Vse to so vprašanja, ki so jih na županske kandidate naslovili mladi, ki novinarske izkušnje nabirajo v sklopu Novinarske šole MKC Maribor, ki jo že tretjo sezono izvaja Mladinski kulturni center Maribor. Mladi so na delavnici v sodelovanju z Maribor24 pripravili novinarska vprašanja o tematikah, ki so zanje aktualne, in jih s pomočjo Maribor24 posredovali vsem desetim županskim kandidatom.

Svoje odgovore so posredovali: Matej Vodopivec (LPR), Andrej Bauman (Marko Simeunović in skupina volilcev), Andrej Matvoz (Gibanje Svoboda), Mitja Zgoznik (Državljansko gibanje Resni.ca), Matevž Frangež (Levica, Lista kolesarjev in pešcev, Socialni demokrati), Katja Koren (Demokrati, SDS, NSi in Fokus), Igor Jurišič (Stranka mladih – Zeleni Evrope) in Bor Greiner (dr. Rudi Klanjšek in skupina volilcev).

Dokončajte stavek: Mladi so …

Matej Vodopivec: Mladi so tisti, ki bodo ostali za nami. Na nas je, kaj jim bomo predali, da bodo nesli naprej v življenje. To bodo potem oni predali naprej. Torej? Dajmo jim to, kar želimo, da gre naprej. Ampak sedaj, ker imamo sedaj to moč. To lahko v primeru izvolitve tudi obljubljam. POŠTENO, PRAVIČNO.

Andrej Bauman: Mladi so naša prihodnost.

Andrej Matvoz: Naše ogledalo prihodnosti.

Mitja Zgoznik: Mladi so prihodnost našega mesta, vir svežih idej, energije in poguma za spremembe.

Matevž Frangež: Mladi so ključni motiv za to, da Mariboru vrnemo njegovo gospodarsko moč. Novi Maribor mora postati mesto za živeti, delati in uspeti.

Katja Koren: Mladi so enakovredni sogovorniki pri odločitvah o mestu, v katerem živimo.

Igor Jurišič: Razlog za moje politično udejstvovanje, zato mladih ne smemo zgolj poslušati, ampak jih v čim večji meri vključevati v soustvarjanje Maribora predvsem zato, da bodo tukaj z veseljem tudi ostali.

Bor Greiner: Ljudje s svojim glasom, idejami in pravico, da že danes soodločajo o mestu. Volite!

Ste pripravljeni izvesti participativni proračun Mestne občine Maribor, v katerega bi bili vključeni izključno predlogi mladih? Zakaj da oziroma ne?

Matej Vodopivec: Participativni proračun se sedaj izvaja zelo slabo. Zadeve iz prejšnjega so nedokončane, pa imamo že novega. Vključevanje mladih je obvezno. Sem predsednik mestne četrti, kjer sem se ravno v tem mandatu soočal s tem. Tudi med predlogi s Studencev so sprejeti ravno predlogi mladih. Ti so najkvalitetnejši in izvedljivi. Torej večja vloga ravno mladih. To je naše mesto, čez čas bo vaše. Torej ste vi tisti, ki jih moramo slišati. Mi smo že malo dinozavri iz drugih časov.

Andrej Bauman: Tovrstni koncept poznamo iz drugih mest in ga ocenjujem kot smiseln ter potencialno zelo koristen za nadaljnji razvoj participativnega proračuna. Na ta način lahko mladi predlagajo in glasujejo za projektne ideje vrstnikov in so že takoj po dopolnjenem 15. letu lahko aktivno vpeti v demokratično odločanje o razvoju mesta v katerem živijo in se šolajo.

[[image_1_article_94442]]

Andrej Matvoz: Ideja se mi zdi vsekakor vredna razmisleka in jo podpiram. Mladi morajo imeti možnost neposredno sodelovati pri oblikovanju okolja, v katerem živijo. Pred uvedbo takšnega participativnega proračuna pa bi bilo treba preveriti, kako ga ustrezno pravno urediti, predvsem z vidika enakopravnosti sodelovanja različnih skupin občanov. Prepričan sem, da je mogoče poiskati ustrezno rešitev, ki bi mladim omogočila večji vpliv na porabo dela občinskih sredstev.

Mitja Zgoznik: Pripravljen sem izvesti participativni proračun in ga podpiram. Zavzemal bi se za njegovo postopno povečanje in bi določil, da vseh 10 mestnih četrti in 6 krajevnih skupnosti dobi enak znesek, kateri bi omogočil njihov razvoj. Ne strinjam se s tem, da bi z predlogi bili vključeni izključno mladi, saj menim da je potrebno upoštevati predloge vseh, ki živijo na določenem območju, saj živimo v multigeneracijski skupnosti, katere potrebe so različne.

Matevž Frangež: Da, v zavezništvu za Novi Maribor bomo participativni proračun podvojili in ga razvijali kot pomembno orodje neposrednega sodelovanja občank in občanov pri odločanju o razvoju mesta.

Verjamemo, da morajo ljudje imeti možnost soodločati o svojem okolju, ne glede na to, v kateri mestni četrti ali krajevni skupnosti živijo. Pomembni so tudi preglednost izbora projektov, pravočasna izvedba izglasovanih predlogov in javno spremljanje porabe denarja.

Menimo pa, da moramo jasno ločiti med participativnim proračunom in zakonskimi ter rednimi obveznostmi občine. Otroci ne smejo biti odvisni od izida glasovanja o tem, ali bodo imeli varna igrala. Zamenjava nevarnih igral, nujna vzdrževalna dela in zagotavljanje varnosti v vrtcih morajo biti financirani iz rednega občinskega proračuna. Participativni proračun mora biti namenjen dodatnim izboljšavam, ki jih predlagajo prebivalci: novim skupnostnim prostorom, zelenim površinam, ureditvi igrišč, rekreacijskim možnostim in drugim pobudam, ki izboljšujejo kakovost življenja v mestnih četrteh in krajevnih skupnostih. Naš cilj je preprost: občina mora najprej odgovorno opravljati svoje osnovne naloge, prebivalcem pa omogočiti, da skupaj odločajo o tem, kako želijo razvijati svoje mesto.

Katja Koren: Da, naklonjena sem temu, da bi znotraj participativnega proračuna oblikovali poseben del za predloge mladih. Tako bi dobile prostor tudi pobude, ki jih odrasli morda spregledamo. Mladi bi sodelovali pri pripravi pravil, predlagali projekte in o njih odločali. Občina pa bi jim morala pomagati pri oceni stroškov in izvedljivosti, saj dobra zamisel ne sme obstati zato, ker nekdo še nima izkušenj s pripravo projektov.

Predlagala bi, da tak pristop najprej preizkusimo v dogovorjenem obsegu. Višino sredstev bi določili po pregledu občinskih financ in obveznosti do že izbranih projektov. Zame je pomembno, da izglasovane pobude tudi izvedemo, z jasnimi roki in odgovornimi za izvedbo. Sodelovanje dobi smisel, ko ljudje vidijo, kaj se je z njihovo zamislijo zgodilo.

Igor Jurišič: Participativni proračun, v katerem bodo izključno predlogi mladih, je vrhunska interaktivna oblika vključevanja mladih v soustvarjanje mesta in zato bomo, v kolikor nam bodo volivci namenili dovolj glasov in s tem zadostno število svetnikov v mestnem svetu, tak participativni proračun tudi izvedli. Participativni proračun za mlade bo ločen od osnovnega participativnega proračuna, predloge pa bodo lahko podali izključno mladi in tudi glasovanje bo omejeno na mlade v starostni skupini, kot jih opredeljuje ZJIMS.

[[image_2_article_94442]]

Bor Greiner: Podpiram, da imajo mladi pri pripravi in izbiri projektov dejanski glas. Poseben sklop za njihove predloge je smiselna možnost, ki bi jo oblikoval skupaj z mladinskimi organizacijami. Obseg sredstev bi določili ob pripravi proračuna; zneska brez finančne podlage ne bom obljubljal.

Kako boste mladim omogočili lažji dostop do cenovno ugodnih stanovanj, da bodo lahko ostali v mestu in si tukaj ustvarili življenje?

Matej Vodopivec: Stanovanja so slovenski in širši problem. Najemnine so nenormalne, v moji mladosti je bilo lažje. Lista LPR želi močno aktivacijo medobčinskega stanovanjskega sklada, iskanje vlagateljev prek razpisov, tujih investitorjev in državnih skladov. Trenutno smo v stanju, ko v zadnjem obdobju sklad ni delal drugega kot prodajal stanovanja. Okej, nekaj so gradili zunaj Maribora in vsepovprek komplicirali z nadstandardnimi stanovanji. Mladi si nadstandardnih stanovanj niti privoščiti ne morejo. Torej maksimalna aktivacija medobčinskega stanovanjskega sklada, iskanje rešitev v že obstoječih objektih ali tudi na podstrešjih v centru mesta, kot je ponekod v tujini, na primer Gradec.

Andrej Bauman: Največja izguba je, ko mladi, ki jih izobrazimo, po zaključku šolanja odhajajo na delo drugam. Ta tok moramo zaustaviti in to bomo lahko naredili z dobrimi možnostmi za zaposlitve, dostopnimi stanovanji, kvalitetnimi vrtci in šolami, ki so bili v zadnjem obdobju zelo zapostavljeni. Občinski stanovanjski sklad bo moral prevzeti bistveno bolj aktivno vlogo, da bomo dobili dostopnejša najemna stanovanja in da ne prepustimo celotnega trga nepremičnin komercialnemu trgu. Aktivirati bo potrebno tudi več kot 5.000 praznih stanovanj, kolikor bi jih naj bilo v našem mestu. Vse to bo imelo zagotovo vpliv na nižje najemnine in cene stanovanj.

Andrej Matvoz: Menim, da mora občina aktivneje pristopiti k zagotavljanju cenovno dostopnih najemnih stanovanj, tudi v sodelovanju z zasebnimi investitorji. Zgled so lahko mesta, kot je Dunaj, kjer je ponudba dostopnih najemnih stanovanj že desetletja pomemben del stanovanjske politike. Občina mora ustvariti pogoje za gradnjo novih stanovanj in poiskati modele sodelovanja, ki bodo mladim omogočili dostop do stanovanj po sprejemljivih cenah. Brez ustrezne stanovanjske politike bomo mlade težko zadržali v Mariboru.

Mitja Zgoznik: Sam spadam v to skupino in se soočam z enakimi težavami, zato se še toliko bolj zavedam problematike s katero se mladi soočamo. Preden podam rešitve se je potrebno zavedati, da to ni težava samo na občinski ravni, ampak tudi na državni. Moje osebno mnenje je, da bi moral/a vsak državljan in državljanka RS imeti pravico in možnost do svojega doma. Ne bi dovolil, da imajo podjetja ali posamezniki v lasti več kot eno stanovanje in s tem rušijo nepremičninski trg in so sokrivi za nenormalno rast cen najemnin in cen odkupa stanovanja na kvadratni meter.

Samo v Mariboru imamo trenutno približno 8100 stanovanj , katera so prazna in samevajo. Lastniki se ne odločajo za oddajo, v njih ne živijo in jih imajo samo za nepremičninsko sredstvo v katero se vedno splača vlagati, zaradi sistema, ki to dovoljuje. Zato si jaz postavljam vprašanje.. za koga gradimo stanovanja? Kdo si jih ob takih cenah sploh lahko privošči? Zakaj je to dovoljeno in zakaj ljudje kateri so zadolženi na določenih položajih in zato prejemajo lepo plačo nič ne naredijo?

Obljubim, da bom naredil vse kaj je v moji moči, da s skupino strokovnjakov naredimo načrt kako omogočiti mladim stanovanja z nizkimi najemninami ali z možnostjo dogovora z bankami, da bi lahko vsi prišli do kredita, ne glede na plačo. Cena stanovanja in obrok pa bi morala biti takšna, da jo lahko nekdo z minimalno plačo mesečno odplačuje in jo tudi odplača v 20 - 30 letih. Pogoj bi bil, da imate službo za nedoločen čas in da nimate v lasti ali so lasti nobene nepremičnine. Mlade družine bi pa imele prednost, seveda s pogojem da sta oba zaposlena in da sta državljana RS.

Matevž Frangež: Stanovanjsko krizo imamo zato, ker smo stanovanjsko področje predolgo prepuščali trgu. Mi bomo: aktivirali prazna stanovanja, spodbudili oblikovanje dodatnih stanovanjskih enot v obstoječih stavbah, pospešili gradnjo javnih najemnih stanovanj (v tem mandatu JMSS v Mariboru ni zgradil enega samega stanovanja, medtem ko je ljubljanski sklad izgradil cele nove soseske), pri tem pa uporabili razpoložljive vire, vključno z ugodnimi posojili SID banke, pregledno in pošteno urejali zemljišča za komercialno gradnjo dostopnih stanovanj.

Katja Koren: Začeti moramo pri stanovanjih, ki jih že imamo. Z Medobčinskim javnim stanovanjskim skladom bi pregledali prazna javna stanovanja in pripravili vrstni red obnove tistih, ki jih je mogoče ponovno oddati. Ob tem bi spodbujali dolgoročno oddajanje praznih zasebnih stanovanj. Sklad bi lahko lastnikom pomagal pri pogodbah, izbiri najemnikov in upravljanju, da bi se za tak najem lažje odločili.

Ob tem bomo nadaljevali že začete in pripravljene projekte javnih najemnih stanovanj ter iskali možnosti za njihovo hitrejšo izvedbo, tudi v sodelovanju z državnim stanovanjskim skladom. Moje stališče je, da morajo biti ta stanovanja dolgoročno dostopna mladim in drugim, ki si želijo v Mariboru ustvariti dom. Pri načrtovanju novih sosesk pa moramo poskrbeti tudi za dobro povezavo z javnim prevozom in storitvami, ki jih ljudje potrebujejo v vsakdanjem življenju.

Igor Jurišič: V Mariboru je (po podatkih elektro distribucijskih podjetij iz leta 2024) 5.784 praznih stanovanj in verjamemo, da je vsaj v 1.000 primerih strah lastnikov pred morebitnimi nevšečnostmi z najemniki razlog, da so prazna. Že v letu 2027 bomo, v kolikor bomo dobili zadostno podporo in s tem dovolj velik vpliv v mestnem svetu, občino oziroma katero od občinskih podjetij vključili kot posrednika med lastnikom in najemnikom in s tem bo na voljo vsaj 1.000 dodatnih najemniških stanovanj, kjer bo občina porok za varnost tako lastniku, kot najemniku.

Z novimi 1.000 stanovanji na trgu se bo tudi tržna cena najemnine znižala, hkrati pa bo lahko JMSS večji del stanovanj namenil v neprofiten najem. Gre za ukrep izven obstoječih kalupov in prav zato (ob možnih porodnih krčih) pričakujemo velik odziv lastnikov, ki bodo stanovanja oddali nekoliko ceneje, saj jim bo občina jamčila za plačilo najemnine.

Bor Greiner: Začel bi s preverjenim pregledom občinskih zemljišč in praznih prostorov ter z izvedljivim stanovanjskim načrtom. Povezati je treba stanovanjski sklad, univerzo, delodajalce in druge partnerje. Aktivirati je potrebno 8160 praznih stanovanj v mestu! Stanovanje je tudi dom, zato gola napoved števila novih stanovanj ni dovolj.

O stanovanjih, zaposlovanju in (javnem) prometu

Katere konkretne ukrepe boste sprejeli za ustvarjanje novih zaposlitvenih priložnosti za mlade in njihovo povezovanje z lokalnimi podjetji?

Matej Vodopivec: Zaposlitve niso samo zaposlitve z visoko dodano vrednostjo. So tudi druge in te so v večini. Pri vseh praznih lokalih, pri vseh mladih, pri vseh idejah mladih vedno pozabljamo, da so mladi polni energije. Zagnani. Samo priložnost jim je treba dati, jih poslušati in jim iti nasproti, ja, tudi in sploh v poklicih, ki niso produkt visoke izobrazbe. Od 14 do 16 tisoč Mariborčanov se namreč dnevno vozi v Avstrijo, med njimi pa je 70 odstotkov naših prebivalcev, ki imajo nižjo oziroma srednješolsko izobrazbo!!! Kje je lesna industrija? Imamo lesarsko šolo, les pa vsepovsod okoli.

[[image_3_article_94442]]

Andrej Bauman: Univerzi in ostale visokošolske ustanove morajo postati motorji ustvarjanja novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, občina mora poskrbeti za podjetniške inkubatorje, ter z vzpodbujanjem inovativnih pristopov datim mladim priložnost, da se izkažejo. Lokalna podjetja morajo imeti dostop do raziskovalnega znanja, ki ga bodo nato s pomočjo mladih uspešno implementirala v svoje procese. Vsekakor pa je ključna naloga občine priprava komunalnih zemljišč, kar bo predpogoj, če želimo privabiti zaposlovalce z velikim zaposlitvenim potencialom.

Andrej Matvoz: Kot enega prvih ukrepov bi pripravil program prve zaposlitve mladih v občinski upravi, s katerim bi mladim omogočili pridobivanje prvih delovnih izkušenj. Prav tako se mi zdita nujni posodobitev in okrepitev podjetniškega inkubatorja ter tehnološkega parka, ki morata postati dejanski središči razvoja novih podjetij in inovacij, ne zgolj prostora za njihovo delovanje. Predvsem pa bi se prednostno lotil ustvarjanja spodbudnega poslovnega okolja, s katerim bi v Maribor privabili nove investitorje, podjetja, poslovne angele in druge vlagatelje. Naš cilj mora biti ustvarjanje kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest, zaradi katerih bodo mladi želeli ostati v Mariboru.

Mitja Zgoznik: Menim, da bi država morala poskrbeti zato, da se študentsko delo obravnava enako kot normalna zaposlitev, samo takrat ko je govora o delovni dobi. Trenuten izračun je nesorazmeren in nepravičen. Iz lastnih izkušenj vem, da študentje v veliko primerih delajo še več ur na mesec kot pa zaposleni in veliko težja dela, saj se jih izkoristi, ko jih imajo na voljo ostali zaposleni. Ko pa presežejo cenzus ur na mesec se pa jih tako zelo obdavči, da se nato zatečejo k možnosti dela na črno. V šolah bi moralo biti manj teorije in več prakse, saj so največje življenjske izkušnje, ko delamo z ljudmi in sami gremo čez težke situacije v delovnem okolju. Vse te izkušnje lahko kasneje po končanem študiju uporabimo pri iskanju prve zaposlitve.

Vsa lokalna podjetja bi morala na mesečni ravni sodelovati z občino, fakultetami, srednjimi šolami, zavodom za zaposlovanje in študentskimi servisi. Točno se mora vedeti kaj določeno podjetje potrebuje trenutno in kaj potrebuje v prihodnje. Saj bi tako lahko mladi vedeli v katero smer se naj izobražujejo in kako lahko kasneje pridejo lažje, do zaposlitve. Podjetja pa bi tako dobila kader kateri je izobražen v smeri, ki jo potrebujejo, kar omogoči hitrejši in uspešnejši napredek podjetja in zadovoljstvo zaposlenega. Potrebno je izračunati, koliko ljudi po končani srednješolski izobrazbi in fakulteti, sploh opravlja to dela za katero se je izobraževal.

Menim da država izgublja ogromno denarja in bogatega kadra, ki ga ne zna pravilno usmeriti za bodoče življenje. Veliko mladih se odloči, da naredijo fakulteto ne glede na to kakšna je, samo da je. To ni bistvo izobraževanja, zato menim da bi morali starši, izobraževalne ustanove, občine, država in podjetja skupaj sodelovati, da se mladim pomaga in se jih pravilno usmeri, do pravilne izobrazbe in boljšega življenja v prihodnosti. Prioriteta nam mora biti, da mladi kader zadržimo v Sloveniji, ne pa da se jim omogoči brezplačno šolanje, oni pa nato grejo delati v tujino. Najboljši primer tega je medicina.

Matevž Frangež: Te volitve so referendum o tem, ali bomo gospodarski vzpon mesta postavili kot naš skupni razvojni podvig ali ne. Od tega je odvisno, od česa bomo jutri živeli. Kakšna delovna mesta bomo ustvarili za naše otroke. Ali bodo mladi tukaj ostali in uspeli ali ne. 58 % vseh vlaganj v raziskave in razvoj se zgodi v osrednjeslovenski regiji, le 6,5 % v Podravju. To je potrebno radikalno spremeniti. Nas ne zanima malenkostno izboljšanje obstoječih poslovnih možnosti, ampak korenit zasuk k na znanju in inovacijah temelječe gospodarstvo. Univerza ustvarja mariborsko pamet, ki priložnosti ne najde doma. Medtem pa obstoječe gospodarstvo potrebuje roke za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo. Zato naši mladi odhajajo, na veliko pa uvažamo tujo delovno silo.

Konkretno: oblikovanje sodobne mestne in regionalne industrijske strategije, ki bo vključevala: gradnja tehnološkega parka, razvoj podpornega okolja za pospešeno pridobivanje sredstev za rast naših podjetij iz nastajajočega Evropskega sklada za konkurenčnost, spodbude za razvoj novih tehnologij in novih industrij, aktiviranje razvojnega območja kot letališču kot razvojne cone nacionalnega pomena, vzpostavitev mestne pisarne za odnose z novimi investitorji, pristop k modernizaciji poslovnih con in urejanje novih površin za naložbe z revitalizacijo dela od 300 ha degradiranih površin, Maribor Talent Pool za razvoj talentov v strateških tehnologijah, strateško partnerstvo z univerzo in drugimi razvojnimi deležniki.

Katja Koren: Občina lahko pomaga ustvarjati okolje, v katerem podjetja lažje rastejo in odpirajo kakovostna delovna mesta. V prvih stotih dneh bi z delodajalci določili ovire, ki jih lahko odpravi mesto, za pomembne naložbe pa v občinski upravi zagotovili odgovorno kontaktno osebo za usklajevanje postopkov. Podjetja potrebujejo urejene poslovne lokacije in predvidljivo obravnavo.

Mlade bi z lokalnimi podjetji povezovali skupaj s šolami, Univerzo v Mariboru in Zavodom za zaposlovanje. Pri tem bi uporabili tudi podatke državne Platforme trga dela, ki pokažejo, po katerih poklicih in znanjih je največ povpraševanja. Tako bi lahko bolje uskladili usposabljanja in sodelovanje mladih s potrebami podjetij. Zavzemala bi se za več kakovostnih praks z mentorstvom in ustreznim plačilom ter za skupne projekte šol, univerze in podjetij. Veliko možnosti vidim v novih tehnologijah, napredni proizvodnji ter povezovanju zdravstva, športa in rehabilitacije. Uspeh bi merili po konkretnih zaposlitvah in možnostih za poklicni razvoj mladih v Mariboru.

Igor Jurišič: Prvič: Aktivno povezovanje študentk, študentov in mladih z mariborskimi podjetji skozi opravljanje prakse, razvojne projekte, prvo zaposlitev in podjetništvo. Drugič: Tesno sodelovanje z Univerzo v Mariboru. Tretjič: Uvedba mentorstva izkušenih strokovnjakinj in strokovnjakov (vključno z upokojenimi), ki mladim nudijo podporo pri njihovih prvih poklicnih in podjetniških korakih.

Bor Greiner: Mesto mora povezati podjetja, univerzo in šole ter olajšati stik med mladimi in delodajalci. Zavzemam se za pregledno ponudbo praks, mentorstva in prvih delovnih izkušenj ter za dostopnejše prostore za mlade podjetnike in ustvarjalce. Občina naj ima jasno vstopno točko in odgovorno osebo, ki pomaga premikati postopke.

Pogosteje kot javni prevoz uporabijo avto

Katero vrsto prevoza najpogosteje uporabljate?

Matej Vodopivec: Prevoz: avto, žal. Avtobus je predaleč, za kolo pa sem rahlo zabit.

Andrej Bauman: Avtomobil in hoja.

Andrej Matvoz: Moped.

Mitja Zgoznik: Najpogosteje uporabljam avto.

Matevž Frangež: Žal avto.

Katja Koren: Avto.

Igor Jurišič: Po mestnem središču večinoma hodim peš (tudi sedaj, ko sem na berglah), za daljše razdalje pa se odločam glede na razpoložljivost, v lepem vremenu pa pogosto uporabljam tudi kolo.

Bor Greiner: Peš/skiro.

Kakšno je vaše stališče do električnih skirojev in njihove vključenosti oziroma nevključenosti v mestno politiko mobilnosti?

Andrej Matvoz: Električni skiroji so sodobna in praktična oblika mestne mobilnosti, zato njihovo uporabo načeloma podpiram. Podpiram tudi elektrifikacijo prometa in razvoj alternativnih oblik prevoza. Vendar bomo morali precej več pozornosti nameniti prometni kulturi, varnosti in odgovornemu ravnanju vseh udeležencev v prometu. Dejstvo je, da lahko tako električni skiroji kot kolesa na površinah, namenjenih predvsem pešcem, predstavljajo resno nevarnost. Zato je treba jasno določiti pravila njihove uporabe in poskrbeti za njihovo spoštovanje.

Mitja Zgoznik: Z električnimi skiroji sem se srečal, še preden so postala popularna v Sloveniji, saj sem potoval po Evropi in iz prve roke videl, kako se velemesta soočajo z njimi in kako jih vključujejo v uporabo meščanom. Menim, da za električne skiroje morejo veljati enaka pravila, kot za kolesa z dodatnimi dopolnitvami. Hitrost mora biti omejena na 15km/h, obvezna uporaba čelade ne glede na starost in potreben bi bil izpit podoben kolesarskemu, da se uporabniki naučijo prometnih predpisov in da upoštevajo pravila, da ne ogrožajo sebe in ostalih udeležencev v prometu. Ekstremno me moti, ko vidim da se že osnovnošolci brez nadzora staršev naganjajo po Mariboru in med uporabo ne upoštevajo pravil, ter ogrožajo varnost sebe in vseh ostalih. Tukaj bi s sodelovanjem policije povečal nadzor nad uporabniki električnih skirojev.

[[image_6_article_94442]]

Dejstvo je da se mesto mora razvijati in slediti tehnološkemu napredku v vseh ravneh, je pa res da je potrebno biti pazljiv, da pri tem upoštevamo varnost vseh udeležencev. Z podjetji Lime, Voi in Dott bi vzpostavil sodelovanje, tako kot je praksa v tujini in bi omogočil Vsem v Mariboru po zelo nizki ceni uporabo e-skirojev na način kot je praksa uporabe koles, ki se je tako dobro odnesla zadnja leta v Maribora. Je pa res, da sem v osnovi večji privrženec koles, saj menim da se mlajše generacije premalo gibajo in bi z električnimi skiroji to še dodatno zmanjšali. Naredil bi anketo na katero bi lahko vsi prebivalci Maribora odgovorili na aplikaciji naš Maribor in bi na podlagi rezultatov odločil kako bi moje ideje sprejeli someščani.

Matevž Frangež: Električni skiroji so del sodobne mestne mobilnosti in jih ne smemo preprosto izključevati iz prometnih rešitev. Lahko predstavljajo dobro alternativo avtomobilu, zlasti na krajših razdaljah. Vendar mora biti njihova uporaba varna in odgovorna. Potrebujemo jasno ureditev parkiranja, preprečevanje oviranja pešcev, ustrezno kolesarsko infrastrukturo in dosledno spoštovanje prometnih pravil.

Katja Koren: Električni skiroji imajo svoje mesto pri krajših poteh po mestu in pri povezovanju z javnim prevozom. Smiselno jih je vključiti v načrtovanje mobilnosti, pri tem pa poskrbeti za varnost uporabnikov in drugih udeležencev. Potrebujemo povezane, urejene kolesarske površine, varna križanja in jasno določena mesta za odlaganje skirojev. Pločniki in dostopi do stavb morajo ostati prehodni tudi za ljudi na invalidskih vozičkih, slepe in slabovidne ter starše z vozički.

[[image_7_article_94442]]

Pri uporabi pričakujem spoštovanje prometnih pravil in obzirnost do pešcev. Če bi se mesto odločalo o sistemu izposoje, bi morali ponudniku vnaprej določiti obveznosti glede parkiranja, vzdrževanja in odstranjevanja nepravilno odloženih skirojev. Tak sistem mora delovati urejeno tudi po začetni uvedbi.

Igor Jurišič: V Stranki mladih - Zeleni Evrope se zavedamo slabih izkušenj, ki izvirajo iz neodgovorne rabe električnih skirojev, vendar te ne smejo biti razlog za njihovo prepoved, ampak za celovito sistemsko ureditev in postavitev ustrezne prometne signalizacije, ki bo takšno neodgovorno uporabo preprečila, posamične kršitelje pa ustrezno sankcionirala. Zagotovo je potrebno upoštevati dejstvo, da so električni skiroji postali pomemben del sodobne »mikromobilnosti«, saj ponujajo praktično dopolnitev javnega potniškega prometa in pripomorejo k zmanjševanju avtomobilskega prometa v mestu.

Kljub temu pa morajo biti v mestno politiko mobilnosti vključeni premišljeno in strateško. Kakovostno bivanje v Mariboru zahteva jasno urejena pravila sobivanja vseh udeležencev v prometu; predvsem spoštovanje hitrostnih omejitev ter zagotavljanje popolne varnosti pešcev, sploh starejših in gibalno oviranih. Prav tako je ključno urejanje namenskih parkirnih mest za e-skiroje, da ti ne ovirajo pešpoti in javnih površin. Del naše vizije razvoja mesta do leta 2030 je zato povezovanje pametnih, zelenih oblik mobilnosti z urejeno infrastrukturo, preventivo in ustreznim nadzorom mestnega redarstva in policije, da bodo električni skiroji postali varen in koristen del mestnega prometnega sistema.

Bor Greiner: Vidim jih kot eno od možnosti za krajše poti. Sam ga vozim, brez čelade, a v mestu ne slalomiram divje med pešci! Zakon je jasen o največji dovoljeni hitrosti v peš coni. V mestni mobilnosti potrebujejo varne povezave, urejeno parkiranje in spoštovanje drugih uporabnikov prostora, predvsem pešcev. Ukrepe bi oblikoval na podlagi dejanske uporabe in varnostnih težav, skupaj z uporabniki in stroko.

Bi uvedli nočne avtobusne linije? Če da, do katere ure bi po vašem mnenju morali voziti mestni avtobusi? Če ne, zakaj ne?

Matej Vodopivec: Nočni javni promet: JA. Vendar vas opozarjam: pol sveta sem prepotoval, večino velemest videl. Tudi v velemestih podzemna železnica preneha voziti okoli 1. ure. Je pa trenutno javni promet res na psu in katastrofa. Sem na Studencih, pa imam do avtobusne postaje kilometer in pol. Briljantno, res.

Andrej Matvoz: Absolutno podpiram uvedbo stalne nočne krožne avtobusne linije, ki bi povezovala ključne dele mesta in obratovala vsaj do 3. ure zjutraj. Po mojem mnenju bi moralo iti za posebno linijo z najmanj dvema avtobusoma, ki bi zagotavljala redne in predvidljive povezave. Takšna ureditev bi predvsem mladim omogočila varnejši in dostopnejši prevoz domov ter zmanjšala odvisnost od osebnih avtomobilov in taksijev.

Mitja Zgoznik: Potrebno bi bilo preizkusiti nočne avtobusne linije, se posebej ob dnevih kot so torek, četrtek, petek in soboto, saj takrat mladi hodijo na zabave in bi z veseljem uporabili avtobus, kot prevozno sredstvo. Nato se naredi analiza frekvence potnikov in stroškov, ki bi nastali ob preizkusu. Na podlagi tega bi se nato odločili, če se splača uvedba nočnih linij avtobusa.

Matevž Frangež: Da. Maribor potrebuje boljši javni prevoz tudi v večernih in nočnih urah. To je pomembno tako za mlade, ki se udeležujejo kulturnih in družabnih dogodkov, kot za vse, ki delajo v večernih in nočnih izmenah. Predlagam uvedbo pilotnih nočnih avtobusnih linij, najprej ob petkih, sobotah in v času večjih mestnih dogodkov. Pri načrtovanju linij je treba upoštevati tudi študentska naselja, mestno jedro, večje stanovanjske soseske in območja, kjer se nahajajo kulturna ter družabna prizorišča. Javni prevoz mora biti storitev, ki ljudem omogoča svobodo gibanja. Če želimo živahno in varno mesto, moramo poskrbeti tudi za varen prihod domov.

[[image_4_article_94442]]

Igor Jurišič: Kot Stranka mladih – Zeleni Evrope v celoti podpiramo in v našem programu Maribor 2030 izrecno predvidevamo uvedbo nočnih avtobusnih linij, saj sta varna in dostopna mobilnost ključni za živahno ter vključujoče mesto. Mestni avtobusi oziroma njihovi vozni redi bodo usklajeni z odpiralnimi časi kulturnih prizorišč, mladinskih centrov in prireditvenih prostorov. Z uskladitvijo nočnih linij z odpiralnimi časi bomo mladim in ostalim obiskovalcem omogočili varno ter ugodno vračanje domov, zmanjšali potrebo po uporabi osebnih avtomobilov ter hkrati spodbudili trajnostno mobilnost in bolj sproščeno večerno družabno življenje v Mariboru.

Bor Greiner: Podpiram preveritev in preizkus povezav v poznejših urah tam, kjer obstaja potreba. Trase in zadnje odhode bi določili po pogovoru z mladimi, zaposlenimi v izmenah in prevoznikom ter po oceni uporabe in stroškov. Po domače, tako kot zdaj, da je zadnji avtobus ob 22. uri, ni dovolj.

Katera je vaša najljubša knjiga in kdaj ste nazadnje kakšno prebrali?

Andrej Bauman: Zadnja prebrana knjiga, Skalpel prof. dr. Uroša Ahčana, je name naredila izjemen vtis.

Andrej Matvoz: Rad posežem po lahkotnejšem čtivu, predvsem po pustolovskih romanih Karla Maya, kot je Old Shatterhand. Sicer vsak dan prebiram neskončne strani strokovne literature, zato mi za leposlovje žal pogosto zmanjka časa.

Mitja Zgoznik: Moja najljubša knjiga je Marlo Morgan: Mutant Message Down Under. Nazadnje sem jo prebral 1 leto nazaj.

Matevž Frangež: Najljubša knjiga je Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza. Nazadnje sem ponovno prebral Sebastjan in most Toneta Partljiča, ki je čudovit testament prvi polovici mariborskega 20. stoletja, vzporedno še ob večerih berem Pirjevčevega Kardelja.

Katja Koren: Najljubše knjige nimam, zadnja prebrana knjiga biografija Miroslava Cerarja; Romantik na konju z ročaji.

Igor Jurišič: Dramsko delo Trojanske vojne ne bo avtorja Jeana Giraudouxja mi je zagotovo ena najljubših knjig, saj bralca prevzame z mojstrskim prepletanjem vsakdanje realnosti in neomajne vere v mir. V tem ponorelem svetu ponuja navdih in rešitev za mir in predstavlja pravi odgovor na nesmiselne napetosti sveta. Od zadnje prebrane knjige pa je žal preteklo več časa, kot bi si želel.

Bor Greiner: Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja. Borut Pahor: Zmaga je šele začetek.

[[image_5_article_94442]]

Bi imeli raje mačko ali psa?

Matej Vodopivec: Mačko, pet posvojenih imam.

Andrej Bauman: Psa, sosedova muca nas pogosto obiskuje in razveseljuje s svojo prisotnostjo

Andrej Matvoz: Mačko.

Mitja Zgoznik: Zelo cenim in spoštujem vse živali. Sam sem rešil dva psa iz azila. Pred kratkim mi je po dolgih 17 letih poginila kužika Ajša. Morem vam povedati, da je za mano zelo težko obdobje, saj sem bil zelo navezan na njo. Sedaj pa imam še Divo, ki pa je stara 14 let. Če bi se moral odločiti bi se pa odločil za psa.

Matevž Frangež: Imamo psičko in štiri mačke. Število mačk se pogosto spreminja, ker moja žena pogosto rešuje svet.

Katja Koren: Psa. Doma imamo Arija, tako da je pri nas ta odločitev že sprejeta.

Igor Jurišič: Glede na to, da stanujem v stanovanju, ima doma dve mački, pse pa sprehajam v Zavetišču za živali Maribor skoraj vsak dan, ko sem v Mariboru, seveda pa mi trenutno opornica in bergle to onemogočajo. V primeru, da se preselim v hišo, bi se mačkam zagotovo pridružil kak kuža, ki bi ga posvojil v zavetišču.

Bor Greiner: Mačka. Mango mu je ime.