Današnji dan večina ljudi pozna kot dan zaljubljencev. Gre za “praznik”, ko si zaljubljenci posvetijo več časa kot sicer, se razvajajo in podarjajo manjše pozornosti, kot je na primer čokolada ali cvetje. Toda praznovanje tega dne ni bilo vedno tako kot ga poznamo danes. Tudi zgodba o svetem Valentinu ni romantična, ampak kruta in krvava.

Kdo je bil sveti Valentin in zakaj je moral umreti?

O svetem Valentinu kroži več pripovedi in legend, zato ni povsem jasno, katera je resnična. Prav tako ni razrešeno ali je v preteklosti obstajal le en sveti Valentin ali jih je bilo celo več.

Pri valentinovem gre prvotno za krščanski praznik. O različnih Valentinih, povezanih s 14. februarjem, govorijo številne zgodbe o mučencih, vključno s pripovedjo o zaprtju svetega Valentina v Rimu zaradi oznanjevanja preganjanim kristjanom v Rimskem cesarstvu v tretjem stoletju.

Po zgodnji tradiciji naj bi sv. Valentin vrnil vid slepi hčeri svojega ječarja. Prav zaradi tega ga nekateri dojemajo kot zavetnika očesnega zdravja in pravega notranjega spoznanja. Spet druga legenda priča o tem, kako je mučenec ozdravil epilepsijo sina pogana, nakar so ga povezovali tudi s priprošnjika epileptičnih bolnikov.

Uradni rimski martirologij 14. februarja sicer beleži samo enega svetega Valentina, čeprav naj bi obstajali kar trije istoimenski mučenci. Prvi opis sv. Valentina se je pojavil v Nürenberški kroniki okoli leta 1493. V besedilu je opisan kot rimski duhovnik, ki je pretrpel mučeništvo pod cesarjem Klavdijem II. Rimske oblasti so ga priprle, ker je poročal krščanske pare in pomagal kristjanom, ki jih je cesar preganjal. Pomoč kristjanom je bila v tem času kaznivo dejanje. Klavdiju je bil zapornik všeč, dokler ga ta ni skušal spreobrniti, ob čemer ga je cesar obsodil na smrt. Pretepli so ga s koli in kamenjali, ker pa še ni umrl, so ga končno obglavili pri Flaminijskih vratih. Njegova kruta smrt se je zgodila ravno na 14. februar.

Prvi pridih ljubezni je prišel šele s časom

Prvo pričevanje o povezanosti dneva svetega Valentina z romantično ljubeznijo sega v 14. stoletje, in sicer v Anglijo in Francijo. Tam so ob 14. februarju obeleževali dan, ko se ženijo ptički. Takrat so si ljubimci izmenjevali ljubezenska pisemca in se imenovali za “Valentine”.

Zelo verjetno je, da je marsikatera legenda o svetem Valentinu izhajala prav iz tega časa. Znamenita, vendar pogosto spregledana, je omemba valentinovega v Shakespearovi tragediji Hamlet, ko Ofelija med svojim norim govorom v četrtem dejanju pravi: “Jutri je valentinovo”.

Z leti se je element ljubezni vedno bolj povezal s 14. februarjem. Tako je tudi zgodba o hčeri Valentinovega ječarja dobila romantičen pridih. Sv. Valentin je dekletu namreč pisal pisma in jih nato podpisal s “tvoj Valentin”.

Tako se je valentinovo praznovalo nekoč

Kljub temu, da je bil rimski cesar tisti, ki je odredil usmrtitev sv. Valentina, so Rimljani samo kasneje tudi začeli praznovati ta dan, in sicer v dveh delih

Med 13 . in 15 februarjem so stari Rimljani praznovali praznik, ki je bil povezan s plodnostjo in krvjo. Tradicionalno so žrtvovali kozo ali psa ter bičali ženske, da bi le-te postale bolj plodne. Ženske se tej kruti tradiciji niso preveč upirale, saj so verjele, da bodo tako res postale bolj plodne.

Drugi del je predstavljal tako imenovano ljubezensko loterijo, v kateri so moški izžrebali žensko, s katero so nato preživeli dan. Ta je nato bila eno leto njegova spolna partnerica. Nekaj podobnega so imeli tudi na Škotskem. Tam so morale mlade ženske po žrebanju lističe z imeni moškega, nesti k njemu na dom. V zameno so dobile manjše darilce.

V Sloveniji je 14. februar veljal kot dan, ko se prebuja narava

Štirinajsti februar v Sloveniji ni imel enakega pomena, kot ga ima danes. Po slovenskem ljudskem izročilu velja valentinovo kot dan, ko se prebuja narava. Iz tega izročila izhaja tudi rek: “Sveti Valentin ima ključ do korenin”.

Prav ta rek ne napove le obujanja narave, ampak naznanja tudi prva vrtnarska in kmečka opravila. Ob tem so se vinogradniki na ta dan lotili dela v vinogradih.

Dan zaljubljencev, kot ga poznamo danes, je v Slovenijo prišel šele v 90. letih 20 stoletja. Največ zaslug za prihod modernega valentinovega imajo tiskani mediji tistega časa, saj so obravnavali prav tematiko romantičnega valentinovega.

Previdno pri izbiri cvetja

Zaljubljenci si ob valentinovem radi podarjajo male pozornosti, kot je na primer čokolada ali cvetje. A pri cvetju je treba biti pozoren, saj ne želimo “skozi rožo” posredovati napačnega sporočila.

Posebej pomembna je skrbna izbira. Tako lahko z gerbero poleg vrtnice sporočite: “Vse narediš še lepše”. Rožnate vrtnice kažejo na nežna čustva. Tudi tulipani so zelo priljubljeni in izkazujejo naklonjenost. Temnejša kot je barva, močnejša je ljubezen. To sega vse do črnega tulipana, ki pomeni gorečo strast. A pozor, pri tulipanih se raje izogibajte svetlim barvam. Beli tulipani ne sodijo v valentinov šopek, saj nakazujejo, da obdarovanec ni sposoben pravih čustev.

Vrtnice sodijo med klasiko kar se tiče cvetja za valentinovo. Rdeče vrtnice izražajo izjemno močna čustva, bodisi ljubezen, strast ali poželenje. Z različnimi barvami vrtnic lahko izrazite tudi globino svoje naklonjenosti. Tako na primer bela vrtnica simbolizira nedolžnost, zvestobo in nov začetek. Z roza odtenki lahko izrazite hvaležnost. Enako kot pri tulipanih je tudi pri vrtnicah pomembno, da ne izberete napačno barve. Tako se izognite rumenim vrtnicam, saj simbolizirajo nezvestobo, zavist.

Za šopkom vrtnic različnih barv, lahko sporočite celo paleto čustev. Tako lahko na primer s šopkom rdečih in belih vrtnic svojemu “Valentu” sporočite: “Ljubim te strastno in moj namen je časten.”

Če čustva še niso zrela za rdeče vrtnice, jih prav tako lahko izpustite. Če želite previdno izraziti, da vas oseba privlači, uporabite amarilis ali marjetice. Kala je odličen način, da poveste, kako lepa se vam zdi vaša dvojnica. Nageljni naj bodo vsekakor rdeči. Bela lilija pa izraža pristno ljubezen in čistost.