Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 28. novembra 2014, v Stari dvorani SNG Maribor premierno uprizorila Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Janusza Kice.
Igrajo Benjamin Krnetić k. g., Nika Rozman, Peter Boštjančič, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Mirjana Šajinović, Mateja Pucko, Jurij Drevenšek, Eva Kraš, Matija Stipanič, Maša Žilavec, Davor Herga, Viktor Meglič in Aleš Valič k. g.
Dramatika Ivana Cankarja (1876–1918) predstavlja enega izmed temeljnih kamnov slovenskega gledališča in večina njegovih dramskih besedil je kmalu po prvi objavi oziroma prvi uprizoritvi postala kanonska.
V Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1907) je videl zanimivo umetniško študijo o specifičnem psihosocialnem ustroju neke rigidne in mentalno primitivne družbene skupnosti, ki ni samo slovenski, ampak splošni pojav, ki se lahko zgodi kjer koli, ter v zvezi s tem vprašanje o obstoju umetnosti v takšnih razmerah.
Prvič v svoji dolgoletni in nadvse uspešni karieri, neobremenjen s slovenskim gledališkim in siceršnjim nacionalnim socialnopolitičnim spominom, se je nove postavitve Cankarja lotil Janusz Kica. V Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1907) je videl zanimivo umetniško študijo o specifičnem psihosocialnem ustroju neke rigidne in mentalno primitivne družbene skupnosti, ki ni samo slovenski, ampak splošni pojav, ki se lahko zgodi kjer koli, ter v zvezi s tem vprašanje o obstoju umetnosti v takšnih razmerah.

»Šentflorjanci delujejo po načelu »roka roko umije«
»Šentflorjanci delujejo po načelu »roka roko umije«, zato lahko drug drugega neprenehoma izsiljujejo in držijo v šahu. Če v takem sistemu hočejo preživeti, morajo razviti navidezno prijaznost; hinavščina in hladna dvoličnost postaneta osnova njihove medsebojne komunikacije.
‘Nepričakovani obisk’ umetniško-razbojniške dvojice Peter/Jacinta, ki med Šentflorjance prinašata ‘resnico in lepoto’, je prav zaradi tega zanje tako usoden in stresen, za prišleka pa ‘uspešen’ – s prevaro, to najpogostejšo šentflorjansko navado.
‘Nepričakovani obisk’ umetniško-razbojniške dvojice Peter/Jacinta, ki med Šentflorjance prinašata ‘resnico in lepoto’, je prav zaradi tega zanje tako usoden in stresen, za prišleka pa ‘uspešen’ – s prevaro, to najpogostejšo šentflorjansko navado, jih vsaj začasno uspeta vreči iz utečenega reda in jim zrušita koordinatni sistem domačijskih vrednot. Zato pa je obisk popolnoma ‘neuspešen’ za Zlodeja, ta je namreč prišel, da bi Šenflorjance pridobil zase – jih moralno spridil in tako pripravil za ‘večni pekel’, na žalost pa mora kmalu ugotoviti, da so Šentlorjanci že sami po sebi tako sprijeni, da je on med njimi pravi diletant,« je v gledališkem listu zapisal dramaturg Vili Ravnjak.
Scenograf je Marko Japelj, kostumografinja Doris Kristić, skladatelj Stanko Juzbašić, koreografinja Valentina Turcu, oblikovanje svetlobe Janusz Kica, lektor Janez Bostič, oblikovalka maske Mirjana Djordjević.