Sprva se je preizkusila kot grafična oblikovalka, nato pa svojo pot nadaljevala na smeri medijske komunikacije fakultete FERI, kjer je, kot pove, tako “padla v tok” faksa, da se je poleg številnih projektov pričela aktivno udejstvovati v krožku študentov, ki ga sestavlja več kot petdeset podobno mislečih. S svojimi projekti Atena Bošnjak aktivno soustvarja javno podobo Maribora, čeprav brezkompromisno pove, da si Maribor zasluži več pozornosti na nivoju kulture in kulturnega razvoja. Nazadnje smo bili priča nadvse odmevnemu projektu Čakalnica, filmu, ki so ga posneli mariborski študentje, sama pa se je preizkusila v vlogi producentke. Kljub temu, da tu in tam okara deležnike na mariborski kulturni sceni, pa v mesto ob Dravi trdno verjame. Celo tako zelo, da ga kljub obetavni karieri, ki se ji zaradi številnih uspehov obeta, ne namerava zapustiti.

Pred dnevi smo bili priča uspešni premieri filma Čakalnica. Čemu pripisujete uspeh projekta?

Uspeh projekta pripisujem super ekipi in organizaciji! Celotne produkcije smo se lotili profesionalno in od začetka do konca delovali kot ekipa, kar pa mislim, da se je pokazalo tudi na samem filmu in premieri. Naš kratkometražni film si je prišlo ogledati 116 ljudi in to v petek ob drugi uri popoldne. Celotno organizacijo in promocijo smo naredili sami in še zdaj ne morem verjeti, da nam je uspelo pridobiti pozornost javnosti po celotni Sloveniji. 

Ekipa filma Čakalnica. Vir: Facebook

Kaj ste s filmom pravzaprav želeli doseči?

Že na samem začetku smo ciljali na film, ki bo predvajan na velikem ekranu. Želeli smo narediti dober izdelek in izkoristiti svoje znanje. Vedeli smo, da nimamo “budgeta”, ampak imamo opremo, prostor, znanje in voljo – torej imamo dovolj, da ustvarimo dober izdelek. Smo generacija, ki se zgleduje po reku “Go big or go home!” in tudi tega projekta smo se lotili temu primerno. Scenarij je bil napisan od prejšnjega semestra, vendar še ni bil v celoti pripravljen za snemanje. Več kot 13 ur smo porabili na vsebinskem dopolnjevanju scenarija in grajenju zgodbe, ki na prvi pogled “nima smisla”. Film spada pod psihološki triler in prikazuje Viktorja, ki se spopade sam s sabo. Želeli smo, da se gledalec na koncu zamisli in začne spraševati o vsebini in povezovati zgodbo na svoj način. Dosegli smo cilj, hkrati pa tudi postavili nove, saj se prijavljamo na razne festivale po Sloveniji in Evropi.

Od kod ideja za film? Koliko časa je trajalo od idejne zasnove pa do trenutka, ko je bil film predvajan?

Na projektu je sodelovalo 12 študentov pod mentorstvom profesorja Uroša Zavodnika in dveh asistentov Janija Pavliča ter Matevža Pucerja. Že v prejšnjem semestru smo pri predmetu Režija in predprodukcija pisali scenarije in je profesor povedal, da naj razmislimo, katerega bomo posneli – torej iz časovnega in lokacijskega vidika. Tako smo pri Praktikumu: Produkcija za medije izbrali scenarij sošolca Tomija Perše z naslovom “Čakalnica”, ker je bil zanimiv, vseboval samo pet igralcev in dve lokaciji. Razdelili smo si vloge: Tomi Perša (scenarist), Miha Horvat (režiser), Anamarija Nađ (pomočnica režije), Nejc Vehovec (lučkar, BTS), Gašper Pristovnik (DOP), Tia Maria Tertinek (kostumografinja, scenografinja), Tjaša Brglez (zvok in pomoč pri snemanju), Daša Šeruga (oblikovalka), Anamarija Valentina Dajnko (koloristka), Klemen Sajko (montažer), Žan Kapun (montažer zvoka in glasbe) in jaz, Atena Bošnjak (producentka). 

Kakšna je bila vaša vloga producentke?

Zadevo smo želeli izpeljati profesionalno in naredili avdicijo, ki je potekala 18.11.2021 v studiu na fakulteti. Predhodno smo ustvarili objavo za avdicijo  in jo delili na družbenih omrežjih. Prijavilo se je 16 obetavnih kandidatov, od teh smo izbrali Luko Potparo (za vlogo Viktorja), Igorja Sedlarevića (za vlogo Teodorja), Katarino Žilavec (za vlogo Matilde) in Nino Bajzek (za vlogo medicinske sestre). Za vlogo Arturja pa smo izbrali kar nosilca predmeta, pod katerim je film tudi nastal, Uroša Zavodnika.
Prvi snemalni dan je potekal v dnevni sobi pri koloristki Anamariji Valentini Dajnko, preostala dva dneva pa na naši fakulteti, kar v kabinetu od asistentov. Snemanje na fakulteti je potekalo med vikendom, od petka do nedelje. V petek popoldne smo odnesli vse mize in opremo iz kabineta ter pripravili in počistili prostor. V soboto in nedeljo smo na lokaciji snemali več kot 24 ur in v nedeljo zvečer vse pospravili, da so lahko asistenti v ponedeljek zjutraj normalno nadaljevali s svojim delom.
Ko je bilo vse posneto je material šel v montažo, hkrati pa je drug del ekipe poskrbel za ustvarjanje in promocijo premiere, katera je bila prava uspešnica. Potrebovali smo nekje dva meseca, da smo ustvarili film – torej od izbire scenarija pa do predvajanja filma v Mariboxu. Jaz, kot producentka, sem skrbela za organizacijo celotnega projekta. To pomeni, da sem bila “stric iz ozadja” in skrbela za sezname, maile, dokumente, promocijo in PR. 

Ali v Mariboru namenjamo dovolj pozornosti razvoju kulture in kulturnim dejavnostim nasploh?

Menim, da ne namenjamo dovolj pozornosti razvoju kulture in kulturnim dejavnostim nasploh. Maribor ima potencial, vendar je mentaliteta ljudi tista, ki zavira razvoj. Zdi se mi, da smo glede kulture dokaj zaprti ljudje, čeprav poznam ogromno odprtih umetnikov – zanimivo, kajne?

Bo Čakalnici sledilo še kakšno nadaljevanje? Kakšni so načrti ekipe v prihodnje?

Trenutni načrti ekipe so zaključek študija in prijavljanje filma na festivale. Ekipa si v prihodnosti želi še kaj ustvariti, ampak najprej moremo zaključiti ta projekt in študij. Upamo, da nam s filmom uspe priti še na kakšno veliko platno izven Slovenije, ampak se bomo prepustili in videli, kam nas pelje ta pot. 

Kje si je film mogoče ogledati?

Ponovno predvajanje je predvideno 22.2.2022 na Fakulteti za Elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer bo po filmu sledila okrogla miza in se bomo osredotočili na vsebinski in produkcijski vidik filma. Sledila bodo tudi predvajanja po raznih društvih po Sloveniji. Vsi, ki vas zanima ogled filma, sledite profilu Medijske komunikacije na omrežjih Facebook in Instagram, kjer bomo v naslednjem tednu objavili dogodek in več informacij. 

Sodelujete v številnih projektih, hkrati pa svoje aktivnosti usklajujete še s podiplomskim študijem. Kako vam uspe uskladiti svoj urnik? S čim se nameravate ukvarjati po končanem študiju?

Tako je, zanima me ogromno stvari in aktivna sem na številnih področjih. Trenutno sem študentka 2. letnika magisterija na Medijskih komunikacijah in vodja številnih projektov. Prav tako se ukvarjam z grafičnim oblikovanjem, video produkcijo in PR-jem. Lahko bi rekla, da sem se “našla” in da uživam v tem, kar delam. Res je, da ogromno “delam”, ampak ne gledam na to kot delo. Že od nekdaj sem bila zelo aktivna na področjih, ki so me zanimala in želela delati to kar me veseli.
Obiskovala sem Srednjo šolo za oblikovanje in postala grafična oblikovalka, kar mi je odprlo vrata v nov svet – kar se tiče tehnologije in tudi razmišljanja. Odločila sem se, da nadaljujem študij na Medijskih komunikacijah, čeprav me na začetku fotografija in programiranje nista tako zanimala. Prvi letnik je bil malo naporen, potem pa sem vzljubila celoten študij, programiranje in tudi fotografijo! Od nekdaj sem imela žilico za organizacijo in tudi to sem lahko vpeljala v svoj kreativen proces preko vloge producentke ali kreativne direktorice. Zelo mi je všeč področje na katerem delujem, ker sem lahko vsak dan kreativna in razmišljam izven okvirjev, kar mi daje zagon. 

Vas morda vleče v tujino?

Že zdaj trdno delam, da bom lahko imela svojo produkcijsko ekipo in ustvarila prijetno delovno okolje s kreativnimi ljudmi. Ponuja se mi ogromno možnosti in ponudb tukaj v Sloveniji, tako da trenutno še ne razmišljam o odhodu v tujino. Rada imam Maribor in Slovenijo in želim delovati ter spodbujati kulturo v našem okolju.

Kje ste pridobili potrebno znanje za tovrstno udejstvovanje? Je fakultetno izobraževanje dovolj za nekoga, ki se želi ukvarjati z avdiovizualno umetnostjo?

Potrebno znanje sem si poiskala sama oziroma ga iščem vsak dan, preko različnih virov. Fakulteta je zgolj pripomoček, ki te vodi do določenega znanja, odvisno je samo, kako boš ta pripomoček uporabil. Ogromno ljudi gre na fakulteto samo po papir in “izobrazbo”, dejansko pa od samega študija ne odnese čisto nič. Jaz sem oseba, ki si vzame vse in še več ter menim, da je pri študiju in na splošno v življenju najbolj pomembna samoiniciativa posameznika.
Vsak predmet na faksu sem si vzela kot dober izziv in kot nekaj, kar mi bo v življenju prišlo prav – na koncu koncev je čisto vsaka informacija lahko koristna. Tako sem “padla v tok” faksa in uspešno opravila vseh 5. letnikov. To je privedlo tudi do tega, da sem se na fakulteti zbližala z asistenti in profesorji in postala tudi soustanoviteljica samoiniciativnega krožka študentov Fer Media, ki ga sestavlja več kot 50 članov, ki si želi novih izkušenj in znanj.

Projekt Lumina. Vir: Facebook

S člani sodelujemo na številnih projektih, med njimi je bil tudi projekt Lumina, ki smo ga s članicami delale v sklopu letošnjega Vilinskega mesta. Najbolj “sveži” projekt je K18,v sklopu katerega preurejamo podhod na Koroški 18 v Mariboru. Želim, da smo študentje vključeni v ustvarjanje in oblikovanje javnega prostora in si hkrati pridobimo izkušnje na našem področju, prav tako pa maksimalno izkoristimo študij in pridobljeno znanje. Najbolj pomembno je, da slediš svojim sanjam in se obkrožaš z ljudmi, ki imajo enake interese in te polnijo s pozitivno energijo. Mislim, da je to ključ do uspeha in sreče.

Kakšni so vaši načrti? Ste prejeli že kakšno ponudbo za prihodnje sodelovanje?

Trenutno zaključujem študij in sem v postopku pisanja magistrske naloge. Slednjo bom pisala med absolventskim letom in hkrati nadaljevala z delom na projektih. V prihodnosti si želim delati še v kakšnem večjem podjetju, ki se ukvarja z video produkcijo, ker me zanima delovanje in organizacija. Vse to mi bo dalo določena znanja in izkušnje, da bom lahko v prihodnosti ustvarila prijetno delovno okolje s kreativnimi ljudmi.