To je mesec, ko se odvijajo številni dogodki, namenjeni vidnosti LGBTQIA+ oseb, od teh so najbolj znane parade ponosa. Maribor ima svojo od leta 2019, od takrat se odvija na dve leti. Letos je ni na sporedu, namesto tega ekipa programa Maribor skozi rožnata očala pod okriljem Mladinskega kulturnega centra Maribor pripravlja druge vsebine v okviru festivala Mavrični junij v Mariboru.

Med vsemi vprašanji, ki jih kot organizator LGBTQIA+ aktivnosti dobiš, sta daleč najbolj pogosti dve. Prvo se glasi: zakaj parade ponosa – in mesec ponosa nasploh – sploh (še) potrebujemo? Ker kljub napredkom in zmagam diskriminacija, nevidnost in neenakopravnost v družbi še vztrajajo in ker za mavričnimi zastavami, slogani in kraticami stojijo resnične osebe z dolgo in bogato zgodovino, ki jo prepogosto zanemarjamo. Tudi zato, ker jih ne razumemo.

Prav to pa je drugo najpogostejše vprašanje: kaj vse te kratice sploh pomenijo, zakaj je naenkrat toliko različnih in od kod vse te dodatne črke? Ekipa programa Maribor skozi rožnata očala je že leta 2020 izdala publikacijo Kvir abeceda, v kateri so predstavili kratico LGBTQIA+ in njen pomen. Nastala je iz spoznanja, da je v javni zavesti veliko nepoznavanja; večina ljudi bi še poznala L in G, kaj več pa se že izgubi.

Iz kratice LGBT, ki je bila dolgo najbolj razširjena in se pogovorno veliko uporablja še danes, so nastale LGBTQ, LGBTIQ ter LGBTQIA, ki se jim na koncu največkrat pripiše še plus. Obstajajo še druge verzije, odvisno tudi od jezika in lokalnega konteksta, v tem prispevku pa bomo »črkovali« LGTBQIA+.

L kot lezbična skupnost

Črka L v kratici LGBTQIA+ predstavlja lezbijke. Lezbijke so istospolno usmerjene ženske, torej jih romantično in/ali spolno privlači ženski spol. Etimologija besede lezbijka nas popelje na grški otok Lezbos, od koder je izhajala starogrška pesnica Sapfo. Njene pesmi so govorile o življenjih in odnosih žensk, pa tudi njihovi lepoti in Sapfini ljubezni do njih; posledično je pridevnik lezbičen v 19. stoletju pridobil pomen erotične vezi med ženskami. Podobno je z izrazom sapfičen, ki lahko opisuje lezbične teme ali bolj splošno ženske, ki jih privlačijo druge ženske, a niso nujno del lezbične skupnosti.

Ženska homoseksualnost je sicer tesno povezana z zgodovinskim statusom žensk kot politične manjšine. Boj za pravice lezbične skupnosti in s tem njena vidnost sta sovpadala z valovi feminizma v 20. stoletju ter z razpravami o spolnih vlogah, enakopravnosti žensk ter njihovi spolnosti in odnosih.

G kot gejevska skupnost

Črka G v kratici LGBTQIA+ predstavlja geje. Gej je sicer tudi splošni izraz, ki označuje istospolno usmerjeno osebo, najpogosteje pa je to ime za moške, ki jih romantično in/ali spolno privlači moški spol, nadomestilo za starejši izraz homoseksualci. Izraz homoseksualnost izvira iz grške besede ‘homos’, ki pomeni ‘enak’. V tisku se je prvič pojavil v 19. stoletju in se kmalu uveljavil v strokovni literaturi. Pridevnik homoseksualen je danes praviloma kliničen ali zastarel izraz, ki ima v pogovorni rabi negativen pomen; v vsakdanjih kontekstih sta ga večinoma nadomestili besedi gej in lezbijka.

Beseda gej (v izvirniku ‘gay’) je v angleščini sprva pomenila ‘vesel’, ‘živahen’ ali ‘brezskrben’. To je bil najbolj razširjen pomen do 20. stoletja, a že veliko prej so se pojavili še drugi. V 17. stoletju je tako lahko pomenila tudi nekoga brez moralnih zadržkov, prostitutki se je na primer lahko reklo gej ženska, ženskarju gej moški, bordelu pa gej hiša; ta asociacija z nemoralnostjo je verjetno izvor povezave s homoseksualnostjo. Po 2. svetovni vojni so mlajše generacije istospolno usmerjenih moških z njo zamenjale starejša imena, s čimer je pridobila svoj današnji pomen.

B kot biseksualna skupnost

Črka B v kratici LGBTQIA+ predstavlja biseksualne osebe. Biseksualnost označuje romantično in/ali spolno privlačnost do več kot enega spola. V pogovoru bi najverjetneje rekli, da biseksualne osebe privlačijo tako ženske kot moški oziroma da gre za privlačnost do lastnega in nasprotnega spola. Bolj točno pa lahko rečemo, da biseksualne osebe čutijo privlačnost do dveh ali več različnih spolov (izraz izhaja iz predpone ‘bi-’, ki pomeni ‘dve’), kar vključuje tudi identitete izven ženskega in moškega spola.

Precej razširjen je pogled, da gre za neke vrste kombinacijo ostalih dveh »glavnih« usmerjenosti, torej heteroseksualnosti in homoseksualnosti, ali da so biseksualne osebe »nekje na sredini«.

Bolj točno bi bilo, da se biseksualnost (kot tudi preostale oblike privlačnosti) nahaja na spektru privlačnosti: biseksualne osebe lahko enako močno privlači več spolov ali pa se močneje nagibajo k enemu ali nekaterim od tistih, ki jih smatrajo privlačne. Biseksualnost nekateri označujejo kot privlačnost do vseh spolov in spolnih identitet oziroma ne glede na spol, medtem ko drugi v tem kontekstu uporabljajo izraz panseksualnost (iz grške predpone ‘pan-’ oziroma ‘vse’). Slednji poudarjajo, da spol ne igra vloge v njihovi usmerjenosti in so tako odprti tudi za odnose z osebami, ki se ne identificirajo kot moški ali ženske. Panseksualnost lahko torej razumemo kot vejo biseksualnosti ali samostojno usmerjenost, obe pa sta zajeti pod bi+, skupnim izrazom za vse osebe, ki jih privlači več kot en spol.

T kot transspolne osebe

Črka T v kratici LGBTQIA+ predstavlja transspolne osebe. Transspolnost je skupni izraz za spolne identitete, ki se ne ujemajo s spolom, pripisanim ob rojstvu. Izraz izhaja iz latinske predpone ‘trans-’, ki pomeni ‘preko’, ‘onkraj’ ali ‘na drugi strani’. Njegova protipomenka je cisspolnost, ki izhaja iz predpone ‘cis-’ oziroma ‘tukaj ali ‘na tej strani’. Cisspolne osebe so torej tiste, katerih spolna identiteta je enaka spolu, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu. Besedo transspolno pogosto krajšamo v trans, ko z njo nekoga opisujemo, podobno ima beseda cisspolno krajšavo cis.

Za razliko od predhodnih pojmov transspolnost ne opisuje spolne usmerjenosti, ampak spolno identiteto: spol, s katerim se oseba istoveti.

Enako kot cis osebe so trans osebe lahko usmerjene heteroseksualno, homoseksualno, biseksualno, aseksualno itd. Trans osebe do vprašanja identitete različno pristopajo: veliko jih v skladu s tem, kako doživljajo svoj spol, spremeni ali prilagodi spolni izraz, kar lahko pomeni spremembo zaimkov, imena, načina oblačenja in drugih oblik izražanja.

Procesu prehoda iz pripisanega spola v tistega, s katerim se oseba istoveti, pravimo tranzicija. Obstajajo različne oblike in stopnje tranzicije, od družbene do medicinske, trans osebe pa se glede tega različno odločajo v skladu s preferencami, varnostjo in dostopnostjo. Največkrat govorimo o trans osebah, katerih spol je nasprotje pripisanega - torej ženskah, ki jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol (trans ženske) ali moških, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol (trans moški). A mnoge se ne istovetijo (izključno) z ženskim ali moškim spolom: to so nebinarne osebe, ki jih v trans skupnosti jih pogosto vključujemo zaradi neujemanja njihovih identitet s pripisanim spolom, prav tako se mnoge odločijo za obliko tranzicije.

K kot kvir

Črka Q v kratici LGBTQIA+ označuje besedo kvir (ang. ‘queer’). Pogosto jo pojmujemo kot krovni izraz za vse osebe, ki niso heteroseksualne ali cisspolne - torej osebe, ki jih ne privlači izključno nasprotni spol ali se njihov spol ne ujema s tistim, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Izraz tako lahko opisuje spolno usmerjenost ali spolno identiteto in torej vključuje vse skupnosti, ki jih zajemajo kratica LGBTQIA+ in njene različice. Opisuje širok spekter spolnosti in identitet, ki odstopajo od družbenih norm in imajo skozi zgodovino veliko skupnega; mnogo ljudi izraz kvir uporablja prav zaradi skupne kulture LGBTQIA+ oseb in s tem poudarja tradicijo njihovih povezav.

[[image_1_article_89301]]

Zgodovina in raba samega izraza pa sta nekoliko zapletena. Beseda izvirno pomeni ‘čuden’, ‘neobičajen’ ali ‘sumljiv’ oziroma nekaj, kar odstopa od normalnega, v angleškem jeziku pa se je prvič pojavila v 16. stoletju in sčasoma postala izraz za nekoga, ki vzbuja občutek nelagodja ali se neprimerno obnaša. V 19. stoletju je dobila konotacijo spolne izprijenosti in se proti koncu stoletja prijela poženščenih moških in tistih, ki so jih sumili istospolnih odnosov.

Izraz je tako postal slabšalnica s podobnim pomenom kot ‘faggot’ (sl. peder), a obenem so ga zase uporabljali mnogi gejevski moški. To rabo so po 2. svetovni vojni mlajše generacije pričele zavračati in uveljavila se je že omenjena beseda gej, ki je sčasoma postala krovni izraz za vse skupnosti, ki jih danes imenujemo s kratico LGBTQIA+. Beseda kvir ali kvirovski je imela skoraj izključno slabšalni pomen vse do 80. let, ko so si ga prisvojile predvsem tiste osebe iz skupnosti, ki so iskale lasten izraz, ločen od tistih za geje in lezbijke. Obenem se je pričel pojavljati kot ime za celotno skupnost. Iz te tradicije izhaja tudi njegova sodobna raba, ko se ga pogosto uporablja kot sopomenko za LGBTQIA+, še posebej pri obravnavi skupnih tem (npr. kvirovska literatura).

I kot interspolna skupnost

Črka I v kratici LGBTQIA+ predstavlja interspolne osebe. Interspolnost je telesna nejasnost (binarnega) spola: to pomeni, da otroku zaradi nejasnih ali netipičnih spolnih znakov ob rojstvu ne moremo pripisati izključno ženskega ali moškega spola. Interspolne osebe se rodijo s spolnimi znaki, ki ne ustrezajo tradicionalnim definicijam ženskega in moškega telesa. Spolni organi pogosto niso jasno definirani ali pa so prisotni tako moški kot ženski, ki so lahko različno razviti. Stopnje in vrste interspolnosti se med seboj razlikujejo, saj lahko poleg genitalij in drugih reproduktivnih organov zajema tudi spolne žleze, kromosome in hormone.

Mnoge interspolne osebe kmalu po rojstvu ali kot majhni otroci prejmejo zdravljenje, ki »normalizira« izgled njihovih genitalij, bodisi z operacijo bodisi s hormonsko terapijo. Takšni posegi na interspolnih otrocih so pogosto samoumevni, čeprav ne puščajo prostora za njihovo avtonomnost, prav tako pa lahko pustijo težke telesne in psihične posledice. S tem jim je odvzeta pravica, da preprosto obstajajo kot interspolne osebe, ki jim ni potrebno izbrati binarnega spolnega izraza. Aktivizem za pravice interspolnih oseb se med drugim zavzema za prepoved nepotrebnih posegov in drugih oblik diskriminacije na nivoju zakona. Interspolna skupnost je velika in raznolika ter vključuje osebe različnih spolnih identitet in spolnih usmerjenosti.

A kot aseksualna skupnost

Črka A v kratici LGBTQIA+ označuje aseksualne osebe. To so osebe, ki ne občutijo spolne privlačnosti oziroma imajo nizko ali neobstoječo željo po spolnih odnosih. Aseksualnost se lahko opredeli kot vrsto spolne usmerjenosti ali kot odsotnost usmerjenosti nasploh, pogosto pa jo razumemo kot spekter, ki vključuje različne nivoje spolne privlačnosti ter različne preference in prakse. Mnoge aseksualne osebe niso spolno aktivne z drugimi, do spolnosti pa so lahko preprosto ravnodušne ali pa je zanje aktivno neprijetna ali celo travmatična.

V aseksualni skupnosti se sicer pogosto poudarja razlika med spolno in romantično privlačnostjo; kljub odsotnosti želje po spolnih odnosih nekatere romantično privlačijo različni spoli (osebe, ki romantične privlačnosti izrecno ne čutijo, se medtem identificirajo kot aromantične).

Aseksualne osebe lahko občutijo romantična čustva brez spolnosti ter glede na preference vstopajo v zveze in partnerstva z ali brez spolnih odnosov. Pomembno je poudariti, da aseksualnost in aromantičnost zajemata širok spekter identitet, ki komaj v zadnjih letih pridobivajo na vidnosti. Ker se naše razumevanje človeške spolnosti še zmeraj razvija, je tudi naš jezik marsikdaj nov ali nepopoln, to pa ne pomeni, da so aseksualne in aromantične osebe manj pomemben del skupnosti LGBTQIA+ ali njene zgodovine.

Kaj pa je s plusom?

Znak za plus pomeni vključitev vseh spolnih usmerjenosti in spolnih identitet, povezanih z omenjenimi skupnostmi, ki jih kratica izrecno ne omenja. Simbol ponazarja raznolikost izkušenj oseb, ki jih junija slavimo, s tem pa daje prostor tudi tistim, ki se opredeljujejo kako drugače. Služi tudi kot opomin, da naš jezik ne vključuje zmeraj vseh.

Vsaka črka v kratici LGBTQIA+ predstavlja boj skupine ljudi ne le za mesto, ki jim v gibanju pripada, ampak tudi za pravico do obstoja. Na vprašanje: »Kdo si?« ne bo nikoli vsak podal enakega odgovora, zato je pomembno, da ima priložnost odkriti svojo resnico. Nekateri svojo črko še iščejo, drugi je morda nikoli ne bodo našli. Na nas pa je, da ne pozabimo nikogar.