Dolgo se je čakalo. Na pričetek konca. Ampak ko je začetek konca le prišel, je Maribor proti Aluminiju (0:0) še kar čakal. Da se bo zgodil preobrat. In da bodo vijoličasti vsaj v petek splezali nazaj na vrh lestvice. Pa niso. Še naprej so, prej dve točki, zdaj spet točka, za Olimpijo. Ki ima svojo tekmo danes ob 17. uri. Pri zadnji Gorici.
Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Če ne bi Marcos Tavares zapravil enajstmetrovke. Če ne bi bilo igrišče v »šumi« tako prekleto počasno, zahtevno, mehko. Če ne bi bil tako dolg, vsiljen premor. Če ne bi Aluminij tako grizel za točko v borbi za obstanek. Če novi trener Simon Rožman ne bi moral takoj v devet finalnih tekem brez pripravljalne tekme.
Če, če, če. Maribor je iz Kidričevega odnesel točko. Lahko bi tri, lahko tudi ne bi nobene. Zdaj je tam, kjer je že dolgo. Ostaja pri le dveh zmagah v nizu zdaj že desetih tekem. So v borbi za naslov, a ne igrajo in ne delujejo kot favoriti. Namigujejo, da bi lahko bilo drugače. Rožman bi potreboval čas, ampak prav tega nima. Kaj šele bolj potentno postavo.
1. Rožmanov debi: nazaj k remijem
Simon Rožman je v Ljudski vrt prišel pozno. Prepozno? Ne (še). Lahko bi, nenazadnje, prišel že lani, želja je bil, ampak je pričakovano ostal pri Rijeki. Zdaj je prišel v moštvo, ki je v tretji četrtini proti celotni ligi na devetih tekmah le dvakrat zmagalo. Resda zabeležilo le en poraz, povrhu proti Celju, ki v tem nizu ni zmoglo premagati nikogar drugega, ampak remiji so se začeli kopičiti.
Remiji, ki bi »morali« biti zmage, ampak bi bili kaj kmalu lahko tudi porazi. Tekma proti Aluminiju je že bila takšna. Na koncu, po zgrešeni enajstmetrovki, je imel Tilen Pečnik še konkretno priložnost. Takšno, ki povzroča glavobole Mariboru. Takšno, ki odnaša več kot le točke. Kot tista v prvem polčasu, ko je Ažbe Jug z eno potezo, eno nespretno podajo, s kančkom nediscipline skoraj vijoličaste pahnil v minus, ko je nabil v Gašperja Pečnika, da se je tresla vratnica.
Če kaj, je dobra novica vsaj ta, da vijoličasti drugič zapored niso prejeli gola. A ga tudi dali niso. Proti Muri so igrali prvič letos 0:0, zdaj še drugič.
2. Psihološka blokada: »Našli bomo anti-stres!«
»Vedeli smo, da bo trda tekma. Želeli smo si, da bi ena situacija prevesla tehtnico na našo stran. Fantje so dali, kar v danem trenutku premorejo, zavedamo pa se, da so še rezerve. Vodilo pa je, da bi bila točkovna bera večja,« je dejal Rožman. Zaveda se, kam je prišel. V klub, ki mora biti prvak, ampak se z resnimi izzivi, tistimi najbolj konkretnimi, stežka sooča. Ali kot je rekel Martin Milec, ki je po odsluženi kazni zaradi dopinga zaigral prvič po 7. novembra: »Spet psihična blokada. Vedno, ko imamo možnost priti na prvo mesto, se nam vedno nekako zalomi.«
Lani se jim je v ključnem delu, še preden je šlo res zares, pod Sergejem Jakirovićem zalomilo v Sežani. Kidričevo še ni imelo takega pridiha, vendarle je zaostanek le točko ob tekmi več, do konca osem tekem.
Toda Rožman je takoj po debiju moral odgovarjati tudi na ta del. Psihološki. »Skušali se bomo obnašati v smeri, da kot Maribor moraš iskati igro in rezultat. Če je prisoten stres v smislu osvojanja točk v meri dobrega končnega rezultata, se bomo skušali z določenimi metodi speljati v anti-stres, da nas ne bo obremenjevalo.«
3. Tavaresov izplen? 15 enajstmetrovk, 7 zgrešenih
Če kaj, potem je bila situacija v 87. minuti zelo stresna. Maribor je dotlej poskušal bolj tisto, kar zmore kot kaj naj bi znal. Ampak nič ni delovalo proti Aluminiju, ki je bil zbit skupaj, Oskar Drobne je »polivalentno« prevelil igralce v branilce, karkoli, samo da bi Mariboru po decembru v Ljudskem vrtu (2:2) odščipnili točko v krčeviti borbi, da ne bi bili deveti in se po koncu dolge sezone na dve tekmi pomerili za obstanek.
Prišla je enajstmetrovka, ko je Luka Petek zadel Jana Mlakarja. Ta je šel tudi po žogo, a šel je ponjo tudi Marcos Tavares. Kdo pa drug. Kapetan, ki je vstopil v igro, da bi naredil, kar je pač delal vedno. Reševal ekipo. Kar je počel redno, leta in leta. Je, jasno, najboljši strelec kluba in lige. Ampak ne pa tudi najboljši izvajalec penalov. Še zdaleč ne. Po podatkih Transfermarkta je do te tekme izvajal v vseh tekmovanjih za Maribor. Izplen? Osem zadetih in kar šest zapravljenih. Ta je bila še sedma. Za razmerje Rožman ni vedel. Zdaj ve.
Kdo je bil določen za penal? »Prekršek je bil storjen nad Mlakarjem, ki je bil določen kot prvi strelec,« je pojasnil Rožman. »Nepisano pravilo je, da ne želimo, da izvaja tisti, nad katerim je bil storjen prekršek za enajstmetrovko. Marcos je prevzel odgovornost kot najizkušenejši. Zelo žal mi je, da ni zabil, ker bi ekipo pripeljal do treh točk. Želel je prevzeti odgovornost v zelo pomembni situaciji.«
Svoje je dobro in iskreno dodal še Milec. »Lahko je biti general. Tava nas je rešil na ogromno tekmah in v ogromno težkih trenutkih prinesel zmago. Danes se žal ni izšlo. Penali pa niso njegova najboljša, em, disciplina. Ni danes on glavni krivec, da nismo dobili treh točk.«
Ni krivec, je bil pa, če izvzamemo strel Andreja Kotnika, daleč najbližje golu. Če se je proti Taboru (1:0), ko je jeseni prav Rade Obrenović v Ljudskem vrtu dosodil penal, izšlo za minimalno zmago v trdi, izenačeni tekmi, se tokrat ni. Takrat je streljal Rok Kronaveter. In zadel. Je pa v tej sezoni ena enajstmetrovka Maribor že drago stala: ko je Amir Dervišević proti Coleraineu v podaljšku nabil v prečko. Nato je v seriji enajstmetrovk zadnjo zapravil še Rudi Požeg Vancaš in vijoličasti so doživeli enega najbolj grdih izpadov v Evropi. Če kaj, so za Maribor enajstmetrovke še kako stresne.
»Lahko je biti general. Tava nas je rešil na ogromno tekmah in v ogromno težkih trenutkih prinesel zmago. Danes se žal ni izšlo. Penali pa niso njegova najboljša, em, disciplina. Ni danes on glavni krivec, da nismo dobili treh točk.«
Rožmanove novosti? Premišljen pristop, ki terja čas.
Časa je resda imel skoraj en mesec. Od 20. marca. Časa na papirju, sicer pa 16, 17 treningov. In nobene tekme. Ter še prisiljen enajstdnevni premor vmes. Hektično, vsekakor. Zato je toliko več povedala prva postava. Ne pa vsega. Prej je pokazala, da Rožman nogomet vidi pač po svoje. Bolj premišljeno.
Rožman je namreč računal, da utegne biti zelo izenačena tekma. In saj je bila. Vzel si je čas, ker si ga s takim kadrom lahko. Ali pa je tako vsaj ocenil. In ocenil ni slabo, saj je Maribor po vstopu Jana Repasa in Rudija Požega Vancaša res končno začel višje stiskati Aluminij. Kolikor je pač lahko. Vendar na koncu se ni izšlo. Niti s tem, ko je dal od začetka v kader Andreja Kotnika in Amirja Derviševića. Kotnik je bil na levi precej odrezan, ker je imel sopihajoči Ignacio Guerrico veliko dela sam s sabo, a si je pripravil soliden strel. Najbrž najboljši, kar je zmogel Maribor. Dervišević je dočakal prekinitve, toda izplen je bil uboren.
»Vodilo je bilo držati visok ritem predvsem z menjavami. Nekako smo uspeli v zadnjih 30 minutah dvigniti ritem s hitrejšimi igralci, ampak ko se rezultatsko ne izide, potem ne moremo biti zadovoljni. Vedeli smo, da bo vsaka žoga na nasprotni polovici izbita nazaj na našo,« je Rožman pojasnil svoj izbor začetne postave. V obrambi je zaupal raje Iliji Martinoviću in Luki Uskokoviću, pri čemer je imel slednji precejšnje težave, kadarkoli je skušal z žogo začenjati akcije od zadaj. Spredaj je bil Jan Mlakar precej osamljen in neizrazit, manjkal je Aljoša Matko.
»Poskušali smo z obračanjem strani, morda je manjkal kakšen predložek. Zadnja tretjina je potrebno pohitriti sam zaključek, kar je na tem igrišču malo težje. Iskreno mi je žal za fante, ker so zadnji mesec dni pošteno garali.« Tako je Rožman povzel svoje moštvo. In nakazal, da tudi on ve, kje so problemi. Maribor gradi, a ne zgradi, nato pa se zamajejo še temelji. Zato je zdaj lahko videl, da ga čaka veliko dela. Od taktike do psihične pripravljenosti.
5. Izzivi »šumarskega« igrišča
Že Erik Janža je igrišče v preteklosti označil za »živo blato, dobesedno«. Darko Milanič je znal dodati, da je občasno premehko. Zlasti spomladi je igrišče Aluminija v res nehvaležnem, nezavidljivem, težkem, vidno izmučenem stanju. In to igrišče, kamor je nekoč, v svoji prvi selektorski eri, Matjaž Kek na priprave peljal reprezentanco. Člansko.
Aluminij je vmes zgradil novo tribuno, postavil reflektorje, dodal pregrado za golom. Vse dobrodošlo, toda kaj, ko je zdaj težava tisto osnovno. Igrišče. Brez kvalitetnega igrišča je vse drugo zaman. Drugi plan. Lepotni popravek.
»Nismo umirali v lepoti ne mi, ne oni, igrišče ni dovoljevalo nekega tempa. Nimamo pa se na kaj izgovarjati, pogoji so bili enaki zanje in za nas,« je Martin Milec pospremil igrišče. Saj ga pozna, tu je začenjal kariero, ampak najbrž je bilo celo takrat boljše, ko je Aluminij šele počasi lezel proti prvi ligi. Eskpresno so »šumari« izpadli, a se nato vrnili in zdaj že peto sezono zapored igrajo med prvoligaško deseterico.
»Težko je izigrati na malo težjem igrišču, kjer je treba biti hiter v zadnji tretjini. Morda z dotikom, dvema prihajati do zaključka. Tekma po pričakovanjih v smislu, da smo si pripravili priložnosti,« se je tudi Rožman raje ozrl na svoje moštvo. Ni iskal izgovorov ali alibijev. Ampak ne spremeni dejstva, da ima Aluminij res težko zelenico.
In kar je še povrhu ironično: če so Kidričani imeli v preteklosti doma skoraj trdnjavo, so letos doma bolj klavrni. Slabšo domačo formo imata le še Celje in Gorica. Pa sprva tudi letos ni bilo tako. Maribor je bil prvi, ki je letos zmagal v »šumi«. Tam, v začetku novembra. Ko je tekmo v korist vijoličastih nagnila ubranjena enajstmetrovka. Takrat je Jug ubranil svojo prvo enajstmetrovko, odkar je v Mariboru. Tokrat je bilo ravno obratno.
