Dogodek, ki je 9. novembra 1989 končal izoliranost Vzhodne Nemčije od Zahoda, so slavili na obeh straneh meje, danes pa marsikdo na obeh straneh do drugih ostaja zadržan, poroča DW. Raziskave namreč kažejo, da le manjšina vprašanih čuti močno povezanost med prebivalci nekdanje vzhodne in zahodne Nemčije, mnogi pa še vedno vidijo precejšnje razlike.
Trije umetniki s tremi različnimi pogledi
Trije nemški umetniki, ki so zgodovino delitve doživeli vsak na svoj način, so za DW delili svoje poglede. Pisateljica Lea Streisand, rojena leta 1979 v Vzhodnem Berlinu, se dneva spominja kot nečesa neverjetnega. Takrat je bila stara deset let. Ko ji je mama s 100 nemškimi markami, ki jih je vsak vzhodni Nemec prejel kot dobrodošlico od zahodnonemške države, kupila zimske škornje, je bila tako razočarana, da bi najraje zajokala. Pozneje ji je prijatelj staršev v trgovini dovolil kupiti toliko sladkarij, da so zadostovale do božiča. Pravo razočaranje pa je po njenih besedah prišlo šele pozneje, saj je sistem izginil in se zamenjal tako hitro, da je bilo za ljudi enostavno prehitro.
Anke Feuchtenberger, rojena leta 1963 v Vzhodnem Berlinu, danes pa profesorica v Hamburgu, je s soustvarjalci takrat z letaki in plakati poskušala doseči več svobode, a ne takojšnje odprave socializma. Kmalu je opazila, da je potrošništvo hitro zadušilo ustvarjalne in revolucionarne vidike gibanja, v ospredje pa so prišle nacionalistične težnje. "To me je prestrašilo," je povedala.
Fotograf Simon Menner, rojen leta 1978 na Zahodu, je padec zidu kot otrok doživel "precej abstrakten". V arhivu Stasija je odkril ogromno zbirko fotografij in jih leta 2012 objavil v knjigi. Danes se mu projekt zdi problematičen, ker se osredotoča le na vzhodnonemško preteklost. Skoraj leto dni je neuspešno poskušal priti do fotografskega arhiva zahodnonemške obveščevalne službe, po njegovem pa je tudi njeno delovanje v šestdesetih letih skrajni čas kritično pregledati.
