Na volitvah ne zmaguje kandidat po lastni razglasitvi. Zmagovalca določijo volivke in volivci, njihov glas pa je edino legitimno merilo za podelitev mandata. Nihče si ne more vnaprej prisvojiti zmage ali volje volivcev obravnavati kot nekaj samoumevnega.

Če kandidat že pred glasovanjem govori, kot da je rezultat odločen, se upravičeno zastavlja vprašanje, kako razume vlogo občank in občanov v demokratičnem procesu. Volitve niso formalnost, ki zgolj potrdi kandidatovo prepričanje o lastni zmagi. So trenutek, ko ljudje odločijo, komu bodo zaupali prihodnost svojega mesta.

Ko zmanjka odgovorov, zmanjka tudi časa za novinarje?

Ob tem se odpira vprašanje, ki je za kandidata za župana drugega največjega slovenskega mesta še posebej pomembno: kako si Greiner predstavlja odnos z mediji in javnostjo, tudi kadar so vprašanja neprijetna in poročanje kritično?

V zadnjem obdobju se Greiner ni udeležil vseh javnih soočenj. Med drugim ga ni bilo na soočenju, namenjenem prihodnosti mariborskega športa, čeprav gre za pomembno področje razvoja mesta, ki ga bo moral kot morebitni župan tudi neposredno soustvarjati. Našemu mediju pa je sporočil, da v tem delu kampanje nima časa za dnevno snemanje videoodgovorov.

Na prošnjo za sodelovanje in odgovore na aktualna novinarska vprašanja je pisno odgovoril, da nimam časa v tem delu kampanje, da za vas dnevno snemam video odgovore.

Vsak kandidat ima pravico izbirati način in obseg sodelovanja z mediji. Prav tako ima pravico do kritičnega odnosa do novinarskega dela in do nestrinjanja z objavljenimi vsebinami. Toda funkcija, za katero se poteguje, prinaša tudi odgovornost do javnosti, katere zaupanje želi pridobiti.

Novinarji vprašanj ne postavljamo zato, da bi kandidatom ugajali, temveč zato, da bi volivci dobili odgovore. Kritičen odnos medija do kandidata sam po sebi še ne pomeni nekorektnosti. Presojati ga je treba po dejstvih, točnosti navedb in utemeljenosti vprašanj.

Kako naj si volivci ustvarijo celovito sliko o kandidatovih načrtih za Maribor, če ostajajo vprašanja o ključnih mestnih temah brez njegovih odgovorov? Če nekdo želi voditi mesto, se bo moral pogovarjati tudi s tistimi, ki mu zastavljajo neprijetna vprašanja. Kot župan bo odgovoren vsem občankam in občanom, tudi tistim, ki se z njim ne strinjajo ali spremljajo medije, do katerih je sam kritičen. Pripravljenost na takšen pogovor je pomemben del politične odgovornosti.

Ko se razprava o nastopu spremeni v obračunavanje z avtorico

Odnos do medijev pa je le del širšega vprašanja politične kulture. Ta se pokaže tudi v odzivih na komentarje, analize in drugačna mnenja. V slovenski politični razpravi prepogosto spremljamo isti vzorec: namesto vsebinskega odgovora na kritiko sledijo osebne diskreditacije in obračunavanje z drugače mislečimi. Predvolilna kampanja v Mariboru odpira vprašanje, koliko so se temu pripravljeni upreti kandidati in njihove ekipe.

V središču zadnjega dogajanja se je znašla kulturologinja Jelka Vrečko, nekdanja vodja kabineta mariborskega župana. V avtorskem prispevku za Večer z naslovom Maribor ne potrebuje jeznega župana je analizirala nastope županskih kandidatov na televizijskih soočenjih.

Med drugim se je kritično opredelila do nastopa Bora Greinerja, njegovega komunikacijskega sloga in sporočil gledalcem. Posebej je izpostavila agresivnejši ton ter njegovo izjavo, da bi si morali Mariborčani vzeti pravico biti jezni.

O takšni oceni je mogoče razpravljati. Z njo se je mogoče strinjati, ji nasprotovati ali ponuditi drugačno razlago kandidatovega nastopa. Prav to je smisel javne razprave. Toda na družbenih omrežjih so se pojavili tudi osebni napadi in komentarji posameznikov iz Greinerjevega političnega kroga, med njimi nekaterih kandidatov na njegovi listi oziroma ljudi, ki sodelujejo v njegovi kampanji. Razprava o političnem nastopu se je tako preusmerila v obračunavanje z avtorico kritičnega zapisa.

Tu nastane problem, ki ga kandidat ne more preprosto prezreti.

Politična kultura se pokaže tudi v ravnanju ekipe

Bor Greiner v kampanji poudarja povezovanje, spoštovanje, sodelovanje in drugačno politično kulturo. Toda politična kultura se ne meri samo po njegovih besedah pred televizijskimi kamerami. Pokaže se tudi takrat, ko se njegova ekipa sreča z neprijetno kritiko.

Zato je legitimno vprašati, kakšen je njegov odnos do takšne komunikacije sodelavcev. Jo podpira, jo dopušča ali ji bo jasno postavil mejo? Od kandidata za župana drugega največjega slovenskega mesta je upravičeno pričakovati, da bo standarde spoštljive komunikacije postavil tudi ljudem, ki ga obkrožajo. Če govori o spoštovanju, ga mora zahtevati tudi od svojih političnih sodelavcev.

Posebej problematično je, kadar se več posameznikov z osebnimi napadi usmeri proti eni avtorici zaradi njene javno izražene ocene. Kritika političnega nastopa je sestavni del javne razprave. Kandidat, ki želi prevzeti javno funkcijo, mora sprejeti, da bodo mediji in komentatorji njegove besede in dejanja tudi kritično presojali.

Če Greiner želi drugačno politično kulturo, ima priložnost, da jo pokaže z jasnim odnosom do ravnanja svoje ekipe. Njegov odziv bo o tem povedal več kot še tako prepričljiv predvolilni slogan.

Volivci imajo pravico poznati kandidatovo ekipo

Ob odnosu do kritike ostaja pomembno tudi vprašanje ljudi, s katerimi želi kandidat voditi mesto. Mariborčanke in Mariborčani imajo pravico vedeti, kdo sodeluje pri oblikovanju njegove politike, kakšne naloge imajo posamezniki v njegovi ekipi in kakšne interese prinašajo v javni prostor. Vprašanja zahtevajo jasne odgovore. Sama po sebi niso dokaz nepravilnosti, so pa del preverjanja ljudi, ki prosijo za zaupanje javnosti.

Maribor potrebuje odgovore

Kdor želi voditi Maribor, mora sprejeti, da bodo mediji in javnost preverjali njegove politične obljube ter ljudi, s katerimi jih namerava uresničevati. Prav zato je problematično, kadar se razprava o vsebini preusmeri v osebno diskreditiranje kritikov. Ekipa, ki od javnosti pričakuje zaupanje, ga gradi tudi s svojim odnosom do nestrinjanja.

Transparentnost ni standard, ki ga zahtevamo samo od političnih nasprotnikov. Najprej ga moramo postaviti sebi in svojim sodelavcem. Maribor potrebuje odgovorne ljudi, ki razumejo, da javna funkcija prinaša obveznost do mesta in njegovih prebivalcev. To vključuje pripravljenost odgovarjati, pojasnjevati svoje odločitve in sprejeti javni nadzor.

Kdor želi postati župan Maribora, ne more pričakovati, da mu bo javnost nastavljala ogledalo samo takrat, ko mu je odsev všeč.