Ker svet pospešuje energetski prehod in zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv, postajajo nova nahajališča kritičnih surovin vse pomembnejša. Mednje sodijo tudi redki zemeljski elementi, brez katerih ni mogoče izdelovati električnih vozil, vetrnih elektrarn, baterij in številnih naprednih tehnologij.

Prav zato je veliko pozornosti pritegnila novica iz Španije. V provinci Ciudad Real so odkrili nahajališče redkih zemeljskih elementov, ki bi po ocenah podjetja Quantum Minería lahko pokrilo približno tretjino evropskih potreb po teh strateških surovinah.

Odkritje prihaja v času, ko si Evropska unija prizadeva zmanjšati odvisnost od uvoza kritičnih mineralov, predvsem iz Kitajske, ki trenutno obvladuje večino svetovne predelave redkih zemeljskih elementov.

Strateška surovina za zeleni prehod

Nahajališče na območju Campo de Montiel vsebuje mineral monazit, iz katerega pridobivajo redke zemeljske elemente, kot so neodim, cerij in lantan.

Čeprav širši javnosti niso posebej poznani, imajo ti elementi ključno vlogo pri proizvodnji elektromotorjev, vetrnih turbin, baterij, pametnih telefonov, vojaške opreme in zmogljivih industrijskih magnetov.

Redke zemlje danes predstavljajo enega najpomembnejših strateških virov sodobnega gospodarstva. Njihov pomen za industrijo je primerljiv s pomenom nafte v prejšnjem stoletju.

Po ocenah podjetja Quantum Minería bi rudnik lahko letno proizvedel okoli 2.300 ton redkih zemeljskih elementov. To bi zadostovalo za izdelavo komponent za približno 350.000 električnih avtomobilov ali okoli 10.000 vetrnih turbin.

Priložnost za manjšo odvisnost od Kitajske

Pomen španskega odkritja presega samo količino rude. Še pomembnejša je njegova geopolitična vrednost.

Evropska komisija opozarja, da Kitajska obvladuje skoraj celotno verigo predelave redkih zemeljskih elementov za proizvodnjo trajnih magnetov. Peking je v zadnjih letih že večkrat omejil izvoz posameznih kritičnih surovin, s čimer je pokazal, kako pomemben vzvod predstavlja nadzor nad dobavnimi verigami.

Evropska unija želi to odvisnost zmanjšati z Zakonom o kritičnih surovinah. Cilj je, da bi do leta 2030 najmanj 10 odstotkov potreb po kritičnih surovinah pokrivali z domačim pridobivanjem, 40 odstotkov s predelavo v Evropi, četrtino pa z recikliranjem.

Če se ocene o velikosti nahajališča izkažejo za pravilne, bi lahko projekt v Španiji postal eden ključnih stebrov evropske strategije na področju kritičnih surovin.

Okoljski pomisleki ostajajo

Kljub gospodarskemu in strateškemu pomenu projekt že sproža številne pomisleke.

Nahajališče leži na pretežno kmetijskem območju, kjer je voda že zdaj omejen naravni vir. Lokalni prebivalci in okoljske organizacije opozarjajo, da bi obsežno rudarjenje lahko dodatno obremenilo podzemne vodonosnike ter negativno vplivalo na kmetijsko dejavnost.

Območje je hkrati življenjski prostor več zaščitenih vrst ptic ter iberskega risa, ene najbolj ogroženih živalskih vrst v Evropi.

Zeleni prehod ima tudi svojo ceno

Primer španskega nahajališča razkriva eno ključnih dilem zelenega prehoda. Čeprav električna mobilnost in obnovljivi viri energije zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov, njihova proizvodnja zahteva velike količine kovin in mineralov, katerih pridobivanje pomembno vpliva na okolje.

Prav zato bo morala Evropa pri zagotavljanju strateških surovin iskati ravnotežje med večjo surovinsko neodvisnostjo, gospodarskimi interesi in varovanjem narave ter lokalnih skupnosti.