Uporabna psihologija za vsakdan pravi takole: »Mizofonija oziroma sindroma selektivne zvočne preobčutljivosti je močna nenaklonjenost ali celo sovraštvo do določenih zvokov. Mizofonija je motnja, ki vzbudi fiziološki odziv, ki je neutemeljen glede na situacijo. Tisti, ki trpijo za to motnjo, povedo, da jih zvok »spravlja ob pamet«. Reakcije zaradi neugodja ob izpostavljenosti določenemu zvoku so neugodje, tesnobnost, razdraženost, gnus, v hujših primerih jeza, bes, panika in potreba po umiku. Posamezniki z motnjo poročajo o tem, da so sprožilci za tak odziv to, kako nekdo žveči, se praska, tolče s prsti po površini, kako nekdo diha, zvok brisalcev itn.
Znanost si z vzroki ni povsem na jasnem, videti pa je, da gre za motnjo, ki ima psihično in fiziološko osnovo. Opraviti naj bi imela s tem, kako slušni dražljaji vzburijo posamezne možganske predele in sprožijo avtomatske telesne odzive. Šlo naj bi za motnjo v povezavi med deli možganov, ki procesirajo slušne dražljaje in stresni odziv, torej beg/boj odziv. Vsak moteč zvok pa seveda ni znak za motnjo. Včasih smo preprosto utrujeni in preobremenjeni ter zaradi tega tudi bolj občutljivi na dražljaje iz okolice.«
Vas v bes spravlja dihanje?
Si lahko zamislite, da bi vas dihanje nekoga poleg vas spravljalo v bes? In to ne namerno dihanje, kjer bi vas nekdo namenoma jezil s tem, da vam diha za vrat ampak čisto navadno, tiho, vsakdanje dihanje. Zamislite si, da vas dihanje partnerja med spanjem pripravi do tega, da bi ga najraje kresnili… Ali pa da delate v pisarni in enake občutke sproža zvok tipkovnic sodelavcev. Ne najbolj prijetno …
