Kazalo je, sploh na semaforju, bolj ali manj uborno. Ne slabo, sploh ne, toda dobro tudi ne. Kot da Slovenija več kot za en gol Kosovu (2:1) idej pravzaprav nima in da bo za zmago v skupini C3 lige narodov v sredo potrebna zmaga pri Grčiji. Saj se je napadalo, stiskalo, streljalo. Ampak zmaga se je zdela daleč. Vse prej za bolj kilav, četudi borben in karakteren remi. »Pridejo dnevi, ko ti ne gre. Morali bi prej izkoristiti te priložnosti, smo jih pa kasneje, kar pa je najslajše,« je za Sportklub ocenil strelec izenačujočega gola Jasmin Kurtić. »Zmagal je karakter,« pa je kipelo iz Matjaža Keka. Zmagal je karakter, zmagala je Slovenija. Kako? Borbeno.
Slovenija – Kosovo 2:1 (0:0)
Strelec: 0:1 Muriqi (58.), 1:1 Kurtić (63.), 2:1 Iličić (94. iz 11m)
Stadion Stožice v Ljubljani, brez gledalcev, vreme hladno, igrišče solidno, sodnik Bartosz Frankowski (Poljska), rumeni karton: Lovrić; B. Berisha, Vojvoda.
Slovenija: Oblak, Balkovec, Mevlja, Blažič, Stojanović, Vetrih, Kurtić, Bohar, Lovrić (od 87. Črnigoj), Iličić (od 94. Kouter), Vučkić (od 68. Šporar)
Kosovo: Murić, Hadergjonaj, Aliti, Rrahmani, Vojvoda, Rashkaj, Kryeziu (od 71. Kastrati), V. Berisha, B. Berisha (od 84. Rashani), Zhegrova (od 90. Hasani), Muriqi.
- Zvita poteza Andraža Šporarja
Po vsem, kar so poskušali po krilih, s predložki in prekinitvami, morda res ni preostalo prav nič več drugega. Rezervist Andraž Šporar je daleč od gola in še dlje od nevarnosti naciljal Fidana Alitija v roko. V 93. minuti. Zdaj, ko je vsaka roka »penal«, še posebej, če ni VAR-a, ki ga v ligi narodov (še) ni, je pač vredno poizkusiti.
Šporarju je uspelo, poljski sodnik Bartosz Frankowski je pokazal na belo točko. Žogo je vzel Josip Iličić. Spet kapetan, dobil je trak od Jana Oblaka, ki se je poškodoval na ogrevanju. Vratar Kosova je bil blizu, a ne dovolj. Iličić ni imel idealne tekme, daleč od tega, je pa prevzel nase odgovornost in uspešno zabil za zmago. Sloveniji v sredo za zmago v skupini C3, ki po določenih kalkulacijah lahko pelje tudi v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2022 v Katarju, zadostuje že remi.
- Prvi polčas: manjkala, zelo manjkala konkretnost
Da se je Sloveniji zgodil takšen prvi polčas, ko se je mučilo žogo, samo po sebi ni bilo skrb zbujajoče. So pa lahko skrb zbudile besede Milivoja Novakovića, člana Kekovega štaba, ki je pred tekmo drugače ocenil prijateljsko tekmo z Azerbajdžanom (0:0) kakor med polčasom s Kosovom. Sloveniji se je zatikalo že na sredini. »Igra je bila na mnogo višjem nivoju,« je vseeno videl pozitivne plati selektor Kek. Ni pa mu ušlo, da bi morali realizirati priložnosti pred odmorom. »Še premalo odločni smo v nekaterih momentih, taktično smo odigrali pametno in modro,« je dodal in ocenil zmago za popolnoma zasluženo.
Občasni prebliski so prihajali izključno po krilih, kjer je bil Damjan Bohar zaletavo osamljen, na desni pa je Iličić preverjal, ali kdo sledi njegovim idejam. Skušal je Petar Stojanović, a dolgo zaman, dokler se mu tekma ni sestavila v mogoče eno najboljših doslej. Toda če tekma ne bi imela faktorja x, je resno dišalo po novih 0:0. Kar ne bi bilo nemogoče: šest tekem zapored je bil rezultat Slovenije takšen, kot je bil med polčasom. Kosovu se je to zgodilo petkrat. Ne tokrat.
- Kosovo samo Sloveniji ponujalo priložnosti
Kosovo ima premešano, a borbeno reprezentanco, ki se ji niti ne pozna, da se sama težko spomni zadnje zmage. Dokler se ni kar samo ponudilo za (prvi) prejeti gol, za katerega je dolgo kazalo, da sploh ne bo prišel. Najprej je stekel v prazno vratar, nato nevarna podaja nazaj in še pred polčasom odbitek, ki bi kmalu postal avtogol. Nič od tega Slovenija ni izkoristila, priložnosti je dobil Haris Vučkić, pa je dvakrat okleval ali pregorel, da bi učinkovit oktober povezal v podobno smiseln november.
Slovenija je tako naletela na boljšo verzijo tekmeca, ki ga je premagala oktobra v Prištini (0:1) z resda le eno konkretno izpeljano akcijo. Kek je skrbno pripravil moštvo tudi na rezultatski zaostanek, ni zaman izpostavil posameznikov Kosova, ki so pokazali, zakaj ne pomaga, če 607 minut nisi prejel gola. Se je pa marljivim gostom nato zataknilo, ko bi naj stvar še enkrat ponovili.
Izigrani pri golu, izigrali za gol
V nadaljevanju je Slovenija pritisnila in igrala, kakor si je Kek najbrž tudi predstavljal, da naj bi. Hitreje in bolj konkretno. Manj stihijsko, ne tako okrog, kar je opozarjal po sredini tekmi z Azerbajdžanom. In na tak način je tudi prišla, končno, do konkretne priložnosti takoj v drugem polčasu. Pa je Sandi Lovrič, ki se ne znajde povsem po povratku Iličića, vsaj ne tako, kakor oktobra, slabo naciljal svoj strel. Dobro zamišljeno, po tleh, k vratnici, a mimo.
Ker niso zabili, so se Kosovci zbudili in dočakali, kar so marljivo gradili. Vrhunsko so ujeli na krivi nogi Jureta Balkovca in v treh potezah ob anemični obrambi, kjer je Amedej Vetrih le spremljal, ne pa pokrival tekmecev, prek Vedata Muriqija povedli. »Naivno prejet gol. Enkrat zamudiš, pa te takoj kaznujejo,« ni skrival Kek.
Ampak Slovenija se, kar je ključno ni predala, čeprav se je po dolgem času in prvič letos spomnila, kako je prejeti gol. Po štirih minutah je Stojanović ujel Iličićevo idejo, vzel žogo, hitronogo krenil in od blizu naciljal skoraj v Jasmina Kurtića za njegov drugi gol, ki ga je posvetil svoji naraščajoči družini. Slovenci so torej vrnili z enako mero. »Pokazali smo karakter, ne zaradi gola, ponosen sem na ekipo in fante. Kar smo pokazali, tudi v težkih trenutkih. Kosovo ni imelo enega strela, pa so nam dali gol,« je bil vesel Kurtić. Komaj drugi gol zvestega člana sredine, na hrbtu katerega se ponavadi lomi ne samo igra, ampak tudi kritike.
- Ideje v napadu: Jojo, kaj pa potem?
Po izenačujem golu se je nadaljevalo, kar smo gledali v prvem polčasu. Iskanje prebliska, poti, česarkoli. Kek je verjel, da bo Andraž Šporar lahko storil več kakor Haris Vučkić. Dočakal je strel z glavo, nato pa prebrisano izsilil enajstmetrovko. Ko je Kosovo že postavilo obrambo in se vkopalo v čakanju na morebiti še kak protinapad, je Slovenija skoraj pol ure pletla taktiko, pa ni spletla veliko. Kek je (pre)dolgo čakal, na koncu pa v igro raje poslal Domna Črnigoja namesto Lovrića. Okleval je z Ninom Koutrom, ki je dobil drobtinice. Ampak to bo pozabljeno, štelo bo tisto, kar očitno najbolj šteje.
- Tekmo je, tako Kek, dobil karakter
Ključna izjava selektorja je bila tista o karakterju. Ne samo za to postavo in aktualne čase. Naj bo katerakoli starostna kategorija, naj bo pred 30 leti ali čez 20 let. Slovenija lahko igra očitno, če gre razumeti Keka, le na karakter: »Karakter ki je prepotreben in na prvem mestu, če želimo narediti kontinuiran dober rezultat.«
Zdaj Slovenija ima rezultat, kakršnega bi še (pred)lani lahko samo sanjala. Daleč se zdi prva liga narodov, kjer se je končalo s tremi remiji in petimi porazi proti Bolgariji, Cipru in Norveški. Realno na papirju zahtevnejša druščina od te, pa vendar.
Slovenija (13 točk) je resda prejela prvi gol, ampak zabeležila je že četrto zaporedno zmago v ligi narodov. Ker gre za zmage proti Kosovu (2 točki) in Moldaviji (1 točka), bo sredina tekma v Grčiji (11 točk) toliko bolj pokazala, kakšen je zares ta karakter, na katerem gradi Kek. Slovenija gre v Atene sproščena. Ko je šla lani nazadnje tako sproščena v Skopje, po zmagah nad Poljsko in Izraelom, se ni končalo dobro. Ni pa zaman Keku ušlo, da se lahko Slovenija bolj(e) zgleduje prav po Makedoniji kakor po tistih najbolj zvenečih in uspešnih reprezentancah. Zdaj ima ta svoj karakter. Tudi tako, da nabije žogo v roko za penal.
