Ko danes pomislimo na olimpijski maraton, si predstavljamo vrhunske športnike, popolno organizacijo, hidracijske postaje in stroga protidopinška pravila. A leta 1904 je bilo v ameriškem St. Louisu vse prej kot to. Prve olimpijske igre na ameriških tleh so namreč postregle s spektaklom, ki je bil bolj podoben bizarnemu cirkusu kot pa športnemu dogodku. Maraton je bil tako grozljiv, da so ga olimpijski uradniki po tekmi želeli za vedno uiniti.
Pekel na 33 stopinjah in namerna dehidracija
Tekma se je začela 30. avgusta ob 15.03, sredi najhujše vročine in vlage, ko so se temperature dvignile nad 33 stopinj Celzija. Slabih 40 kilometrov dolga proga je potekala po podeželskih cestah, ki so bile pokrite s centimetri debelim prahom.
Da bi bila situacija še slabša, so mimo tekačev ves čas vozili spremljevalni avtomobili, ki so dvigovali prašne oblake, zaradi česar so športniki brutalno kašljali in trpeli za poškodbami pljuč. Glavni organizator iger, James Sullivan, pa se je odločil izvesti še bizaren znanstveni poskus: tekačem je namenoma zagotovil le eno točko z vodo (na 19. kilometru), saj je želel testirati meje človeškega telesa pri namerni dehidraciji. To je skoraj vodilo v tragedijo. Tekač William Garcia je med tekmo zaradi vdihavanja prahu in dehidracije kolapsiral ob cesti. Zdravniki so kasneje ugotovili, da mu je prah uničil želodčno sluznico in če mu ne bi pomagali, bi lahko izkrvavel.
Ekipa ''čudakov''?
Na štartu se je zbralo 32 tekačev, med katerimi je bilo le nekaj profesionalcev, ostali amaterji. Med njimi sta bila Len Tau in Jan Mashiani iz plemena Tswana, prva temnopolta Afričana, ki sta sploh kdaj nastopila na modernih olimpijskih igrah. Eden od njiju je izgubil ogromno časa, saj ga je med tekmo več kot kilometer s proge podil podivjan pes.
Izstopal je tudi Félix Carvajal, kubanski poštar, ki je denar za pot v ZDA zbral z zbiranjem prispevkov na Kubi, nato pa ves denar izgubil pri kockanju v New Orleansu in do St.louisa preprosto štopal. Na štartu se je pojavil v dolgih hlačah, srajci z dolgimi rokavi, baretko in v navadnih uličnih čevljih. Drugi tekač mu je iz usmiljenja s škarjami tik pred štartom odrezal hlače pri kolenih.
Kraja breskev, spanje v sadovnjaku in štopanje z avtom
Kubanec Carvajal je kljub neprimerni opremi tekel odlično, a je med tekmo poskrbel za zabavo gledalcev. Ker je bil lačen, je iz nekega avtomobila sopotnikom ukradel dve breskvi, malo kasneje pa je zavil v sadovnjak, da bi se najedel jabolk. Ker so bila jabolka gnila, je dobil močne krče v želodcu, zato se je preprosto ulegel ob progo in zaspal. Po kratkem spancu je vstal in tekmo kljub vsemu končal na izjemnem četrtem mestu.
Še bolj predrzen je bil Američan Fred Lorz. Ko so ga na 14. kilometru zgrabili krči, je preprosto sedel v enega od spremljevalnih avtomobilov, se peljal naslednjih 17 kilometrov ter veselo mahal gledalcem in sotekmovalcem. Ko se je avto pokvaril, je Lorz izstopil, pritekel na stadion in prvi prečkal ciljno črto. Množica je norela od navdušenja, dokler se ni izvedela resnica. Lorz se je kasneje izgovarjal, da je šlo le za "šalo".
Strup za podgane in žganje
Uradni zmagovalec je tako postal Thomas Hicks, a njegov uspeh je bil vse prej kot športen. Danes bi bil to največji dopinški škandal v zgodovini.
Ko je bil Hicks nekaj kilometrov pred ciljem popolnoma izčrpan in je želel odstopiti, mu njegova ekipa ni pustila odnehati. Namesto vode so mu dali mešanico strihnina (močan strup, ki se uporablja za podgane, takrat pa so ga v majhnih dozah uporabljali kot poživilo) in jajčnih beljakov.
Ko je Hicks ponovno začel pešati, so mu dali še eno dozo strupa za podgane, zraven pa so mu vlili še francoski brandy (žganje). Hicks je zadnje kilometre tekel povsem mehansko in v hudih halucinacijah. Prepričan je bil, da je cilj oddaljen še 30 kilometrov.
Ko je končno prispel na stadion, ni mogel več niti hoditi. Njegova trenerja sta ga dobesedno nesla čez ciljno črto, medtem ko je on v zraku nemočno premikal noge, kot da bi tekel. Zdravniki so potrebovali več kot uro, da so ga stabilizirali, da je sploh lahko zapustil stadion. Ko se je zbudil, je dejal le: "Nikoli več."
