Ob mednarodnem prazniku dela, 1. maju, smo pred naš mikrofon povabili Andreja Zorka, ki je lansko leto prevzel vodenje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Zase pravi, da je ponosni Mariborčan, kar se vidi tudi v njegovem temperamentu. Prihaja iz delavske družine, mama je bila samohranilka in natakarica v takrat velikem gostinskem podjetju, nekdanjem Certusu, kasneje TGP Pohorje. Delavsko življenje, odrekanje in posledice pomanjkanja finančnih sredstev so mu zato zelo dobro znani.

Ker je pripadal generaciji usmerjenega izobraževanja in po koncu osnovne šole še ni imel jasne usmeritve o tem, kaj bi v življenju počel, je šel naprej na gimnazijo, kasneje pa izobraževanje nadaljeval na pravni fakulteti v Mariboru. Njegova prva želja je sicer bila študij biologije v Ljubljani, vendar zaradi finančnih razmer to ni bilo mogoče.

Sindikalne izkušnje ste od leta 1997 sprva nabirali v sindikalni pravni pomoči na terenu, nato kot sekretar sindikata dejavnosti in sekretar območne organizacije ZSSS. Kaj vas je zapeljalo v te vode?

Ko končaš fakulteto, se začne novo življenjsko obdobje - zaposlitev. Imel sem srečo, da so v območni organizaciji ZSSS Podravje iskali pravnika. To je bil moj prvi razgovor v življenju in bil sem izbran.

Zaposlil sem se oktobra leta 1997, ravno v tistem obdobju, ko je bil v Mariboru neverjeten "naval" na sindikalno pravno pomoč. Treba je vedeti, da je bilo to obdobje, ko so velika mariborska podjetja, ne samo v tej regiji, ampak tudi na splošno v Sloveniji, žal končala v stečaju, v likvidacijah. Ljudje so seveda iskali in potrebovali nekoga, ki bi se boril za njihove pravice in ki je tudi imel ustrezno znanje za to.

Kako ste doživljali obdobje množičnih odpuščanj v 90. letih?

To so bile izjemno težke zgodbe. Pogosto sta zaposlitev izgubila oba starša. Imela sta recimo dva šoloobvezna otroka, kredit ...

Šlo je za resnično travmatične zgodbe ljudi, ki so bili dejansko na robu obupa, ki niso vedeli, kako bodo lahko ne samo odplačali svoje obveznosti, recimo do bank, do elektropodjetij, do komunale in podobno, ampak dejansko niti niso vedeli, ali bodo lahko naslednji teden nahranili otroka, ali bodo lahko sploh živeli, preživeli.

Treba je vedeti, da so bile to situacije, ko ljudje tudi po osem, deset mesecev niso dobili nobenega mesečnega prihodka. To je bilo obdobje, ko so si ljudje medsebojno izposojali denar, ogromno delali na črno, zato da so lahko preživeli, in ni bilo prijetno.

Zato vem, da je ta regija dala v tistem času, torej krize v drugi polovici 90. let, ogromno skozi, in ljudje so marsikaj tudi preživeli.

Kako uspešni ste bili v pravnem boju za delavske pravice?

Na sodiščih smo bili pogosto uspešni, ker so bile kršitve očitne, ni jih bilo težko dokazati. Če nekdo ni dobil plače, je pač ni dobil. Težava pa je bila izterjava. To je bilo nekaj, kar ni bilo odvisno od nas. Pogosto je bilo podjetje že zadolženo z blokiranimi računi, banke so bile kot upniki vpisane na premoženje podjetja, na nepremičnine, tako da je bila izterjava denarja neko drugo vprašanje. Pri tem smo bili včasih bolj, včasih manj uspešni, ampak ni pa to bilo odvisno od nas.

In ravno zaradi težav pri izterjavi teh zneskov se je takrat pojavil jamstveni sklad, da so ljudje lahko vsaj nekaj dobili  od države. Pojavilo se je tudi to, da so se obračunane plače, ki niso bile izplačane, dejansko štele v osnovo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, česar pred tem ni bilo. Pred tem je moral delavec dobiti na račun mesečno plačo, zato da se mu je štela pokojninska doba. To so nekatere spremembe, ki so se začele ravno v tej regiji.

Poleg tega so bili pred letom 1998 v mariborski regiji prvi, ki so dosegli to, da so delavke, delavci postali upniki v stečajnem postopku. Da je terjatev zaposlene delavke, delavca dejansko enakovredna neki terjatvi podjetja. Danes je to samoumevno, ampak v tistem času ni bilo. Tako da se je marsikaj začelo v Mariboru, marsikaj je bilo tudi doseženega, in to je ravno ta energija, ki je v tem mestu.

Se posledice tistega obdobja čutijo še danes?

Vsekakor. Bodimo odkriti. Če ne bi bilo takrat blizu meje, če ljudje ne bi hodili delat v Avstrijo, bi bila socialna bomba v Mariboru ogromna, še bistveno večja, kot je. Se pa te travme, te posledice čutijo tudi danes, zlasti pri tej starejši generaciji, medtem ko je pri mlajših nekoliko drugače. Navsezadnje so se tudi razmere na trgu dela, odnosi v družbi, vrednote ... v tem času spremenili. 

Leta 2008 ste odšli v Ljubljano ...

Res je. S funkcije sekretarja območne organizacije v Mariboru sem se potem zaposlil kot sekretar sindikata dejavnosti kemijske, nekovinske in gumarske industrije, kjer sem bil približno dve leti. Potem pa me je takratni predsednik ZSSS Dušan Semolič povabil v ožji del svoje ekipe, tako da sem od leta 2009 dalje zaposlen na zvezi. 

Pomembno se mi zdi, da ves ta čas aktivno sodelujete pri oblikovanju delavske zakonodaje.

Ko sem bil še v Mariboru, ko sem zastopal delavke in delavce na sodišču, v podjetjih, sem videl slabosti obstoječe zakonodaje, kje so težave, kaj se dejansko dogaja z neko zakonsko določbo v praksi. Ko pa sem se zaposlil kot izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, pa sem bil že po sami funkciji vključen tudi v pogajalske procese, ki zadevajo oblikovanje zakonodaje. Tisto znanje ali pa izkušnje iz prakse, ki sem jih pridobil na terenu tukaj, so mi potem še kako koristile. 

Kako pa v praksi potekajo pogajanja? Kako usklajujejo interesi gospodarstva, delavcev in vlade?

Pogajanja so vedno trda. Ne gre za to, da se usedeš, vztrajaš in na koncu dogovoriš. Velikokrat je namreč za zaprtimi vrati rečeno marsikaj, tudi kakšne nelepe, nevljudne besede včasih padejo. Ampak moje izkušnje so take, da če obstaja med vsemi tremi stranmi neko zavedanje, da se je potrebno zmeniti, potem bolj ali manj na koncu nekako pridemo do nekega, recimo temu, kompromisa. In to je pomembno.

Pomembno je, da na koncu nobeden od teh ni zmagovalec. Kajti če imaš zmagovalca na eni strani, imaš na drugi strani poraženca. In če imaš poraženca, potem je dialog naprej izredno težek, ker je nekdo, bom rekel, stisnjen v kot.

Tako delodajalske organizacije kot sindikati imamo svoje članstvo. Res pa je, da je v teh pogajanjih položaj sindikatov morda nekoliko lažji, in to zato, ker argumenti, dejstva, številke, ki govorijo v prid zahtevam ali pa pričakovanjem sindikalne strani, ne uspejo vedno doseči svojega namena. Torej so delodajalske organizacije tako ali tako gluhe na naše trditve, pri vladi pa je tako, da ima neko svojo pot, svoje želje, ki so velikokrat tudi ideološko obarvane, ne glede na barvo vlade, levo ali desno. Številke, ki jih damo ven, dejstva, dokazi ne igrajo dostikrat velike vloge. Največjo vlogo, recimo pri vladni strani, ki ima potem dejansko odločilni vpliv v parlamentu, igra javno mnenje, ljudje. Zato je sindikatom, v kolikor imajo akcijsko moč, če se politika zaveda, da smo sposobni ljudi spraviti na ulico, precej lažje kaj doseči.

Veste, politika bolj kot jezik argumenta razume jezik popularitete, koliko so javno popularni, in seveda se bojijo demonstracij, generalnih stavk in tako naprej. Zato je pomembno, da ljudje stojijo za sindikalnimi vrstami.

Kako ocenjujete trenutno stanje delavskih pravic? Povišala se je minimalna plača, uvedena je bila obvezna božičnica. Druga stran je to poimenovala kot predvolilne bonbončke. 

Če stanje primerjam na primer z letom 1998/99, je precej boljše, res pa je, da so druge vrednote. Včasih so se ljudje zaposlili v podjetju in bili tam bolj ali manj do konca, do izpolnitve pogoja za upokojitev. Danes ni več tako. Mladi se danes zaposlijo z zavedanjem, da bodo čez štiri, pet let menjali delodajalca, ker pač iščejo neke nove izzive.

Stanje pravic in spoštovanje nekaterih pravic je seveda danes boljše, kot je bilo nekoč. Plače so seveda lahko vedno boljše in bi tudi morale biti boljše. Pogoji dela danes niso tako slabi, kot so bili včasih. Precej več veljave dajemo področju zdravja in varstva pri delu, kar je bil včasih izključno strošek delodajalca, ki pa je bil za njega nepotreben. Če se je delavec poškodoval ali pa če je zbolel za poklicno boleznijo, je bila to krivda delavca. To je bila včasih ta logika delodajalcev. Danes je drugače. Poleg tega dajemo vedno več poudarka okolju, v katerem ljudje bivajo. V ospredje vedno bolj prihajajo medsebojni odnosi na delovnem mestu.

Mislim pa, da je zelo pomembno tudi to, da v ospredje vedno bolj prihaja usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. To se pri mladini zelo jasno vidi in to je tudi prav. Torej da poleg tega, da hodim v službo, želim imeti tudi prosti čas in ga preživljat kvalitetno. Zato je tudi, recimo, prišlo do pravice do odklopa, do drsečega prihoda ali odhoda z delovnega mesta, do nadomeščanja na delovnem mestu, kjer se lahko dva sodelavca dogovorita, da bo nekdo drug mogoče tisti dan delal v izmeni, ne pa tisti, ki je bil predviden.

Je pa res, da so pred nami izzivi, ki pa zahtevajo veliko pozornosti. Na eni strani so vezani na digitalizacijo, avtomatizacijo delovnih procesov, prehod na zelena delovna mesta - tako imenovani pravični prehod. Tudi umetna inteligenca bo imela neverjetne posledice na trg dela, na delovna mesta, na kvaliteto opravljanja dela, na znanje, ki bo za to potrebno. Bolj kot stopnji izobrazbe se vedno bolj daje veljava temu, kakšne veščine imaš, kaj znaš. To je vedno bolj cenjeno in tak je tudi prav.

Hkrati pa je treba vedeti, da to, kar v zadnjem času poslušamo, daje slutiti, da so nekatere pravice, ki se nam danes zdijo samoumevne, ogrožene. Ko slišimo, kaj vse bi se naj spremenilo, kaj vse je bilo ljudem dano kot bonbonček, lahko sklepamo, da obstaja želja, da bi te bonbončke nekdo odvzel oziroma kar dal celo bombonjero delodajalcem.

Tudi repertoar v interventnem zakonu, omnibusu, nekako nakazuje v smeri, da je kvaliteta življenja v Sloveniji ogrožena, da je sistem socialne varnosti ogrožen, da je navsezadnje morda ogroženo tudi dejstvo odmora med delovnim časom, ki je danes plačan. V preteklosti smo že slišali intence delodajalcev, da so zaradi plačanega odmora nekonkurenčni, da je to neproduktivno, da tega ni v tujini in tako dalje.

Nekatere stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne: plačan odmor med delovnim časom, povračilo malice, povračilo stroškov na delo in z dela bodo morda v prihodnosti ogrožene. Seveda bo potrebno glede tega zelo ostro nastopiti. 

Kaj pa recimo obremenitev dela? Veliko poslušamo o razliki med netom in brutom, o tem, da je v Sloveniji ta obremenitev previsoka, da delavec dobi na koncu premalo.

Delavec dobi premalo, to je dejstvo. Pri obremenitvi, če govorimo o prispevkih, se ve, kam ti gredo. Potrebno je tudi vedeti, kaj je obremenjeno. Obremenjena je plača. Ni obremenjen regres za letni dopust, ni obremenjen regres za zimski dopust, niso obremenjena povračila stroškov prihoda na delo in z dela, povračila stroškov malice. To je v tujini obremenjeno. In če vse to skupaj seštejemo kot strošek dela, vidimo, da nismo v zgornjem razredu. Če govorimo samo o plači, da, ampak ne z vidika davkov, z vidika prispevkov. Kajti v Sloveniji imamo sistem socialne varnosti, socialnih zavarovanj, ki se financira izključno iz prispevkov. In ta sistem seveda financira te prispevke. V tujini ni nujno, da je vedno tako, odvisno, pač, katere sisteme gledamo. Tam v večini primerov te stvari financira država iz proračuna in potem seveda obdavči temu ustrezno vse prihodke zaposlenih delavk in delavcev.

Poleg tega je treba vedeti, da imamo v Sloveniji sistem, kjer je pa kapital podobdavčen. Obdavčitev stopnje kapitala delodajalcev, dobičkov je v Sloveniji daleč pod povprečjem Evropske unije.

Recimo v tujini delodajalci plačujejo višje prispevke za recimo pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot pa delavci. V Sloveniji je to obraten sistem. In to od takrat dalje, ko se je najprej uvedel davek na plače, pa se je potem leta 2018 prenehal uporabljati, je nižja obdavčitev dela, ker tega davka ni več.

Ampak ne glede na to, ko govorimo o stroških dela, o obdavčitvi, moramo gledati obe plati. Prispevki so v Sloveniji visoki, z njimi pa financiramo sistem socialne varnosti, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in vse pravice, ki iz tega izhajajo. Če to znižujemo, moramo ta del nekje nadomestiti, ker če ga ne bomo nadomestili, bomo lahko govorili samo o nižjih pokojninah, lahko bomo govorili o nižji kvaliteti storitev in manjših pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, tudi morda o neplačani bolniški, kar so že bile ideje, če se spomnite, in to ne tako daleč nazaj.

Treba je gledati celoten sistem, ki ga je treba narediti pravičnega v smeri, da bo kvaliteta življenja v Sloveniji boljša, kot je danes. Gledati samo skozi neko obdavčitev, skozi neto plačo, ni prav.

In še nekaj je treba reči. Če se zniža davek na plače, ki jih plačuje delavec, če se znižajo prispevki, ki jih plačuje delavec, to res pomeni višjo neto plačo. Ampak to neto plačo je dvignila država. Treba se je vprašati, na račun česa je prišlo do tega dviga, kje bomo imeli zdaj tega manj.

To niso dvignili delodajalci, njihov dobiček je še vedno tu, še vedno bo rastel. Zato mislim, da je prav, da delodajalci dvignejo plače.

Seveda je treba videti, ali se še da kje znižati obdavčitev delavskih plač, vendar ne na račun socialne varnosti, ne na račun pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ne na račun nižjih pokojnin, ne na račun socialnih transferjev, subvencij za vrtce, subvencij za šolsko prehrano in tako naprej. Tudi ne na račun otroških dodatkov, če želite. Se pravi, treba je najti na drugi strani nek dodaten vir ali pa povečati nek vir, iz katerega se bo potem to sfinanciralo.

Absolutno pa smo v zvezi za to, da se povečajo neto plače, vendar ne na račun teh pravic, kot sem povedal. Naj neto plače tudi dvigujejo delodajalci.

Kakšno je vaše sporočilo delavcem ob prvem maju? Kako naj ga preživimo?

Slovenija je država, mislim, da je celo edina v Evropski uniji, v kateri praznujemo praznik dela dva dni, to je prvi in drugi maj. Prav je, da se tega zavedamo. 

Seveda želim, da bi bil lep dan. Da bi bilo lepo, sončno vreme. Zakaj? Zato, da bi delavke in delavci ta dan, pa tudi predvečer, ko so kresovi, preživeli s svojimi bližnjimi, s svojo družino, z otroki, s prijatelji, znanci ...da bi se poveselili in se imeli fajn. Mislim, da je prav, da si tudi na ta način nekako napolnijo baterije za delo in  izzive, ki jih čakajo na delovnem mestu.

Ob tem vedno rečemo, da je prvi maj nek spomin oziroma opomnik, da nobena pravica ni bila ni samoumevna, da nobena pravica, ki jo danes imamo, ni bila podarjena in da je bila izborjena skozi delavski boj skozi desetletja, stoletja ... Vse od leta 1862 dalje, ko so bile prve večje delavske demonstracije, ki so bile potem zatrte s policijsko prisilo.

Tokrat pa je treba zelo jasno povedati, da smo skupaj močnejši. Obdobje, ki prihaja - zaradi globalnih razmer v svetu, teženj nekaterih po povečevanju dobičkov, vse večjih razlik med revnimi in bogatimi ter dejstva, da se srednji razred kot nosilec razvoja vse bolj krči, medtem ko se revščina zaposlenih žal povečuje - zahteva jasno sporočilo, kje je meja. Meja je v tem, da kakovosti življenja v Sloveniji ne želimo, ne moremo in ne bomo dopustili zmanjševati.

Poleg tega je treba jasno povedati še nekaj: delavske in socialne pravice niso posledica gospodarskega razvoja. Spomnimo se časa covida, ko je bilo pogosto rečeno, da lahko zapremo le toliko, kolikor lahko ustvarimo. Toda kdo ustvarja? Ustvarjajo delavci. Kapital sam po sebi ne ustvarja, prav tako ne menedžerji brez delavcev.

Živo se spomnim svojih začetkov, ko mi je čistilka v Mariboru, ki je izgubila zaposlitev, pojasnila razlog: »Pet dni sem zamujala po deset minut, ker je avtobus zamujal.« Nato je dodala: »Veste, kaj je zanimivo? Vsi so opazili mojih deset minut zamude, nihče pa ni opazil, da direktorja štiri dni ni bilo v službi. Ker je bil tam službeni avto, ni bil službeno odsoten.« To jasno kaže, da brez delavk in delavcev ni gospodarskega razvoja. Če ni dostojnega dela in poštenega plačila, delavci ne bodo mogli prispevati k večji produktivnosti, gospodarskemu razvoju in inovacijam. Zato je treba vse ukrepe jasno usmeriti tako, da socialne pravice in kakovost življenja postavimo najmanj ob bok gospodarskemu razvoju in konkurenčnosti. To sporočilo moramo jasno nasloviti tudi na politike, zlasti v času, ki prihaja - času krize, draginje in izzivov pri zagotavljanju socialnih pravic.