V dneh pred državnim praznikom, dnevom reformacije, ki ga simbolno zaznamuje Trubarjeva misel »stati inu obstati«, se Maribor znajde pred pomembnim političnim in razvojnim razpotjem. Ta misel govori o trdoživosti, pokončni drži in sposobnosti majhnega naroda, da vztraja tudi v zahtevnih okoliščinah. Danes jo lahko prenesemo tudi na naše mesto: bo Maribor znal stati in obstati, predvsem pa se razvojno premakniti naprej?

Po obdobju, v katerem je vodenje mesta močno zaznamovala osebnost odhajajočega župana Saše Arsenoviča, se odpira novo poglavje. Nobena Mariborčanka in noben Mariborčan pri tem ne bi smel ostati ravnodušen. Odločitev na lokalnih volitvah bo segla dlje od naslednjega mandata: pomembno bo določila tudi razvojno smer mesta. Maribor ni samo drugo največje mesto v državi. Je gospodarsko, univerzitetno, kulturno in regionalno središče. Njegov uspeh lahko spodbudi razvoj širše regije. In Maribor ima za to dobre temelje.

Ima Univerzo v Mariboru, privatne Univerze in fakultete, znanje, raziskovalno okolje, gospodarstvo in ljudi, ki znajo ustvarjati zgodbe o uspehu.

Nedavna podelitev priznanj Štajerska gospodarska odličnost je znova pokazala, da naše gospodarstvo zna, zmore in ima potencial za nadaljnjo rast. Od odločevalcev potrebuje predvsem urejeno, predvidljivo in konkurenčno okolje, v katerem lahko razvija svoje dejavnosti. Uspešno gospodarstvo namreč ni samo gospodarsko vprašanje. Je pomemben temelj kakovostnega šolstva, zdravstva, prometa, javnih storitev in drugih družbenih podsistemov.

Kaj sporoča Večerova anketa?

Zadnja Večerova javnomnenjska raziskava odpira vprašanja, ki presegajo običajno volilno matematiko. Seveda je pomembno, kdo se bo uvrstil v drugi krog županskih volitev. Toda še pomembnejše je vprašanje: kakšen Maribor bomo dobili po volitvah in kdo ga bo dejansko vodil? Pri tem ne štejejo samo odstotki podpore. Pomembni so osebne lastnosti kandidatov, njihove kompetence, ekipe, programi in politična usmeritev, ki bo po volitvah oblikovala mestno politiko.

Poznavalec razmer v mestu in regiji Marko Pigac je v svojem zapisu zastavil na prvi pogled skoraj provokativno vprašanje: bosta Maribor skupaj vodila Bor Greiner in Franc Kangler? Če bi odgovorili »na prvo žogo«, bi se takšna možnost še pred nekaj meseci verjetno zdela kot politična znanstvena fantastika. Toda slovenska politična stvarnost je že večkrat pokazala, da je razlika med predvolilno samopredstavitvijo in povolilno prakso lahko precejšnja.

Tudi politični zgodbi Anžeta Logarja in Zorana Stevanovića opozarjata, da je treba poleg predvolilnih sporočil spremljati tudi konkretne odločitve in povezovanja. Stevanovićevo kandidaturo za predsednika državnega zbora so po volitvah s podpisi podprli tudi poslanci SDS in NSi. Zakaj bi bil Maribor pri povolilnih političnih presenečenjih izjema?

Greiner in Logar: visoka začetna podpora še ni zagotovilo za uspeh

Primer Anžeta Logarja je zanimiv še z drugega vidika: razkoraka med začetnimi pričakovanji in končnim volilnim rezultatom. Ob nastajanju njegove stranke so bile napovedi obetavne. Novembra 2024 je raziskava Mediane za POP TV v merjenju, ki je vključevalo tudi nove politične projekte, Demokrate postavila na tretje mesto. Na državnozborskih volitvah marca 2026 so nato dobili 6,69 odstotka glasov. Logar je po volitvah tudi sam povedal, da rezultat ni izpolnil njihovih pričakovanj. Anketnih deležev med vprašanimi in deleža dejansko oddanih glasov sicer ni mogoče neposredno enačiti. Prav tako se parlamentarne in županske volitve razlikujejo.

Toda nauk ostaja: visoka začetna podpora in velika pričakovanja še ne zagotavljajo takšnega uspeha, kot ga nakazujejo prvi odzivi.

Prav v tem je primerjava z Borom Greinerjem relevantna. Njegova trenutna prednost je pomembna, vendar jo bo moral ohraniti tudi takrat, ko bodo v ospredje stopili konkretni programi, sestava ekip, zahtevnejša soočenja in vprašanja o povolilnem sodelovanju. To ne pomeni, da ga čaka Logarjev razplet. Pomeni pa, da med dobrim začetkom in volilnim uspehom ostaja pot, ki jo mora kandidat še prehoditi.

Kaj pomeni politična neodvisnost?

Bor Greiner, nekdanji urednik Radia City, svojo politično podobo med drugim gradi na neodvisnosti. Toda kaj politična neodvisnost pravzaprav pomeni? Da kandidat ni član politične stranke? Da nima ideoloških prepričanj? Ali pa predvsem to, da svojih političnih stališč javnosti ne predstavlja dovolj jasno? To so legitimna vprašanja.

Marko Pigac v svojem komentarju rezultatov raziskave opozarja tudi na politično preteklost nekaterih ljudi iz Greinerjevega kroga ter odpira možnost njegovega povolilnega sodelovanja s Francem Kanglerjem, nekdanjim mariborskim županom in pomembnim akterjem mariborske politike. Če takšne povezave obstajajo, je povsem upravičeno vprašati, kaj bi pomenile po volitvah. Je mogoče, da je Greinerjeva politična pozicija bližje desnemu političnemu prostoru, kot se zdi na prvi pogled?

Na to bi moral odgovoriti kandidat sam. Njegovih stališč namreč ne morejo nadomestiti niti ugibanja podpornikov niti interpretacije nasprotnikov. Neodvisnost ni isto kot neopredeljenost. In molk o političnih stališčih sam po sebi še ni dokaz politične nevtralnosti.

Mariborski politični paradoks

Tu pridemo do morebitnega političnega paradoksa letošnjih volitev. Če bi se izkazalo, da je Greiner politično bližje desnici, bi morebitni drugi krog med njim in Katjo Koren, ki jo podpirajo SDS, Demokrati, NSi in Fokus, lahko pomenil nenavadno situacijo: za župansko funkcijo bi se pomerila kandidata, ki bi bila po širši politični usmeritvi bližje, kot se zdi na prvi pogled.

Gre za možen scenarij, ne za razplet, ki bi ga lahko razglasili na podlagi sedanje ankete. Ta namreč med opredeljenimi volivci za Greinerjem z 39,1 odstotka podpore na drugo mesto postavlja Matevža Frangeža s 25,4 odstotka, Korenovi pa pripisuje 16 odstotkov. Sledi jim Andrej Bauman, ki mu po predstavitvi progama in ekipe raste javnomnenjska podpora.

Če pa bi se v drugem krogu vendarle srečala Greiner in Korenova ter bi se potrdila takšna Greinerjeva politična usmeritev, bi lahko pomemben del levo-progresivne razvojne alternative ostal zunaj odločilnega glasovanja. Bi bil to rezultat načrtnega političnega povezovanja? Volilne matematike? Ali tudi posledica ravnanj strank, ki niso znale oziroma zmogle oblikovati dovolj prepričljivega skupnega kandidata leve sredine?

Pri tem se lahko znova spomnimo nacionalne politike in primera Anžeta Logarja. Politične oznake, kot sta »neodvisnost« in »sredinskost«, same po sebi še ne povedo, kakšna bodo povolilna zavezništva in katere odločitve bodo iz njih sledile.

Kaj pa morebitna koalicija s SDS?

Zato vprašanje morebitnega Greinerjevega sodelovanja s SDS ni zgolj predvolilna provokacija. Je vprašanje o tem, kako bi sestavil večino in s kom bi vodil mesto. Še bolj konkretno: ali bi bil Franc Kangler lahko Greinerjev podžupan oziroma del njegove najožje ekipe? Zakaj pa ne? Ali Bor Greiner takšno možnost izključuje?

Morebitnega sodelovanja ni mogoče predstavljati kot že sklenjen dogovor. Je pa to vprašanje, na katero bi bilo dobro dobiti odgovor pred volitvami in ne šele po njih. Enako velja za povolilne načrte drugih kandidatov. Vodenje mesta namreč ni tekmovanje v priljubljenosti. Župan mora vsak dan sprejemati odločitve, tudi zahtevne in nepriljubljene. Za to potrebuje znanje, kompetence, izkušnje in pogum.

Politična odgovornost se začne tam, kjer se konča udobje všečnosti.

Toda bistvo volitev je drugje

Za Maribor je od vprašanja političnih kombinacij še pomembnejše vprašanje njegove prihodnosti. Mesto potrebuje odgovore na konkretne razvojne izzive: kakovostna delovna mesta, dostopna stanovanja, gospodarski razvoj, učinkovite javne storitve, urejen promet ter enakomernejši razvoj mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Ob tem se odpira tudi vprašanje politične kulture: preglednost odločanja, integriteta, odgovornost in enaka pravila za vse. O teh ciljih, njihovi izvedljivosti in ljudeh, ki naj bi jih uresničili, bi morala teči osrednja predvolilna razprava. Kandidati bi morali pojasniti tudi, kako bodo obljube financirali, katere bodo uresničili najprej in za katere lahko prevzamejo jasno odgovornost.

Na tej točki je treba priznati, da mariborska politična ponudba ni slaba. Katja Koren, Matevž Frangež, Andrej Bauman in Matej Vodopivec predstavljajo različne politične profile in različne razvojne poglede na mesto. Vsak od njih je lahko relevanten del letošnje politične zgodbe. Tudi Bor Greiner je v dosedanji kampanji v marsičem pozitivno presenetil in pokazal, da zna pritegniti pozornost volivcev. Toda volilna kampanja in vodenje mesta zahtevata različne sposobnosti. Prav tu bo odločilna razlika med prepoznavnostjo in sposobnostjo vodenja. Prva lahko pomaga zmagati na volitvah. Druga je potrebna za uresničevanje razvojnih ciljev.

Kdo bo dejansko vodil Maribor?

Mariborčani zato na letošnjih volitvah ne bodo odločali samo o imenu prihodnjega župana. Odločali bodo tudi o političnih zavezništvih, načinu vodenja in razvojni smeri, ki jo bo mesto ubralo v prihodnjih letih. Prav zato je vprašanje, kdo bo Maribor dejansko vodil, pomembnejše od vprašanja, kdo trenutno vodi v javnomnenjski raziskavi. Pri tem se odpira tudi vprašanje kapitala. Kdo stoji za posameznimi kandidati? Kdo jih podpira? Kakšni so interesi ljudi in gospodarskih struktur, ki se pojavljajo v njihovem političnem krogu? Kako bodo kandidati zagotovili, da bodo odločitve sprejemali v interesu mesta?

V mariborskem prostoru se ob razpravi o gospodarskem in medijskem vplivu ponujata tudi primera NKBM in Radia City ter njune poznejše lastniške zgodovine. NKBM je bila nekoč pomemben simbol Maribora, Radio City pa je bil in ostaja eno najbolj prepoznavnih mariborskih medijskih imen. Oba primera odpirata širše vprašanje: koliko gospodarskega in medijskega kapitala, ki je nekoč nosil izrazito mariborski predznak, je danes še povezano z mestom – in koliko vpliva ima Maribor na odločitve, ki zadevajo njegovo prihodnost? Takšna razprava potrebuje konkretne podatke in preglednost. Sama lastniška zgodovina podjetja ali medija namreč še ne dokazuje njegovega vpliva na posameznega kandidata. Prav zato je toliko pomembneje, da so dejanske povezave in interesi jasno predstavljeni.

»Stati inu obstati.«

In tako se vračamo k začetku. Za Maribor danes to ne pomeni zgolj preživeti. Pomeni znati uporabiti svoje prednosti. Mesto ima univerzo. Ima gospodarstvo. Ima znanje. Ima ljudi, ki znajo ustvarjati. Ima regionalni potencial. Vprašanje je, ali bo politika znala ustvariti pogoje, da bodo ti ljudje svoje potenciale lahko uresničili doma. Letošnje lokalne volitve zato niso samo vprašanje, kdo bo zmagal. So vprašanje, kako bo Maribor voden. Kdo bo sestavil najboljšo ekipo. Kdo bo znal povezati mesto z gospodarstvom, univerzo in državo. Kdo bo znal sprejemati odločitve. In kdo bo prevzel odgovornost tudi takrat, ko odločitev ne bo všečna.

Morda bomo čez nekaj tednov na Večerovo anketo gledali kot na prvi jasnejši znak, da se mariborska politična scena spreminja bolj, kot smo pričakovali. Morda se bo iz letošnje kampanje izoblikoval nov politični profil. Morda bo Maribor dobil novo politično zgodbo. Toda eno vprašanje bo ostalo:

Ali bo ta zgodba Maribor znala peljati naprej?

Prav zato bo letošnja odločitev Mariborčanov pomembnejša od samega vrstnega reda kandidatov. In prav zato nas tudi Logarjeva izkušnja opozarja, da prvega navdušenja in trenutne podpore ne gre zamenjati za končni uspeh.

Maribor mora stati.

Maribor mora obstati.

In predvsem – Maribor se mora razvijati.