28. februar 2022 je bil dan, ki je za vedno zaznamoval življenje naše sogovornice. Za nas je razkrila svojo izjemno izkušnjo, ki se je začela z navadno utrujenostjo, a se je kmalu spremenila v izredno nevarno situacijo, kjer je stala na pragu smrti.

Kot mnogi od nas, se je takrat 31-letna podjetnica po napornem pustnem vikendu počutila izčrpano. Poleg svoje redne službe je pomagala še moževi družini in je zaradi tega enostavno mislila, da je pregorela. Ko pa je začela opažati glavobole, slabost in neobičajno utripanje v trebuhu, jo je začelo skrbeti. Po posvetu s svojim ginekologom, ki je celo dejal, da je noseča, se je odločila sama poiskati informacije na internetu. Iz preventivnih razlogov je seveda opravila tudi test nosečnosti, ki pa je bil, kot pričakovano, negativen. “Na spletu je pisalo, da gre pri tem verjetno za utripanje aorte in podobne nevarne stvari. Seveda mi je mož rekel, da naj ne berem tega, ker itak na internetu vedno piše samo najhujša možna stvar,” je dejala.

Usodni dan

Tudi v ponedeljek je bila dogovorjena, da po svoji redni službi pomaga v družinskem lokalu. Vmes se je odpravila domov, njeno počutje pa se je rapidno slabšalo. “Ko sem prišla domov sem se slekla iz delovnih oblačil, sem se pa potem vseeno odločila, da bi raje šla dalje delat v istih hlačah, ker so bile že itak umazane. Hlač naenkrat nisem morala obleči, občutek sem imela, kot da se mi je celo telo razlezlo.” Ko sta z možem končno prispela v lokal, kjer sta pomagala jo je začelo neprijetno mrazit. ” Bil je nek poseben mraz, ki ga sploh ne znam razložit,” je povedala.

Hitro za tem je v lokal vstopilo pet fantov, ki so pri njej naročili pijačo. “Ko sem prijela steklenice, so te padle na tla. Jaz pa sem samo obnemela, ker sploh nisem vedela ,kaj se z mano dogaja. Naenkrat nisem čutila rok. Ko sem hotela nekaj reci pa nisem čutila niti več jezika. Prej omenjen utrip v trebuhu je v meni “eksplodiral”. Bila je  nežna toplina, kot nek vulkan, ki se je počasi širila po telesu navzgor. Tudi v prsih sem čutila zelo nežno bolečino. Leva roka mi je drevenela, medtem ko me je desna zelo bolela,” je razložila.

Svoje nelagodje je poskušala opisati svoji svakinji, ki je instrumentalistka v UKC Maribor, a je ta žal ni več razumela. Njena nemoč je postajala vse večja.

“Odpeljali so me v skladišče in me tam posadili na škatle. Spraševali so, kako se počutim. Odgovora nisem imela. Bila sem utrujena, mrazilo me je, hotela sem spati. Mož me je vprašal, če bi šla k zdravniku in sem mu še rekla, da ni treba. Potem pa so debatirali, če naj pokličejo rešilca ali ne in so predvidevali, da je bolje, da ne. Ponavadi je bilo tako, da če so oni kot lokal klicali, so reševalci enostavno mislili, da je oseba vinjena in so zato potrebovali bolj dolgo. Mož se je odločil, da me pelje sam.”

Med vožnjo se je stanje konkretno poslabšalo

“Spomnim se, da sem možu rekla: “Zdaj mislim, da bo hudo.” On me je vprašal, če naj pokliče reševalce in sem rekla, da jih bo verjetno moral. Seveda pa so naju vezali samo s centralo. Na zvočniku mi je delavka rekla, da jo naj poslušam in upoštevam njena navodila, saj se bo v nasprotnem primeru moje srce ustavilo in bom umrla. Jaz pa sem ji samo odgovarjala, da je ne morem upoštevati, da ne gre, da mi telo ne dopušča,” je povedala.

Ko sta končno prispela do zdravstvenega doma je zunaj stal samo varnostnik. Bil je čas malice, poleg tega pa je bilo še obdobje covida in z njim povezan omejen vstop v zdravstvene ustanove. “Mož je tekal okrog, kričal, iskal pomoč, a ni bilo nikogar.” Par trenutkov kasneje sta se pojavila dva reševalca, ki sta pravkar šla iz malice po kavo. ”

“Bog, če obstajaš, me prosim reši. Če me ne boš, bom danes umrla.”

Pri tem bi rada povedala, da je pred petimi leti zaradi nesreče umrl moj prijatelj, kar me je takrat res zlomilo, saj mi je bil kot brat. No, tudi njega sem ta dan nagovorila. “Če res obstajaš tam gori, mi prosim zdaj pokaži, da obstajaš in me reši.” To sem cel čas ponavljala.”

Klinična smrt

“Po tem, ko so me pripeljali not se spomnim, da je bilo okrog mene polno reševalcev in sta se ta dva od prej med seboj pogledala. Eden od njiju je rekel “Mislim, da ne bo preživela.” Sploh nisem dojemala stvari. Naenkrat pa je bolečina izginila in sem se čisto umirila. No, verjetno je bolečina še vedno bila, jaz je enostavno nisem več čutila. Vem, da sem gledala reševalca, ki me je držal za noge. Njega sem videla izostreno, okrog njega pa so se pojavili samo črno beli kvadratki. Med tem sem še pogledala na uro, ki je kazala 21.45 in je to bilo to. Jaz sem zaspala,” je opisala in dodala, da so jo pet minut poskušali oživljati z masažo srca, z defibrilatorjem in celo z injekcijo adrenalina. Žal se telo ni odzivalo.

Med oživljanjem pa je sogovornica izkusila nekaj, kar bi lahko opisala kot “prestopanje v drug svet“. Znašla se je v beli sobi brez ostrih robov, v nekakšni meglici, občutek pa je bil neizmerno lep. Počutila se je, kot da je sredi čudovite jase, polne rož, metuljev in ptic. “Sprva nisem vedela, kaj naj v tej sobi delam. Mi je pa od zadaj ves čas nekaj govorilo, da me ni strah in, da je v tej sobi zelo lepo. Bilo je, kot da se pogovarjam z nekom, ampak sem bila dejansko sama. Sam sebi govoriš in sam sebi odgovarjaš. Občutek je bil fantastičen,” je pojasnila.

Kmalu za tem so se pred njo pojavila dvojna bela vrata. “Domnevala sem, da bodo ena vrata sigurno odklenjena in bom šla čez tista. Ves čas pa mi je nekaj v podzavesti govorilo “Kaj pa če so zaklenjena?” in sem si ponovno sama odgovarjala, da ena sigurno so odklenjena in bom čez tista tudi šla. Odločila sem se, da grem čez desna vrata. Ko sem se pomikala tja nisem hodila, lebdela sem. Ko sem stopila do vrat in hotela prijeti kljuko se je pred menoj pojavil že prej omenjen prijatelj.”

Življenje po smrti

Občutki, ki jih je doživljala ob prvem stiku s prijateljem so bili neopisljivi. Pet let je minilo odkar ga je nazadnje objela, pogledala in začutila. Zdaj pa je naenkrat stal pred njo, a njenega navdušenja nad ponovnim srečanjem žal ni razumel.

“On me je samo vprašal kaj delam v tej sobi. Bila sem rahlo užaljena, ker me po toliko letih ni niti pozdravil. Rekel je, da se naj obrnem in grem nazaj od koder sem prišla. Nič mi ni bilo jasno. Sploh me ni poslušal, ko sem mu kaj govorila. Ponavljal je, da se naj obrnem in grem, ker ni moj čas. Na koncu pa mi je zatrdil, da me bo čakal pri vratih, ko bo moj čas. Skupaj se bova sprehodila skozi.”

Med pogovorom s prijateljem, se je začela od njega oddaljevati. Kljub temu, da je videla svoje telo, ki se je z njim pogovarjalo, ga ni več slišala. Njena duša se je vračala v naš svet. “Ko sem se oddaljevala sem slišala, da me nekdo kliče po imenu. Odprla sem oči in nad sabo zagledala reševalca, ki mi je svetil v oči in me spraševal kdo sem, od kod sem, da bi videl, če sem prisebna,” je dodala.

Vrnitev

Ko ji je reševalec povedal, da je bila za trenutek klinično mrtva je samo odgovorila, da je imela najlepše sanje svojega življenja. Žal pa se v tistem trenutku ni točno spomnila kaj se je v teh sanjah dogajalo.

“Vedela sem samo, da je bilo čudovito.Nihče si tega ne predstavlja tako, ampak nič ne boli. Samo greš. Telo je tisto, ki trpi, ti pa dejansko greš na lepše. Na celem svetu ni tako lepega kraja kot je ta, kamor gre duša,” je pojasnila.

Še danes, ko se spomnim kaj sem doživela, si mislim, kako je smrt lepa.

Kljub njeni ponovni povezavi z življenjem še vedno čuti prisotnost prijatelja iz druge strani. Le-ta ji je takrat prinesel občutek miru in ji spremenil perspektivo na življenje. “Dober mesec nazaj je v sanjah prišel do mene in mi povedal, da bo vse v redu in da bo moje življenje dolgo in lepo. Jaz osebno mislim, da je nekaj na drugi strani. In to nekaj lepega. Meni je takrat počilo deblo aorte. Ko to komu poči, preživetje skorajda ni možno. Očitno si je res nekdo želel, da preživim.”

“Ljudem bi rada sporočila, da se smrti ne rabijo bati. Ko umreš nič več ne boli,” je povedala za zaključek. Kljub svojemu neizmerno lepemu doživetju na drugi strani pa je vseeno hvaležna vsakemu posamezniku, ki ji je ta dan stal ob strani. Če ne bi imela te pomoči, bi se lahko končalo veliko slabše.