Umrl je legendarni Jurij Souček, slovenska televizijska in gledališka ikona. Star je bil 94 let. Slovensko gledališko umetnost je obogatil z več kot 150 vlogami, dragoceno dediščino pa zapustil tudi na malih zaslonih in radijskih valovih. Nepozabne so njegove sinhronizacije risanih junakov, kot so Palček Smuk, Pipi in Melkijad ter še mnogi drugi.
Za svoje delo prejel številne nagrade
Rodil se je 5. aprila 1929 v Ljubljani. Njegova starša sta v času gospodarske krize v Slovenijo prišla iz Češke. Gledališče je bilo njegova velika ljubezen že od malih nog. Staršem lep čas ni povedal, da poleg trgovske obiskuje tudi igralsko akademijo.
Jurij Souček je diplomiral na trgovski akademiji in kasneje na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, oddelek za igro pri prof. Vidi Juvanovi. Leta 1954 je spregovoril kot igralec v groteskni komediji Petra Ustinova Trobi kakor hočeš, v vlogi vohuna Calettija, kjer mu je v družbi vrhunskih igralcev V. Skrbinška, J. Cesarja, Mile Kačič in drugih uspelo usmeriti nase pozornost kritike in občinstva in uveljaviti svoj način igre, ki so ga kasneje imenovali »samostojnega« in »premišljenega«. Kmalu je, nezadovoljen s stereotipnim institucionalnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se največ zbirali okrog revije Perspektive in Odra 57, pa ne samo tam, in zunaj matične hiše izoblikoval svoj igralski izraz.
Najbolj znan je kot pripovednik otroških del, risank v tretji osebi kjer je posodil glas likom kot sta Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin. Kot so-režiser je leta 1981 sodeloval pri otroški animirani otroški seriji 40 zelenih slonov, kjer je prav tako posodil svoj glas.
Kot igralec se je preizkusil tudi na filmu, najbolj znana sta Ne čakaj na maj (1957) in Čisto pravi gusar (1987). Sodeloval pa je tudi pri televiziji, kjer je igral v seriji Waitapu (1990).
Leta 1961 je prejel Sterijevo nagrado v Novem Sadu, 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo, Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2018) in priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov (2019) ter častno meščanstvo Ljubljane (2022).
