Leta 1939 je v ameriški zvezni državi Iowa potekal eksperiment, ki ga danes številni uvrščajo med najbolj neetične raziskave v zgodovini psihologije in logopedije. Zaradi svoje sporne narave je pozneje dobil ime ''Monster Study'' oz.  ''Pošastna študija''.

V raziskavi je sodelovalo 22 otrok iz sirotišnice, ki za eksperiment seveda niso vedeli. Vodil jo je logoped Wendell Johnson, izvedla pa ga je njegova študentka Mary Tudor. Njun cilj je bil ugotoviti, ali lahko odnos okolice vpliva na razvoj jecljanja.

Pohvale eni skupini, ostre kritike drugi

Otroci so bili razdeljeni v več skupin. Tisti, ki so že jecljali, so bili deležni bodisi spodbud, bodisi kritik. Še bolj sporen pa je bil pristop do otrok, ki sploh niso imeli govornih težav.

Nekaterim so raziskovalci vztrajno dopovedovali, da njihov govor ni pravilen, da začenjajo jecljati in da morajo paziti kako izgovarjajo besede. Otroci niso vedeli, da sodelujejo v eksperimentu, prepričani so bili, da zgolj obiskujejo običajne govorne. vaje.

Posledice so bile vidne zelo hitro

Zapisi raziskovalcev kažejo, da so nekateri otroci kmalu postali zadržani, začeli so se izogibati govorjenju, v šoli niso več želeli odgovarjati, pri nekaterih pa je celo upadel njihov učni uspeh.

Čeprav raziskava ni dokazala, da je mogoče na ta način povzročiti kronično jecljanje, so številni udeleženci pozneje poročali o dolgotrajnih psiholoških posledicah. Med njimi so bili strah pred govorjenjem, nizka samozavest in socialna umaknjenost.

Eksperiment, ki je bil desetletja skrit pred javnostjo

Raziskava nikoli ni bila objavljena v znanstveni reviji in je desetletja ostala skoraj neznana. Šele leta 2001 je ameriški novinar Jim Dyer razkril podrobnosti eksperimenta in poiskal še živeče udeležence.

Mnogi so šele takrat izvedeli, da so bili kot otroci del raziskave. Nekateri so dejali, da jih je zaznamovala za vse življenje. Ena od udeleženk je raziskovalki celo napisala pismo, v katerem je zapisala: ''Uničili ste moje življenje.''

Opravičilo in odškodnina

Po razkritju je Univerza v Iowi javno priznala, da je bil eksperiment neetičen, ter se zanj opravičila. Leta 2007 je sedem še živečih udeležencev oziroma njihovih družin prejelo skupno 925.000 dolarjev odškodnine zaradi psiholoških in čustvenih posledic, ki jih je povzročila raziskava.

Danes velja ta eksperiment za enega najbolj znanih primerov, ki opozarja, kako pomembna sta zaščita otrok in informirano soglasje pri znanstvenih raziskavah. Čeprav eksperiment ni potrdil prvotne teorije raziskovalcev, je postal pomemben opomin, da imajo lahko besede – še posebej, ko prihajajo od odraslih avtoritet – dolgoročne posledice za otrokovo samozavest in razvoj.