Ljubitelji kužkov zelo dobro poznajo Rolfijev raj, uradno registriran hotel za pse, ki ga v Dvorjanah pri Spodnjem Dupleku vodi Dojrana Gričnik. Je oskrbnica hišnih živali z opravljenim strokovnim usposabljanjem po programu Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, vodnica psa spremljevalca (s svojimi psi ima štirikrat opravljen B-BH izpit) ter vodnica dveh terapevtskih psov. Dojrana je absolventka Veterinarske fakultete v Ljubljani, sicer nima diplome, je pa v petih letnikih študija opravila vse izpite, tudi prakso na veterinarski fakulteti ter na veterinarskih postajah Maribor, Ptuj in Lenart.

Kot pravi, se s psi aktivno ukvarja že 20 let. Pse in nasploh vse živali je oboževala že od zgodnjega otroštva, starši so ji vzgojili empatijo do vseh živali. Kot osnovnošolki so ji kupili črno pudlico Suzi, ki je odraščala z njo. “Na vasi sem od malega poznala vsa imena psov. Kamorkoli smo šli s starši, vedno sem samo oprezala za kužki, da sem jih lahko crkljala ali se igrala z njimi. Moj stric je bil veterinar in kot gimnazijko me je velikokrat vzel s seboj na teren, ker je vedel, kako obožujem živali. Po končani gimnaziji mi je bila edina želja stopati po stričevih korakih in postati veterinarka.  Zato sem se seveda vpisala na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem uspešno opravila sprejemne izpite.”

Iz Afrike ji je tedaj kot edini uspelo uradno prepeljati psa v Evropsko unijo

Njen prvi pes je bil Rolfi libijski, po katerem je poimenovala svoj pasji hotel. Leta 2005 je Rolfija rešila iz Tripolija v Libiji, kjer je bila tedaj zaposlena. Pri tem je zanimivo, da je bila takrat edina, ki ji je uspelo glede na vso zakonodajo Afrike in Evrope uradno prepeljati psa iz Afrike v Evropsko unijo. Dolge štiri mesece je urejevala cepljenja, birokracijo, arabske prevode vseh dokumentov, naposled je uspela najti še 100-odstotno varnega letalskega prevoznika za psa.

Leta 2004 me je služba ponesla v Libijo. Od malega sem imela rada pse, vendar si psa zaradi pomanjkanja časa in prostora nikoli nisem mogla privoščiti. A vedela sem, da bo nekoč drugače. Ko sem prišla v naše naselje v bližini Tripolija, glavnega mesta Libije, sem najprej zagledala dve veliki psici, mamo Mukico in njeno hči Snežko, staro eno leto. Seveda sta bili umazani, z gnojnimi očkami, suhi, …, ampak v primerjavi z ostalimi zapuščenimi psi na cestah in v bližini ostalih gradbišč sta bili krasotici. Kljub temu, da se tam ni bilo niti najmanj zaželeno ukvarjati s psi, sem vsako prosto minuto naskrivaj preživela z njima. Še posebej Snežka mi je sledila na vsakem koraku. Zelo se je navezala name in jaz nanjo. Hranila sem ju, uspela mi je tudi misija dobiti veterinarja in ju cepiti.

Domačini tam žal ne marajo psov. Pravijo, da v tisto hišo, ki ima psa, ne morejo angeli. Tisti redki, ki jih imajo, jih imajo privezane daleč stran od hiše, po navadi pri kakšnem okovju od starega hladilnika ali štedilnika, kar naj bi bila njihova hiška. Mačkam se godi za kanček bolje. Tistih nekaj tropov psov ob cestah, ki sem jih videla ob redkih priložnostih, ko sem imela možnost, da me je šofer peljal v mesto, je bilo v katastrofalnem stanju. Vsake toliko, ko se psi preveč namnožijo, pride kamionček, ki meče zastrupljeno meso ob ceste, prihodnje jutro pride komunala in odpelje pasja trupla. Zato sem se najbolj bala, da bosta Mukica in Snežka kdaj smuknili iz našega campa in da se jima kaj zgodi. Tri mesece po mojem prihodu v Tripoli je naenkrat Snežka izginila. Hodila sem po naselju, šla ven, jo klicala, … ni je bilo nikjer. Čez par dni mi je sodelavec, ki se je pripeljal v službo iz mesta, povedal, da Snežka leži mrtva dva kilometra stran sredi glavne ceste. Takoj sem prosila za prevoz do tja in res je bilo tako. Še danes ne vem, kako in zakaj je šla ven iz našega ograjenega campa. Dejstvo pa je, da tam večina šoferjev namerno ne pazi, če vidi psa na cesti, ampak še celo skrene in ga povozi. Res ne marajo psov. Tako sva ostali sami z Mukico, ki pa je bila spet breja. Izvedela sem, da je ponoči hodil v naš camp sosedov mešanec z bullom in ostajal pri Mukici. No, čez nekaj časa je imela Mukica spet mlade, devet jih je povrgla pod enim od kontejnerjev. Takrat so se začeli zame lepi in hkrati zelo težki časi. Prvi mesec, ko so bili še vsi skriti globoko v kotu pod tkontejnerjem, sem jih še nekako obvarovala pred ljudmi, da jih niso videli. Hranila sem jih naskrivaj, hodila tja in jih crkljala. Kljub temu pa je že kmalu padel ukaz iz vodstva firme, da mora šofer Mukico z mladiči odpeljati iz naselja. Nekako sem z moledovanjem dosegla, da počakamo osem tednov in da bom potem osebno odgovarjala in poiskala domove tkužkom. Čeprav niti sama nisem vedela, kako, komu, …

Tam žensk ni nikjer, so vedno doma, sploh jih nisem nikoli videla. Libijci, ki so delali pri nas, seveda niso bili niti malo zainteresirani za pse. Kužki pa so rasli, kmalu so začeli zapuščati prostor pod kontejnerjem in celo naselje jih je bilo polno; veselih, razigranih, lepih, debelih kepic. In malo potem sem dobila ukaz, da morajo nemudoma ven iz naselja. Ko se danes spomnim tistih časov in stiske, v kateri sem bila, ojoj. Delala sem v računovodstvu in vsaka poslovna stranka je bila deležna mojega moledovanja in iskanja domov za te kepice. V najhujši stiski sem začutila, da je končno prišel čas, da imam tudi jaz psa, in da bom naredila vse, da bo eden nekoč odšel z mano v Slovenijo. Zase sem izbrala belega kužka in mu dala ime Rex. Libijski agent iz naše firme mi je rekel, naj mu enega psa čuvam, da ga bo on vzel čez nekaj mesecev, ko konča gradnjo hiše in se bo poročil. Šel jih je pogledat in izbral mladička, ki je izgledal kot mladič nemškega ovčarja. Zanju je dejal, da ve, da bo to dober pes. Dala sem mu ime Rolfi.

V naslednjih dveh dneh sem, preko temnopoltih šoferjev in naših poslovnih libijskih agentov, našla dom štirim kužkom. Vsakemu sem pripravila škatlo s starim puloverjem in »makaronflajš« za popotnico. Za ostale nikakor nisem mogla najti doma. Ko mi je vodstvo firme spet pretilo z odvozom psov v puščavo, mi je domačin v camp pripeljal svojega prijatelja, ki da ima doma farmo kamel in da rabi pse za čuvaje. Tako sem dala tri kužke skupaj v večjo škatlo, spet s popotnico. Joj, kako sem jokala, ko so kužki zapuščali camp. In kako šele potem, ko sem izvedela žalostno zgodbo. Da naj bi te tri kužke domačin prodal Filipincem v bližnjem campu, ker jih jedo. Pa da bo mladička, ki sem jo dala domačinu, zdaj najprej štiri mesece zaprta v temni kletni sobi brez oken, samo hrano in vodo ji bodo nosili, ker da edino tako se vzgoji pravi, nevaren pes čuvaj. Še danes mi je grozno, ko se spomnim teh mladičev in kaj se je zgodilo z njimi. Tako so z menoj ostali Mukica, Rex in Rolfi. Mukica je kmalu spet postala breja in čez nekaj tednov je že imela zelo velik trebuh. Pa je nekega dne izkoristila odprta vrata kapije in pobegnila ven na cesto, kjer so, kot kaže, ravno tisti dan spet metali meso s strupom. Prihodnje jutro je prišel v mojo pisarno vratar in rekel, da je Mukica mrtva, malo naprej po cesti. Šla sem takoj tja, seveda. Ležala je tam mrtva in trda, s tistim velikim trebuhom. Joj, koliko sem spet prejokala.

Rex in Rolfi sta postajala vedno večja, cele dneve sta se podila po campu, spala pred mojo hiško in postajala vedno bolj napadalna in agresivna do delavcev, ki so ju kar naprej podili z palicami. Med sabo sta se zruvala do krvi, do poškodb. Sama tedaj nisem imela nobenih izkušenj z vzgojo ali šolanjem psov. Ko sta bila stara osem mesecev, sta spet pobegnila iz campa. Tedaj je avto povozil Rexa do smrti. Vratar mi je rekel, da ko je voznik videl psa, je s polnim plinom zapeljal vanju. Rolfi je še nekako odskočil, Rexa pa je takoj zadel. Tam imajo skoraj vsi stare, obupne avte, za pleh jim je malo mar, zato se izživljajo z njim. Po tem dogodku se nisem mogla potolažiti, dva dni sem neumorno jokala in trpela. Rolfi pa,kot da je čutil, da mi lahko le on pomaga, se od tistega dneva ni več ločil od mene. Po deset ur me je čakal v pesku pred pisarno, celo noč je spal pred mojimi vhodnimi vrati. Kamorkoli sem šla po campu, mi je sledil kot senca, nihče se mi ni smel približati. Delal je samo kroge okoli mene in renčal na vsakega, ki bi mi karkoli rekel. Res je postajal zelo nevaren za ostale ljudi. Ker je videl, da jaz ne znam, je seveda on prevzel vlogo vodje krdela.

Seveda sem se takoj po Rexovi smrti odločila, da Rolfi ostane meni. Da nikakor ne bom čakala, da si ta domačin, ki si ga je rezerviral, zgradi hišo, se poroči in vzame Rolfija za čuvaja. Nekako sem dobila veterinarja v camp, ki mi je Rolfija cepil. Ko sem vprašala glede kastracije, je samo zamahnil z roko in odšel. Seveda je zaradi polnega campa delavcev in nevarnega Rolfija kmalu prišel ukaz, da moram Rolfija spraviti na kamionček, ker ga bo šofer odpeljal in spustil v puščavo. Meni se je spet mešalo od zame brezizhodnega položaja v Severni Afriki. Ker so se pritiski vedno bolj stopnjevali, sem se odločila, da izkoristim 14 dni dopusta v Sloveniji in se pozanimam glede reševanja psa iz Afrike v Evropsko unijo.

Zdaj se začne prava kopija filma »Reševanje vojaka Ryana«. Za čuvanje Rolfija, medtem ko sem bila odstotna, sem prosila našega temnopoltega kuharja (s katerim se je Rolfi razumel). Naročila sem mu, naj ga čuva noč in dan, da mu ja kdo kaj ne naredi. Res ga je čuval in še danes sem mu neizmerno hvaležna za to. No, ko sem v Sloveniji izvedela vse, kar sem želela, sem se vrnila v Libijo. Nemudoma sem začela s preostalimi cepljenji Rolfija, odvzemom krvi ter pošiljanjem epruvetk v Evropo, na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani. Joj, kako sem težko čakala rezultate Rolfijeve krvi in dokumente glede titra protiteles na steklino. Za izhod psa iz Afrike, za vsa možna veterinarska spričevala in potrdila, iskanje kletke, letalskega prevoznika in vsega ostalega sem potrebovala desetine libijskih dokumentov. Vsak dan sem med službenim časom prosila vodstvo firme za šoferja in kombi, da me je z Rolfijem vozil na vse možne urade v 20 kilometrov oddaljeni Tripoli. Tam vsi govorijo arabsko, ženska sama ne more nič, zato sem morala vedno imeti ob sebi tako šoferja kot libijskega agenta, ki je prevajal. Tudi vse papirje sem mogla prevesti iz arabščine v angleščino. Ves čas sem od pooblaščenih za izdajo dokumentov poslušala ena in ista vprašanja: pa zakaj to delate, ali v Sloveniji nimate psov, kaj vam pa mož reče, kako vam to doma dovolijo, kaj boste delali s tem psom, …

Ko sem iskala letalskega prevoznika za tako velikega psa, sem spet naletela na cel kup neprijetnosti. Austrian Airlines, s katerim smo sicer leteli, bi mi ga lahko peljal, vendar je pristajal na majhnih letališčih, Zagreb, Ljubljana, Gradec, prav tako ni imel posebnega prostora za živali in bi dal kletko med prtljago. Pred tem bi mogla podpisati, da sem seznanjena, da se lahko tam pes zaduši zaradi pomanjkanja kisika. Ista zgodba se mi je zgodila pri Swissairu, seveda sem iskala naprej. No, potem sem dobila dosti dražjo Lufthanso, ki ima velika letala, posebne prostore za prevoz živali, a stoji le na velikih letališčih. Družba je dosti dražja, pot pa bi trajala dlje, najprej Tripoli – Frankfurt, tam bi čakali pet ur, in potem Frankfurt – Dunaj. Seveda sem pristala na vse, samo da rešim mojega Rolfija iz Afrike. Potem pa še en zaplet – nikjer nisem dobila kletke. Na koncu mi jo je naročil libijski veterinar, nanjo sem, da so jo uvozili iz Evrope, morala spet čakati nekaj tednov. V službi itak nihče ni verjel, da bom to realizirala, vsi so rekli, da nihče ni tako nor, da bi zaradi ene pasje mrcine pustil dobro plačano službo.

No, to sem naredila in Rolfija rešila. Še danes sem hvaležna vsem, ki so mi takrat pomagali: od vodstva firme, sodelavcev, libijskih in slovenskih veterinarjev do carinikov, agentov, šoferjev, kuharja, prevajalcev, zlatih stevardes in pilota na Lufthansi. V zraku sem celo pot jokala in se bala za Rolfija, ki je bil tam nekje v repu letala. Hvaležna sem tudi osebju letališča v Frankfurtu, kjer sva z Rolfijem čakala pet ur na novi polet. Pa seveda staršem in bratu, ker so mi ves čas stali ob strani, na koncu so prišli po naju na Dunaj.

V Sloveniji sem Rolfija kastrirala, nakar sem ga takoj vpisala v pasjo šolo. Spoznala sem čudovitega trenerja zahtevnejših pasem psov, Mumleka in njegovo Sonjo iz Miklavža. Sta človeka, ki sta me v vseh letih naučila vse, kar je treba znati pri delu s psi. Tudi onadva sta velika Rolfijeva rešitelja, saj socializacija mojega afriškega »tigra« Rolfija brez njune pomoči ne bi nikoli uspela. Rolfija smo prevzgojili v pravega poslušnega, socializiranega, skoraj policijskega psa, in to kljub temu, da smo ga  začeli šolati šele pri letu in pol.

Dojrano Gričnik je Rolfi libijski, v letih, ko sta bila skupaj, naučil vsega o psih. Kljub temu, da je bil izredno agresiven pes, ni nikoli prišlo do nobenega ugriza, poškodbe ali napada. Z njim je preživela najhujša in najlepša leta svojega življenja.

Rolfi v Libiji

Po Rolfijevi smrti je iz mariborskega azila posvojila Rolija

Po Rolfijevi smrti leta 2010 se ji je sesul svet. Čeprav je zaradi prehude bolečine ob izgubi trdila, da nikoli več ne bo imela psa, je po enem tednu jokanja in slabega počutja odšla v mariborski azil. “Že od daleč sem zagledala velikega psa, skoraj na las podobnega mojemu Rolfiju, vendar čisto ubogega, žalostnega, suhega, videla so se mu vsa rebra in sklepi. Takoj sem tekla do njegove kletke. Od oskrbnika smo izvedeli, da je pes star okoli štiri leta, da je bil zaradi katastrofalnih razmer, v katerih so ga našli, odvzet s strani veterinarske inšpekcije in da je trenutno še v karanteni. Ne pes, ne jaz nisva umaknila oči drug od drugega. Vedela sva, da je imel Rolfi libijski prste vmes. Da naju je gledal od nekje tam zgoraj in si mislil: Hvala ti za vse, kar si storila zame, zdaj pa je prišel čas, da pomagaš še temu ubogemu in žalostnemu psu,” nam pove Dojrana.

Roli in Brina (2016)

Tako je iz azila posvojila tega psa in mu dala ime Roli. Imel je čudovit karakter, bil je enkraten pes. Spet ga je šolala pri Mumleku, naredila sta BBH izpit. “Ker je bil tako zelo priden, sem mu, ko je bil star devet let, za rojstni dan želela pripraviti presenečenje. Pri teh letih je imel vso pravico, da dobi mlado ljubico (ha, ha, seveda so vse moje živali sterilizirane in kastrirane). Stopila sem v kontakt z dekletoma Merso in Dijano iz Bosne, ki rešujeta pasje brezdomce na bosanskih ulicah. Na njunih FB straneh mi je takoj padla v oči psička, stara leto in pol, seveda spet podobna mojemu dragemu libijskemu Rolfiju, vendar mnogo, mnogo manjša. O Brini bi lahko spet napisala celo zgodbo, kako hvaležno in prijazno bitjece je to. Z Rolijem sta postala najboljša prijatelja, niti sekunde nista hotela biti ločena. Roli je pri svojih letih ob njeni pomoči postal pravi mladenič, poln energije, veselja in zdravja.”

Brina in Kodi sta postala terapevtska psa

Ko je Roli leta 2019 umrl pri starosti 14 let in pol, je iz pasje sirotišnice v Srbiji posvojila Kodija. Brino in Kodija je izšolala in oba sta postala  pasja terapevta, pravzaprav njena pasja pomočnika, ko je leta 2018 odprla pasji hotel v Spodnjem Dupleku. V spomin na  Rolfija libijskega je hotel poimenovala Rolfijev raj. “Brina in Kodi sta v najlepših letih, sta zelo prijazna psa. Brina je šefica in moja desna roka v pasjem hotelu, Kodi pa receptor in animator. Z obema sem si izpolnila dolgoletno željo in ju s pomočjo Slovenskega združenja inštruktorjev, centrom za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS  izšolala za terapevtska psa,,” pravi naša sogovornica. Z omenjenim društvom redno sodeluje.

Potrebno znanje je pred odprtjem pasjega hotela pridobila pri Teji Martinović

Preden je Dojrana odprla pasji hotel, je veliko pomagala pri posvojitvah psov, iskanj novih domov zanje, pse je reševala iz nevzdržnih razmer in jim pomagala do boljšega življenja. Ker je imela zaradi Rolfija libijskega izkušnje z nevarnimi psi, je pomagala pri prevzgoji dveh dokaj nevarnih rotvajlerjev, obema je pomagala, skupaj z mentorico Tejo Martinović iz Novega mesta, po prevzgoji najti nove domove. Kljub temu, da je želja po pasjem hotelu v njej dolgo tlela, jo je uresničila šele potem, ko jo je Teja naučila vsega potrebnega. Nakar je dala odpoved v podjetju, kjer je bila zaposlena, in stopila na svojo pot.

V varstvo v pasji hotel vzame naenkrat največ pet psov. Pred terminom za varstvo vedno z lastnikom psa in živaljo opravi spoznavno srečanje. Takrat lastnik dobi tudi vprašalnik in pogodbo, ki jo izpolni in podpiše, ter jo prinese s seboj prvi dan varstva. Potreben je tudi pasji potni list, v katerem so evidentirana obvezna in neobvezna cepljenja. Pes mora biti preventivno zaščiten pred zunanjimi in notranjimi zajedalci (aktivna zaščita proti bolham, klopom ter glistam, trakuljam). “Ne jemljem bolnih ali poškodovanih psov, niti gonečih psic.
Prav tako ne agresivnih psov. Psi morajo namreč biti primerno socializirani in ne smejo kazati agresije do ljudi ali drugih psov.”

Pes mora biti vsaki dan sprehojen

Hotel je praktično poln ves čas, največ povpraševanja je pred dopusti, prazniki, počitnicami. V vseh teh letih ima naša sogovornica, ki se drži načela: pes mora biti vsaki dan sprehojen, že stalne stranke. Ima pa, za najmanjše kužke, tudi pasji vrtec. “Najbolj hudo mi je, ko opazujem ljudi, ki si kupijo pse in jih imajo cele dneve na dvorišču in jih ne sprehajajo.” S kužki je v varstvu 24 ur dnevno, doma in na sprehodih. “Psi bivajo skupaj z nami v odlično izolirani in ogrevani hiši, kjer je pozimi prijetno toplo in poleti prijetno hladno. Ves čas imajo prosti izhod na veliko varno ograjeno dvorišče z vrtom. S kužki smo vsakodnevno veliko časa na terenu; na sprehodih in pohodih po naši in sosednjih občinah. Radi hodimo na bližnja jezera, na Dravo, v vurberške gozdove, … Lastniki kužkov so dnevno s fotografijami in videi informirani o tem, kaj njihovi psi počno, kje smo bili, kako se počutijo, kaj delamo, …”

 

Ima velik avto, poln pasjih kletk. Za pse je vrhunec dneva, ko jim nadene pasjo opremo in se vkrcajo v avto. “Vsak dan se peljemo na drugo lokacijo, tam parkiramo, damo vodo v nahrbtnik in tako se začnejo naši pohodi po bližnji in daljni okolici.” Psi so povprečno v hotelu od 8 do 14 dni, včasih tudi dan, dva. So pa tudi primeri, ko morajo lastniki psov v bolnišnico, na operacije, terapije,v  toplice, … V teh primerih so psi v hotelu tudi tri tedne in več.

Vsakega psa v Rolfijevo krdelo uvedeta šefinja Brina in receptor & animator Kodi

V zadnjih petih letih je šlo skozi njene roke okoli 150 psov vseh možnih pasem in velikosti, veliko živali je morala zaradi prevelikega povpraševanja tudi zavrniti. Dojrana pravi, da s kužki nikoli ni bilo večjih težav, začetek nastanitve v hotelu pa je bolj kot ne pri vseh enak: “Ko lastniki gredo, pes še kakšnih 15 minut sedi na glavnem vhodu in gleda v smer, v katero se je lastnik odpeljal. Po 15 minutah začne gledati dol na dvorišče, kjer se vedno kaj dogaja; kužki, žogice, igranje, pasji živžav, poleti pasji bazen in igrala. Po približno 15 minutah vsak kuža sam pride k nam na dvorišče. Moja psa, šefinja Brina in receptor & animator Kodi, ga po pasje uvedeta v Rolfijevo krdelo in počitnice se lahko začnejo. K meni res prihajajo le psi, ki so družinski člani, sami pravi razvajenčki, ki pa dejansko po 15 minutah pozabijo na svoje družine in postanejo za čas počitnic enakopravni člani Rolfijevega krdela s totalno nabitim urnikom veselih dejavnosti. Psi se spomnijo, kam spadajo, šele po koncu počitnic in ko zagledajo svoje lastnike, ki pridejo po njih. V vseh teh petih letih nisem imela niti enega psa, ki bi trpel za kakršnokoli obliko ločitvene tesnobe ali kaj podobnega.”