Poskušale so generacije Slovencev. Devetkrat poprej. Nikoli se ni izšlo. Šest porazov, trije remiji. Še ko se je, vsaj za silo izšlo, kjer Slovenija sicer ni šla nikamor, so pa vsaj trpeli sosedi, smo leta in leta denimo na morju v Dalmaciji poslušali, zakaj Primož Gliha ni naredil večje kariere po tistem norem hat-tricku v Splitu za SP 1998 (3:3). Kjer so Hrvati nato postali bronasti. Vse ostalo so bili pa… Boleči spomini. Z leti se je vsaj vratar Mladen Dabanović znal dodobra nasmejati na svoj račun. In na gol, ki mu ga je za Bežigradom pod »pajsko uvalil« Dado Pršo, ko Slovenija ni šla na Euro 2004 in so v študentskih domovih v Mariboru hladilniki leteli skozi okna.

Pametna zmaga

Sredina zmaga Slovenije proti Hrvaški (1:0) v Stožicah na začetku kvalifikacij za SP 2022 vseeno ni imela tistega občutka velikega zadoščenja. Iz samo enega razloga. Ker ni bilo gledalcev. In ker tekma še ni imela takega naboja. Vendarle je začetek kvalifikacij in vendarle bo poleti že tri leta od mega uspeha Hrvaške, ko je iz Rusije prinesla naslov viceprvakov.

Nihče ni mlajši, selektorju Zlatku Daliću ni nič kaj lažje ohranjati blišč selektorja, ki da ni imel samo sreče in mega talentov z Luko Modrićem na čelu. Ampak nekaj drugega je zato bilo v tej zmagi, ki jo je, tako se zdi, lahko Sloveniji tlakoval le Matjaž Kek. Kolektivnost. Skupnost. Enotnost. Nič pri tej zmagi se ne deli. Na dele, zasluge, odstotke gotovo ne. To je skupinska zmaga. Pametna zmaga.

Kolektivnost. Skupnost. Enotnost. Nič pri tej zmagi se ne deli. Na dele, zasluge, odstotke gotovo ne. To je skupinska zmaga. Pametna zmaga.

Ker Kek je vedel, kot je rekel po tekmi za Šport TV, da ne bi bilo dovolj le, če bi šli na glavo. Mi dodajamo v petih ugotovitvah, da so šli z glavo na glavo. In ostali skromni. S Kekovimi besedami: »Mi smo dali gol, oni ga niso. Premagali smo velikega nasprotnika.« Zmaga, ki je rodila tudi selektorjevo svarilo: »Če nas kdorkoli podcejuje, bo plačal.«

Igor Soban/PIXSELL

1. Tako Slovenija premaguje (naj)večje

Slovenija je svoje največje zmage in dosežke dosegala točno na tak način. Moštveno, borbeno, nepopustljivo. Kot eno. Ko nosilci opravijo svoje, pa ni nujno, da dosegajo gole. Pa je zabil Milenko Ačimović s polovice, je Milan Osterc »samo želel podat«, je Mladen Rudonja zabil, ko noben ni več niti verjel, da kdaj bo, je garal Nejc Pečnik v Moskvi, je Rusijo dokončal Zlatko Dedić. Tokrat je zabil Sandi Lovrić.  Ampak bistvo je drugje. Saj je bil tudi Jaka Bijol v priložnosti za 2:0, pa okleval. In je Josip Iličić imel lep strel tik pred polčasom, pa pomeril čez gol. Toda ni važno kdo. Ne za Slovenijo. Ravno to je bila razlika med Slovenijo in Hrvaško. Tukaj so se dopolnili v svojih pomanjkljivostih. Hrvati se pač niso.

Po takšni zmagi moraš biti ponosen. No, ta zmaga je samo ena potrditev. V nogometu moraš imeti tudi malo sreče, malo smo slabo šli v tekmo, malo preveč z rezervo, ampak ko se je to spravilo v normalne tirnice, smo tekmo peljali v smer, ki smo jo želeli in predvidevali.

»Po takšni zmagi moraš biti ponosen. No, ta zmaga je samo ena potrditev. V nogometu moraš imeti tudi malo sreče, malo smo slabo šli v tekmo, malo preveč z rezervo, ampak ko se je to spravilo v normalne tirnice, smo tekmo peljali v smer, ki smo jo želeli in predvidevali,« je za Šport TV pojasnil selektor Kek. Kar pomeni, da se je uresničil njegov načrt. Storil je vse za zmago. Je to lep, krasen, gledljiv nogomet? Velike estetike ravno ni, čeprav ima Slovenija hitre protinapade. Ampak največji užitek v takih kvalifikacijah so pač tri točke. Zlasti na začetku, proti »nepremagljivim« sosedom pa sploh. Tudi če končaš s tremi štoperji in dvema desnima bekoma. Ko ne samo, da igraš bunker, ampak ga dozidaš. Cilj poveličuje sredstva. In to zelo uspešno.

2. Vlašićeva vratnica ne sme biti pozabljena

Zmaga je in bo ostala velika. Sploh za začetek kvalifikacij. Toda kdorkoli je stopil pred kamere, je izpostavil slab začetek. Jan Oblak je spomnil, da so bili na začetku preveč sramežljivi. Josip Iličić je dodal, da so Hrvate preveč respektirali. In Matjaž Kek je ocenil, da so začeli rezervirano. Hrvati so imeli debelo uro časa za tuhtanje o zapravljenih priložnostih in igrali kot moštvo, ki verjame, da bo pač nekako že zabilo. Andrej Kramarić je uvodoma z razdalje za las pomeril mimo Oblakovega gola. Nato sta imela Ivan Perišić in Nikola Vlašić šov. Kot na treningu. Vlašić je prišel do strela, sam, še naciljal je Oblaku naravnost med nogami. A ga ob tem zadel, žoga pa vratnico.

Slovenija je igrala točno tako, kot je hotela. Hrvaška pa ni igrala tako, kot naj bi. Žogo so imeli izdatno pri sebi, na koncu tekme 66 odstotkov, vendar okobal niso znali najti nikogar pred golom.

Zatem Hrvati niso imeli več nobene tako odkrite priložnosti. Slovenija je igrala točno tako, kot je hotela. Hrvaška pa ni igrala tako, kot naj bi. Žogo so imeli izdatno pri sebi, na koncu tekme 66 odstotkov, vendar okobal niso znali najti nikogar pred golom. Saj ne, da niso poskusili. In da Dalić ni menjal. Je. Mislav Oršić ni bil niti blizu igralcu, ki je sam s hat-trickom izločil Mourinhov Tottenham. Doprinos Anteja Budimirja sta bila dva trda štarta in rumeni karton.

»Nemogoče je odigrati tekmo brez napake. Poljub sreče moraš izzivati in smo bili za ta gol boljši, saj smo imeli še priložnosti. Toda posest žoge smo jim prepustili, ker v tem segmentu z njimi ne moremo dihati,« je Kekovo priznanje, v kateri se odkriva (samo)kritika o kateri tako sproščeno govori.

3. Še Jan Oblak ima »varnostnika« v Mihi Mevlji

Liga narodov je bila osnova zlasti za Kekovo obrambo. Slovenija je dobila na šestih tekmah en sam gol. En. Proti Kosovu in nato tekmo dobila v Stožicah z 2:1. Našel je svojo četverico in povrhu nadel kapetanski trak Janu Oblaku. Znal se je zahvaliti Bojanu Jokiću, pri čemer je Jure Balkovec postal izbira in ne pomanjkanje le-te. Enako je veljalo za Petra Stojanovića, ki je dobil prednost pred Nejcem Skubicem. Vendar najbolj je Kek vztrajal pri štoperskem dvojcu: Miha Blažič in Miha Mevlja.

Liga narodov je bila osnova zlasti za Kekovo obrambo. Slovenija je dobila na šestih tekmah en sam gol. En. Proti Kosovu in nato tekmo dobila v Stožicah z 2:1.

Že lep čas je Mevlja nakazoval, da bi lahko nasledil dediščino Boštjana Cesarja. Zdaj je to dokazal. Dokončno. Že res, da je bistvo obrambe padlo na Oblaka, toda še hrvaški mediji so Mevljo hvalili že med tekmo, ko je s štarti, postavljanjem, reakcijami in nasploh s celotno predstavo zaustavljal kogarkoli, ki je samo poskušal priti do strela. Mevlja je obglavil hrvaški napad – če sevea odštejemo uvodne minute.

Tako ima ne le Slovenija, ampak zlasti Oblak nekoga, na katerega se lahko tudi sam zanese. Delovalo je vmes že namreč, da se bodo nogometaši zanesli, kako bo golman Atletica pač naredil, kar dela v Španiji. Zdaj ima tudi Oblak svojega »varnostnika«.

4. Lovrić še naprej navdušuje kot Kekovo odkritje

Sandi Lovrić je še naprej Kekovo odkritje. Kar ni pretiravanje. Ni opevanje na račun enega gola, naj bo še tako pomemben. Komaj sedmo tekmo je odigral. Sedmo. Ima že drugi gol. Toliko kot, za primerjavo, Andraž Šporar. V petindvajsetih tekmah. Kar ni kritika Šporarja, temveč merilnik hitrosti Lovrićeve kariere v reprezentančnem dresu, ki ga je prvič oblekel oktobra (!).

Komaj sedmo tekmo je odigral. Sedmo. Ima že drugi gol. Toliko kot, za primerjavo, Andraž Šporar.

Načel je mrežo Moldavije, ki je padla z 0:4 v gosteh, predvsem pa se je izkazal že pred tem proti Kosovu (0:1), ko je bila prav njegova poteza preusmeritev trenda in je Slovenija začela nabirati pomembne točke tudi na gostovanjih.

Še naprej je igralec s potezo več, predvsem pa kaže neizmerno dozo samozavesti. Prihaja nekako iz ozadja, giblje se skoraj tako svobodno, kot bi pripisali Josipu Iličiću. Ampak obstaja razlika. Na Iličića so bili Hrvati pripravljeni in osredotočeni, kar je »Jojo« izkoristil tudi s kakšnim izsiljenim prekrškom. Lovrić je pa na strel priletel od nikoder. In pač pomeril. Saj je zadel Domagoja Vido. Res je. Ampak ga je zadel. Za to gre. V tem je Lovrićev gol, če ne tako pomensko težek, pa vseeno dediščina vseh tistih norih golov. Ker to je bil nor gol. Poglejte si samo Šporarjev fliper.

5. Kek: Nobene evforije, prosim

Selektor Kek je pošteno stopil na žogo že po zmagi v ligi narodov, kjer sta za osvojitev skupine, v kateri sta bila še Moldavija in Kosovo, zadoščala tudi dva remija brez golov proti Grčiji. Da ne bi kdo zdaj norel, je rekel takrat.

In zdaj ni bilo prav nič drugače. Vendarle je šele začetek, sledi še devet tekem, vse v letošnjem koledarskem letu. Povrhu najprej dve gostovanji. Najprej v soboto v Sočiju proti Rusiji (15.00) in nato še v torek v Nikoziji proti Cipru (18.00). »Zmaga naj nam bo vsem dobra popotnica. Kvalifikacije se bodo odigrale v enem letu in moramo razmišljati o sebi, ker ni časa, da se pripravljaš na tekmece in treniraš,« je izpostavil Kek.

Rad ostanem na zemlji. Lahko je veselje, evforije pa nobene. Naredili smo, kar so poskušale generacije proti športnemu rivalu iz soseščine.

In nato pristavil morda še nekaj bolj pomembnega, ko je pred kamerami dobil vprašanje o navijačih, ki da bodo še zlasti cenili zmago. »Rad ostanem na zemlji. Lahko je veselje, evforije pa nobene. Naredili smo, kar so poskušale generacije proti športnemu rivalu iz soseščine. Za mnoge bo zmaga imela dodatno težo, mi v strokovnem štabu skušamo narediti najboljše, odvisno pa je od fantov. Potencial pa sigurno je, ki se mora nekje sprostiti. Če si dovolj samokritičen, je za narediti še ogromno.«

Preveč respektirali. Dokazali, da lahko, da smo kvalitetni in da imajo fantje veliko kakovosti. Liga narodov ni bila brezveze. »bila je osnova, imamo veliko prostora za fazo napada, ker faza obrambe funckionira.