Med tisočimi, ki so na volilno nedeljo v dolgih vrstah potrpežljivo čakali, da oddajo svoj glas, je bila tudi 25-letna Iva Todorović. Beograjčanka, ki si danes živi v Mariboru, se pred volitvami ni obotavljala, ampak je odpotovala naravnost domov, da bi bila del zgodovinskega trenutka.

Z njo smo se pogovarjali o doživetjih na volišču, pogumu njene generacije in čustvih ob pogledih na preplavljene beograjske ulice.

Kakšno je bilo vzdušje med ljudmi in na volišču, ko si oddala svoj glas, bi rekla, da se je čutilo, da prihaja prelomni trenutek?

Že v nedeljo zgodaj zjutraj, od šeste ure naprej, so se pred volišči začele zbirati dolge vrste ljudi. In kar me je najbolj navdušilo, je bilo to, da nikomur ni bilo težko zgodaj vstati, čakati ali si vzeti časa. Ljudje so bili že od jutra nasmejani, pozitivni in polni neke posebne energije. Na nekaterih voliščih se je čakalo tudi več kot tri ure, pa to ljudi ni odvrnilo. Ravno nasprotno, zdelo se je, da je bila želja po oddaji glasu močnejša od vsake ovire.

Tudi na vseh informacijskih kanalih smo iz ure v uro spremljali podatke o volilni udeležbi. Vsak nov odstotek je prinašal še več pričakovanja in upanja. Mislim, da se je že takrat čutilo, da to ni čisto običajna volilna nedelja. Ljudje so prišli pokazat, da jim je mar.

In ko vidiš toliko ljudi, ki so pripravljeni več ur stati v vrsti, ker verjamejo, da lahko njihov glas nekaj spremeni, težko ostaneš ravnodušen. 

Zakaj ti je bilo tako pomembno, da greš kot mlada oseba volit, in kaj sporoča dejstvo, da so prav mladi prinesli to spremembo?

Čeprav danes živim v Sloveniji, Srbija ostaja moj dom. Tam sem odraščala, tam so moja družina, prijatelji, moji spomini in velik del tega, kar sem danes. In prav zato se mi je zdelo pomembno, da grem domov in oddam svoj glas. Vedno sem verjela, da ne moremo samo govoriti o tem, kaj vse bi morali spremeniti, če sami nismo pripravljeni narediti niti najmanjšega koraka v to smer. Zame je bil odhod na volitve nekaj povsem samoumevnega.

Najbolj pa me gane prav moja generacija. Generacija, za katero se pogosto govori, da je nezainteresirana, da razmišlja samo o odhodu v tujino in da ji je vseeno za prihodnost države. Tokrat so mladi pokazali ravno nasprotno. Pokazali so, da jim je mar. Da imajo pogum, glas in predvsem željo, da bi nekoč lahko svojo prihodnost gradili doma, ne pa da bi jo morali iskati drugje. In mislim, da je prav to najlepše sporočilo vsega skupaj. Da mladi niso samo prihodnost države, ampak so lahko tudi tisti, ki začnejo spreminjati njeno sedanjost.

Je to po tvojem mnenju začetek povsem nove prihodnosti za Srbijo?

Iz srca si želim verjeti, da je. Seveda se zavedam, da se prihodnost države ne spremeni čez noč in da nas čaka še ogromno dela. Ampak nekaj se je zagotovo premaknilo v ljudeh.

Zame je najbolj pomembno to, da se je med ljudmi ponovno prebudila vera, da njihov glas nekaj pomeni. Da niso nemočni in da jim ni treba samo sprejemati stvari takšnih, kot so. Srbski narod je skozi zgodovino že velikokrat pokazal, koliko poguma, vztrajnosti in uporniškega duha premore. Morda smo včasih pozabili, kako močni smo lahko, ko stopimo skupaj. In prav prizori, ki smo jim bili priča, so me ponovno spomnili na to.

Kako kot Beograjčanka, ki živi v Mariboru, gledaš na te zgodovinske prizore z ulic in kaj ta zmaga pomeni za tvoje prijatelje in družino doma?

Iskreno, še danes me ob fotografijah in posnetkih s teh ulic oblijejo solze. Ne znam niti povsem razložiti, zakaj. Verjetno gre za mešanico ponosa, sreče, upanja in tistega občutka pripadnosti, ki ga razumeš šele, ko nekaj časa živiš daleč od doma.

Ko pa so se ljudje zbrali na ulicah, je bilo vzdušje skoraj takšno kot za novo leto. Povsod nasmehi, čestitke, objemi, veselje, tudi med ljudmi, ki se sploh niso poznali. Kot da bi vsi skupaj praznovali nekaj, na kar smo zelo dolgo čakali.

Mislim, da šele ko živiš stran od doma, zares razumeš, koliko ti domovina pomeni. V Mariboru sem si ustvarila življenje, za katero sem hvaležna, ampak Beograd bo vedno moj Beograd. Zame ta zmaga ni samo politična, ampak je predvsem zmaga upanja. Upanja, da bodo moji prijatelji lahko načrtovali prihodnost brez občutka, da morajo za boljše življenje nujno zapustiti državo. Da bodo naši starši in družine lahko bolj mirno gledali v prihodnost. In čeprav danes živim nekaj sto kilometrov stran, sem v takšnih trenutkih z mislimi in srcem popolnoma doma.