, da Esmeralda že prihaja. Podobno kot pri Dedku Mrazu, saj se spomnite kajne?
Ko je dejansko prišla v smaragdno zeleni obleki in na veliko presenečenje nekaterih s kratkimi lasmi, ne pa dolgimi valovitimi, kot jih je imela v telenoveli, pa in bilo pomembno prav nič več. Tekle so solze, ljudje so vreščali, zavladala je prava histerija. Esmeralda, vidno ganjena je ljudi pozdravljala z dvignjeno roko, vsaka njena kretnja in pozdrav pa je naletela na bučen aplavz in krike odobravanja.
V Sloveniji se je naučila tudi nekaj slovenskih besed, kot so dobro jutro, dober dan, lahko noč, z vami sem in rada vas imam. Kar mislite si lahko, kako globoko so se te besede vtisnile v srca gorečih oboževalcev, ki so mesece in mesece navijali zanjo in Joseja Armanda.
A nekaj slovenskih fraz in prijaznih besed ni bilo kar tako, igralka je bila vidno ganjena nad toplim sprejemom, ki smo ga zanjo pripravili v Sloveniji, še posebej v Mariboru. To, kar smo imeli, je bilo pristno, bi lahko rekli. Kasneje je tudi sama večkrat povedala, da je pri nas doživela enega najlepših sprejemov nasploh.
Med obiskom v trgovskem centru si je v zahvalo nadela avbo, ki jo je prejela v poklon, ob večerji na betnavskem gradu pa ji je harmonikar igral in tudi sama je morala zaplesati v poskočnih ritmih polke. Zvečer je navdušeni množici pomahala z Glavnega odra na Festivalu Lent.
Srce parajoče zgodbe s TV zaslonov se nam pač očitno vtisnejo globoko v dušo, nenazadnje je slovenske množice uspelo očarati tudi gorskemu zdravniku Martinu Gruberju Hansu Sieglu), pa postavnemu Kemalu (Burak Özçivit) iz turške nadaljevanke Moja boš, a Esmeralda ostaja najbolj gledana nadaljevanka v zgodovini države. Drugi časi. Ali pač? Evforije, kot jo je uspelo ustvariti Esmeraldi, pa najbrž ne bi uspelo ustvariti niti trenutnim zvezdnikom svetovnega kova. Če komu sploh.
