Včerajšnje soočenje na POP TV je pred kamere postavilo Bora Greinerja, Matevža Frangeža, Katjo Koren in Andreja Baumana, štiri kandidate, ki jim je zadnja Večerova javnomnenjska raziskava pripisala največ podpore. V oddaji, ki jo je vodil Uroš Slak, so govorili o tem, kako Mariboru vrniti gospodarsko moč, izboljšati življenje občanov in zagotoviti denar za razvojne projekte.

Pri osnovni oceni razmer so si bili precej blizu. Maribor potrebuje več gospodarskih priložnosti, dostopnejša stanovanja in učinkovito občinsko upravo. Razlike so se pokazale pri njihovih odgovorih, kako to doseči, pa tudi pri načinu, kako so se odzivali drug na drugega.

Ostri očitki ob obljubah o sodelovanju

Greiner je svojo kandidaturo utemeljeval z neodvisnostjo od političnih strank in kapitala. Kritičen je bil do sistema, v katerem se leva in desna stran prepirata, Maribor pa od tega nima veliko koristi. Prepričan je, da mesto potrebuje župana, ki bo deloval v korist vseh prebivalcev in ne bo vnaprej zavezan političnim interesom.

Frangež mu je ostro odgovoril: »Zdaj se razlaga ne levo, ne desno. Jaz predvsem tukaj slišim brez hrbtenice.« Dodal je, da se ne sramuje, da je politik, saj vodenje javnih zadev zahteva znanje, izkušnje in kompetence. Med kandidatoma so padali tudi medsebojni očitki o prepisovanju programskih usmeritev.

Takšna izmenjava je razpravo oddaljila od vprašanj, zaradi katerih so jo občani spremljali. Kritika političnih tekmecev je legitimna, vendar od kandidatov za župana upravičeno pričakujemo, da znajo pojasniti svoje rešitve tudi brez osebnega zaostrovanja. Z ljudmi, s katerimi se danes soočajo pred kamerami, bodo morali po volitvah morda sodelovati v mestnem svetu.

Pri Greinerju je bil posebej opazen razkorak med poudarjanjem sodelovanja in ostrino nastopa. Njegova medijska spretnost je prednost pri pridobivanju pozornosti, sama po sebi pa še ne odgovarja na vprašanje, kako bo vodil občino. Hitre replike in provokacije ne povedo, kako bo kandidat sestavil proračun, uskladil javna podjetja ali pridobil podporo za zahtevno odločitev. Tudi Frangežev očitek o »hrbtenici« k vsebinski razpravi ni prispeval veliko.

Frangež poudarja razvojne potenciale mesta

Frangež je opozoril na razvojni zaostanek Maribora ter potrebo po novih delovnih mestih in dostopnih stanovanjih. Po njegovem je sedanje stanje posledica preteklih odločitev, zato ga je mogoče spremeniti z drugačnimi razvojnimi prioritetami.

Kot skupni kandidat Socialnih demokratov, Levice ter Liste kolesarjev in pešcev vidi priložnost v tesnejšem povezovanju univerze, raziskovalnih ustanov in gospodarstva. Med predlogi je izpostavil tehnološki park in aktivacijo razvojnega območja mariborskega letališča. Maribor po njegovem že ima znanje in podjetja, ki bi lahko omogočila razvojni preboj, vendar jih premalo povezuje.

Takšna usmeritev odpira pomembno vprašanje prihodnjega mandata: kako obstoječe znanje pretvoriti v naložbe in delovna mesta, zaradi katerih bodo ljudje ostajali v mestu. Kandidati bodo morali ob razvojnih zamislih pojasniti tudi, kdo bo projekte izvedel in kako jih bodo financirali.

Korenova stavi na povezave z državo

Katja Koren je po besednem dvoboju med Greinerjem in Frangežem ocenila, da je bilo moških egov in konfliktov dovolj ter da je čas za županjo. Nastopila je umirjeno, kot svojo prednost pa izpostavila poznavanje državnih institucij in stike, s katerimi bi lahko pomagala mariborskim projektom.

Omenila je sodelovanje pri izvedbi Olimpijskega festivala evropske mladine ter možnosti povezovanja športa, turizma, zdravstva in rehabilitacije. Poudarila je tudi pravočasno pripravo projektov za prihodnje evropsko financiranje. Po izvolitvi bi pregledala finančno stanje občine, oblikovala seznam prednostnih potreb mestnih četrti in krajevnih skupnosti ter si prizadevala za širšo koalicijo v mestnem svetu.

Sodelovanje z državo bo za Maribor nedvomno pomembno. Toda poznanstva bodo svojo vrednost pokazala pri konkretno pridobljenih sredstvih in izvedenih projektih. Ob tem mora razvoj mesta ostati skupna državna naloga ne glede na strankarsko pripadnost prihodnjega župana ali županje.

Bauman poudarja poznavanje občine in ekipo

Andrej Bauman je svojo predstavitev gradil na poznavanju Mestne občine Maribor, njene uprave, javnih podjetij in zavodov. Kot mestni svetnik je bil zadnja štiri leta vpet v delovanje občine, zato meni, da pozna tako sistem kot ljudi, ki bodo morali sodelovati pri uresničevanju prihodnjih odločitev.

Opozoril je na obseg občinskega sistema, ki po njegovih navedbah neposredno in posredno zaposluje približno 5000 ljudi. Njegovo vodenje zato zahteva organizacijsko znanje in sposobnost usklajevanja različnih področij. Poudaril je tudi strokovno ekipo, s katero namerava voditi občino, ter skrb za starejše in medgeneracijsko povezovanje.

Pri razvojnem zaostanku je izpostavil odhajanje ljudi na delo v Ljubljano in Avstrijo. Ob opozorilu na posledice centralizacije je priznal, da za vse težave ni kriva Ljubljana in da je tudi Maribor v preteklosti sprejemal napačne odločitve.

Njegov nastop je bil bolj usmerjen v vprašanje, kako občino upravljati. Poznavanje sistema je lahko pomembna prednost, saj mora prihodnji župan vedeti, kje lahko ukrepa takoj in kje potrebuje sodelovanje države ali drugih ustanov. Končno merilo pa bo, katere izboljšave bo s tem znanjem dosegel za občane.

Sežigalnica odpira vprašanje strokovnih podlag in zaupanja

Pri načrtovani sežigalnici so bile razlike med kandidati izrazitejše. Frangež zagovarja zavezujoči referendum, zlasti zaradi obstoječih okoljskih obremenitev Tezna, kjer je predvidena lokacija. Prepričan je, da morajo o tako pomembnem posegu odločati tudi prebivalci. Korenova referenduma ne vidi kot ustrezne rešitve, ker gre po njeni oceni za preveč zahtevno in obsežno temo. V ospredje postavlja strokovne analize ter varovanje zdravja in okolja. Bauman je opozoril, da državna koncesija še ni podeljena. Poudaril je vključevanje strokovne javnosti, ravnanje z odpadki in možnost širitve toplovodnega omrežja, s katero bi lahko zmanjšali uporabo individualnih kurišč. Referendum obravnava kot eno od možnosti pri odločanju o projektu. Greiner sežigalnici nasprotuje, dokler ni jasno, da je to najboljša rešitev. Ob tem je odprl vprašanje pravičnosti odločanja na ravni vse občine, če bodo neposredne posledice najbolj občutili prebivalci v bližini predvidene lokacije.

Razprava je pokazala, da bo moral prihodnji župan poleg tehničnih odgovorov zagotoviti tudi zaupanje v postopek odločanja. Občani potrebujejo razumljive podatke o vplivih na okolje in zdravje, stroških ter drugih možnostih ravnanja z odpadki. Prav posebej je treba slišati ljudi, ki živijo na območju načrtovanega projekta.

Pri radarjih mora biti merilo prometna varnost

Pri radarjih so se kandidati strinjali, da njihov namen ne sme biti polnjenje občinske blagajne. Razlikovali pa so se pri oceni sedanje ureditve in primernih ukrepov za umirjanje prometa. Bauman je navedel, da ima Maribor šest ohišij in dva radarja ter da so bile lokacije izbrane na podlagi strokovnih presoj. Njihov namen mora po njegovem ostati nadzor prometa in zaščita ranljivih udeležencev. Greiner je bil do postavitve radarjev precej bolj kritičen. Ocenil je, da so na nekaterih lokacijah namenjeni predvsem pobiranju denarja, in kot smiselnejši ukrep omenil hitrostne ovire. Frangež je spomnil na sporni poslovni model radarjev iz leta 2012, pri katerem je denar od kazni pripadal tudi zasebnemu investitorju. Radarje sicer vidi kot eno od možnih rešitev, vendar ob dialogu s prebivalci o prometni politiki. Tudi Korenova jim ne nasprotuje, če prispevajo k večji varnosti.

Za občane bo najbolj uporaben odgovor, ali posamezen ukrep na konkretni lokaciji zmanjšuje nevarnost. Prav podatki o hitrosti, nesrečah in varnosti šolskih poti bi morali imeti pri teh odločitvah največjo težo.

Obljube bo treba podpreti z izvedljivimi načrti

Soočenje je pokazalo precej skupnih pogledov na težave Maribora in opazne razlike v predstavah o njihovem reševanju.

Greiner poudarja neodvisnost in drugačen način vodenja, Frangež gospodarsko preobrazbo, Korenova povezave z državno ravnjo, Bauman pa poznavanje občinskega sistema in strokovno ekipo.

V nadaljevanju kampanje bo zato pomembno, koliko bodo znali te poudarke konkretizirati. Občani morajo vedeti, kateri projekti imajo prednost, od kod bo prišel denar in kaj je mogoče uresničiti v enem mandatu. Prav tako potrebujejo jasne odgovore o ljudeh, ki bodo prevzeli odgovornost za izvedbo.

Županska funkcija zahteva tudi sposobnost sodelovanja takrat, ko soglasja ni, in pojasnjevanja odločitev, ki niso priljubljene. Včerajšnje ostre replike bodo hitro pozabljene. Odločitve prihodnjega vodstva pa bodo vplivale na življenje Mariborčanov še dolgo po koncu kampanje. Zato si mesto zasluži razpravo, v kateri imajo izvedljive rešitve večjo težo od zadnje besede v televizijskem studiu.