Konec preteklega stoletja je zaznamovalo drastično krčenje ozonske plasti, ki je bilo posledica pretirane uporabe klorofuloroogljikovodikov oziroma takoimenovanih CFC plinov, ki so se me drugim nahajali v hladilnikih, izolacijski peni, razpršilnikih, klimatskih napravah in drugih podobnih napravah.
Učinki okoljskih ukrepov niso takojšnji, a to ne pomeni, da jih ni
Prav zaradi tega je bil leta 1987 sprejet mednarodni sporazum o prenehanju uporabe škodljivih kemikalij, ki je bil glede na trenutne podatke več kot smiseln. Montrealski sporazum je takrat podpisalo 46 držav, ki so se tako obvezale, da bodo postopoma odpravile škodljive kemikalije.
Ta sporazum je kasneje postal prva pogodba Združenih narodov, ki jo je ratificirala vsa javnost, in skoraj 99 % prepovedanih snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, je bilo do zdaj postopno odpravljenih.
Ozonska plast, kaj je že to?
Naj vas spomnimo, kaj ozonska plast sploh je: gre za del zemeljske atmosfere, ki absorbira večino ultravijoličnega sevanja Sonca. Ko je ozonska plast stanjšana oziroma ko je ponekod celo ni – v letu 1985 je bila namreč odkrita celo ozonska luknja, lahko ultravijolično sevanje doseže površje ter škoduje ljudem in živalim.
Pa danes?
Kaj se je torej dogajalo po podpisu sporazuma? Do leta 2000 je bilo videti, da učinka kar ni in ni, saj se je ozonska luknja na Antarktiki še naprej širila, a po tem letu se je trend obrnil in videti je bilo, da je bil Montrealski sporazum navsezadnje pravi korak.
PREBERITE ŠE: V preteklem letu smo bili bolj energetsko učinkoviti kot kadarkoli prej
Pa stanje danes? Trenutna poročila nakazujejo, da se bo ozonska plast – seveda, če vztrajamo z ukrepi – obnovila na raven, v kateri je bila pred začetkom tanjšanja. Do tega bi lahko prišlo že v nekaj desetletjih, a znanstveniki vseeno opozarjajo, da obnova ni popolnoma samoumevna. Veliko je namreč odvisno od emisij žveplovega dioksida, ki ga pogosto spuščamo v ozračje, prav ta lahko namreč povzroči ponovno tanjšanje ozonske plasti …
Vir: BBC
