Feliksa Rajha Cerkvenjačani in prebivalci osrednjih Slovenskih goric poznajo po muzejski zbirki v tako imenovani Tušakovi vili, marsikdo pa ne ve, da v njegovi delavnici v Brengovi v občini Cerkvenjak nastajajo prave umetnine. Ob našem obisku v jutranjih urah je bil že povsem vpet v delo, natančneje v izdelavo visokega kolesa ali velocipeda. Gre za starodobno kolo iz 19. stoletja z velikim sprednjim in majhnim zadnjim kolesom, pedali so nameščeni neposredno na sprednje kolo.
Feliks je bil rojen v Brengovi, v kmečki družini, oče je za preživetje delal tudi v sosednji Avstriji. Ima še dva brata in dve sestri, eden od bratov, Bernard Rajh, je uveljavljen slovenist. Po končani osnovni šoli je Feliks izobraževanje nadaljeval na kovinarski šoli v Mariboru, kasneje je ob službi opravil še delovodsko šolo in se za kratek čas vpisal na pedagoško fakulteto. Nato se je povsem posvetil delu. Sprva je bil kot delovodja vzdrževanja zaposlen v lenarškem Klemosu, predhodniku današnjega podjetja TBP. Leta 1983 se je odločil za samostojno pot in najprej odprl delavnico v domači hiši v Brengovi, kasneje pa je dogradil delavnico, v kateri izdelujejo strojne dele za kmetijstvo in proizvodnjo. Opravljajo tudi vzdrževanja.
Že v času osnovne šole se je navdušil nad starinami. Za to ima veliko zaslug tedanji učitelj Vlado Lorber, etnolog in areholog, ki je imel svojo zbirko. “Že takrat sem mu pomagal zbirati etnološke stvari iz lokalnega okolja. Ukvarjal se je tudi z izkopaninami. Kmalu sem tudi sam začel zbirati stara orodja, starinsko pohištvo, dokumente, glasbila, … Ko smo leta 2000 odkupili Tušakovo vilo v Cerkvenjaku, smo celotno zbirko z domačega podstrešja preselili tja in tam uredili Muzejsko hišo družine Rajh,” nam pove Feliks. Podrobneje o tej zbirki v enem izmed prihodnjih prispevkov.
Njegovo prvo kolo je odkupil Ivan Kramberger
Zdaj pa k visokemu kolesu, tako imenovanemu velocipedu, ki so ga večje evropske in druge države izdelovale med leti 1875 do 1900. Še posebej popularen je bil v Nemčiji, Angliji, Italiji, Franciji in Ameriki. Feliks razloži, da so visoka kolesa izdelovali zato, ker v tistih časih še niso poznali verige: “Ker bi bilo potrebno zaradi obratov zelo hitro poganjati pedala, so spredaj namestili veliko kolo.” Naš sogovornik je prvo tovrstno kolo obnovil za ptujski muzej, zdaj je razstavljeno v Puhovem muzeju v Juršincih. Kasneje je sodeloval še s Tehničnim muzejem Slovenije v Bistri, za katere je prav tako obnavljal velocipede, ogledal pa si jih je v Nemčiji in še kje. “To me je tako pritegnilo, da sem kmalu sam izdelal takšno kolo. Zanimivo, da ga je odkupil Ivan Kramberger iz Negove, na katerega so leta 1992 v Jurovskem Dolu izvedli atentat. Za starine je bil zelo zagret, neke stvari sva celo zbirala skupaj, kolo pa je postalo del njegove zbirke.” Feliks še omeni, da je izdelal tudi manjkajoče dele za originalno visoko kolo v muzeju na Dolenjskem, ki je v lasti brata Lojzeta Peterleta.
Da bi se o izdelavi velocipedov še bolje podučil, se je odpravil do enega izmed mojstrov, ki je imel z izdelavo tovrstnih koles že precej izkušenj. “Takoj mi je povedal, da ga nisem sposoben izdelati. Čez nekaj mesecev, ko sem končal z delom, sem mu pokazal kolo. Rekel mi je, da je moj velociped boljši od njegovih.”
Trikolesa so bila stabilnejša, z njimi se je lahko peljala vsa družina
Feliks Rajh nam predstavi še nekaj tehničnih značilnosti velocipeda, ki ga je kot natančno repliko originalnega izdelal sam. Sprednje kolo ima premer 130 centimetrov, obstajajo tudi kolesa z večjim premerom. Zadnja kolesa so bistveno manjša, prav tako so različnih velikosti. Napere (špice) Feliks izdela iz jeklene žice, ki se uporabljajo za vzmeti. Obstajajo celo trikolesa, s katerimi sta se lahko peljala mož in žena, zadaj pa je bil prostor za dojenčka in trikolo, ki so ga ponavadi vozile ženske, saj je bilo bolj stabilno in varno.
Prvotno so na kolesa nameščali svetilke s svečo
Ker še niso poznali zračnic, so do Dunlopovega izuma pnevmatike leta 1888 uporabljali trdo polno gumo. Še posebej zanimiva je svetilka, ki visi na pestu velikega kolesa. Na Feliksovem velocipedu je tam nameščena karbidna svetilka, na krmilu pa svetilka s svečo, ki jo ob dogorevanju posebna vzmet potiska navzgor. To je originalna prvotna svetilka, ki jo je še mogoče kupiti na kakšnem sejmu ali tudi preko spleta. Cevi za okvir so v celoti sploščene, tako kot na originalnih kolesih, prav tako je kovina s posebnim postopkom, ki vključuje kisline in ostale preparate, postarana in zato deluje povsem avtentično. Kolo tehta nekaj več kot 20 kilogramov, ima sprednjo zavoro, ki s pomočjo vzvodov potiska neposredno na gumo. Za izdelavo prvega velocipeda je Feliks Rajh potreboval približno 100 ur dela, za naslednjega že skoraj pol manj. Kolesa zdaj izdeluje poskusno, če bo dovolj povpraševanja, morda tudi serijsko.
Na velocipeda se je najtežje povzpeti
In kakšna je vožnja s takšnim kolesom? Feliks pove, da je kar zahtevna. Še najtežje se je povzpeti na kolo. Na zadnjem delu konstrukcije je majhna stopnička, na katero se je potrebno opreti z levo nogo, nato pa pognati kolo in v času, ko se to premika, skočiti nanj. Podobno kot bi denimo skočili na konja. Kolo je sicer mogoče “zajahati” tudi v mirujočem stanju, če ga recimo prislonimo ob kak zid. “Tudi pri sestopu je zelo pomembno, da kolesa čisto ne ustavimo,” pojasni Feliks Rajh. Najlažje se je peljati po ravnem terenu, za silo gre tudi v manjši hrib. “Ta kolesa so bila izdelana za mestne gospode, kjer je bilo večinoma vse ravno. V hrib so ga običajno potiskali.”
Ob posebnih priložnostih se z velocipedom tudi zapelje. Tako so ga recimo občudovali na Kurentovanju na Ptuju, na relijih v Prekmurju, na katerih sodelujejo tudi Madžari, prav tako v času občinskega praznika v domači občini. Ponekod po svetu z njimi tudi tekmujejo. Ko sede na kolo, se obleče v frak, na glavo pa si povezne cilinder ali kak drugi klobuk. Enkrat, ko je preveč zavrl, je doživel manjšo nesrečo in jo na srečo odnesel brez večjih posledic.
