Zaradi hitrega tempa življenja ljudje pogosto pozabijo na nekatere osnovne in pomembne življenjske stvari, med katere spada tudi požarna varnost. V mnogih primerih nastanka požara je glavni faktor človeška napaka oziroma nepazljivost, ki lahko vodi do materialne škode, v najslabšem scenariju pa vas lahko stane tudi življenja. Prav zaradi tega, bi ob vseh zavarovanjih in stroških, bilo smiselno razmisliti o namestitvi detektorjev dima, preprostih napravah, ki lahko rešujejo življenja in premoženje.   

Vzrokov za nastanek požara je lahko več

Nedavno smo poročali o požaru v večstanovanjski stavbi v Mariboru, ko je stanovalec dal pogreti hrano na štedilnik, nato pa nanjo pozabil. K sreči so pravočasno reagirali preostali stanovalci, gasilci pa so uspeli preprečiti najhujše. Tovrstnih primerov se vsako leto zgodi kar nekaj, med drugim pa so vzroki za požar lahko sveče, električna napeljava, grelne naprave, neustrezni polnilci, ogorki cigaret, v redkih primerih pa tudi igranje z vžigalnikom in vžigalicami v notranjih prostorih. Požaru se lahko izognemo s preventivo, ozaveščanjem o nevarnostih in tudi tehničnimi pripomočki kot so detektorji dima.  

Zmožnost zaznavanja dima je ključna v bitki s časom

Pri požaru, ki se lahko širi izjemno hitro, šteje prav vsaka minuta, zato je toliko bolj pomembno, da se čim prej zazna dim. Zgodnje zaznavanje dima vam namreč omogoči dovolj časa da reagirate in pokličete gasilce. Medtem ko so klasični detektorji dima bili omejeni zgolj na opozarjanje s piskanjem, pa je tehnologija napredovala do te mere, da obstajajo pametni detektorji za dim, ki omogočajo povezavo s telefonom in SMS-obveščanjem. Največja pomanjkljivost klasičnega detektorja je namreč ta, da v vaši odsotnosti ne bo nikogar, ki bi lahko obvestil gasilce ali koga drugega, novejši detektorji pa so opremljeni tudi s svetlobnimi in vibracijskimi učniki, kar je zelo pomembno za gluhe ali naglušne osebe.     

Obvezni v večstanovanjskih stavbah, vendar ne v samih stanovanjih

V Zakonu o varstvu pred požarom piše, da so detektorji dima zakonsko obvezni v skupnih prostorih večstanovanjskih stavb, javnih objektih kot so šole, bolnišnice, hoteli, poslovnih in industrijskih objektih, ter garažah in prostorih z večjim požarnim tveganjem. Čeprav se namestitev detektorjev za dim za posamezna stanovanja zgolj priporoča, pa zakonska obveza za to ne obstaja. Drugod po Evropi, denimo v Nemčiji, Avstriji in Franciji, so detektorji dima že obvezni, medtem ko v Sloveniji te obveze še ni.

Ali ljudje podcenjujejo požarno varnost?

O tem kakšna je ozaveščenost ljudi v Sloveniji glede požarne varnosti, je svoje mnenje podal Oskar Neuvirt, dolgoletni gasilec in pirotehnik, ki tudi v pokoju ne počiva in organizira gasilske delavnice, na katerih svetuje in predava o nevarnostih požara. Kot strokovnjak na svojem področju, je Neuvirt mnenja, da se je v zadnjih 15 letih stanje glede požarne varnosti izboljšalo, predvsem po zaslugi inštitucij kot so Združenje za požarno varnost in Gasilske zveze Slovenije, svojo vlogo pa so opravili tudi poklicni in prostovoljni gasilci, ki so v teh letih venomer opozarjali na pomembnost požarne preventive.

»Osnovno načelo najboljše požarne preventive je redna čistoča v bivalnem in delovnem okolju.«

Najbolj »škripa« v večstanovanjskih zgradbah, na podeželju je malo drugače

Stopnja ozaveščenosti med urbanimi središči in podeželjem se ne razlikuje bistveno, se pa najbolj pozna razlika pri povezanosti med ljudmi. V večstanovanjskih zgradbah, pove iz izkušenj Neuvirt, pogosto prihaja do težav, saj ljudje sploh ne poznajo en drugega.  

»Lahko iz lastne izkušnje povem, da smo šli pogasiti požar, ko je gospodinja pozabila na golaž in je bila cela etaža polna dima. Ko smo ljudi pozvali, da se umaknejo, en za drugega sploh niso vedeli, kam kdo spada ali kdo stanuje nad njimi.«

Na podeželju svojo preventivno nalogo opravljajo lokalna gasilska društva, ki organizirajo dneve odprtih vrat, v preteklosti pa so gasilci šli tudi na preglede kurilnih naprav gospodinjstev, vendar pa so to nalogo prevzele dimnikarske službe.

Najpogostejši vzrok za nastanek požara je človeški faktor

Nekdanji gasilec in pirotehnik Neuvirt je prepričan, da do požara najpogosteje prihaja zaradi človeškega faktorja, šele nato pridejo na vrsto naravni pojavi in ostalo. Do požarov najpogosteje pride pri pripravi hrane, torej kuhanju, navadnemu pečenju ali pečenju na žaru, povsod kjer se uporablja ogenj. Nevarni so tudi klasični električni štedilniki, ki imajo gumbe, in so še vedno pogosti marsikje na podeželju. Novejši indukcijski štedilniki so namreč zasnovani tako, da se ne segrevajo, če na njih ni posode, zato so bistveno varnejši od klasičnih, ki lahko pri največji moči hitro povzročijo požar, če na njih pozabimo posodo s hrano, še posebej če je ta vsebovala maščobo.

»Najbolj nevarna je goveja juha, če jo pozabimo na štedilniku. Voda bo zavrela in čez 45 minut, če plin gori na polno, bo prišlo do požara. Kilogram govedine, iz mojih izkušenj, lahko intenzivno gori 5 do 6 minut, tudi do 80 centimetrov visoko. V takem scenariju je požar neizbežen.«

Največja nevarnost se tako skriva predvsem v bivalnem okolju, šele nato so na vrsti druga dela, kot denimo popravila v delavnicah, spajkanje ali varjenje. V preteklosti je sicer veljalo, da je vzrok požara lahko slaba električna napeljava ali nestrokovno delo, vendar pa je tega zaradi boljših avtomatskih varovalk vedno manj. Večjo težavo predstavljajo dimovodne naprave, dimniki in kurišča.  

Skrajni čas, da detektorji za dim postanejo obvezni

Po besedah Neuvirta, bi v Sloveniji že zdavnaj morali uzakoniti obvezno namestitev detektorjev za dim, tako za stanovanja, hiše kakor tudi novogradnje, s čimer bi preprečili marsikatero požarno nesrečo. Slovenija je sicer storila velik korak s tem, ko je zakonsko predpisala detektorje za ogljikov monoksid, kar rešuje človeška življenja, enako pa bi morali storiti tudi z detektorji za dim.

Detektorji za dim, ki varujejo hišo ali stanovanje, lahko za relativno majhen denar obvarujejo premoženje in rešijo življenja. Kot je pojasnil Neuvirt, novejši detektorji omogočajo povezavo s telefonom, ko se sprožijo pa se lahko povežejo in pošljejo sporočilo na bližnjo gasilsko postajo:

»Detektor za dim ni velika investicija, lahko pa ogromno pomaga. Najboljše je, da najdete strokovnjaka, ki vam bo tudi najboljše svetoval, kam napravo namestiti. Namestitev naj bo blizu kurišča, nikakor pa ne nad štedilnikom, saj se bo naprava nenehno vklapljala. Ko se dim dvigne, ga bo naprava zaznala in pričela piskati dovolj glasno, da opozori ljudi v bližini.«

Starejši ljudje so pogosto pozabljivi, vendar se lahko to pripeti tudi mladim  

Nekdanji gasilec in pirotehnik Neuvirt je tudi sam že namestil več detektorjev dima, ki so preprečili najhujše, tudi njemu samemu, pa je piskanje detektorja že rešilo premoženje.

»Posebej težavno je predvsem pri starejših ljudeh, ki so pozabili na hrano na štedilniku, tudi mlajše generacije pa so lahko morda v trenutku raztreseni in med vsemi aktivnostmi pozabijo, da so dali peči krompir.«

Obenem Neuvirt zagovarja tudi uvedbo obveznosti, da mora biti v vsakem avtomobilu gasilni aparat. Tudi v tem primeru gre namreč za razmeroma nizek strošek, ki lahko v ključnih trenutkih reši življenje in prepreči najhujše.

Cene detektorjev niso visoke

Pri izbiri detektorjev za dim je potrebno v prvi vrsti biti pazljiv, da so skladni z EU standardi, medtem ko se cene konkretno razlikujejo. Najosnovejši modeli so na voljo že za 10 evrov, kombinirani senzorji, ki istočasno vključujejo tudi zaznavanje ogljikovega monoksida se gibljejo od 30 evrov naprej, najdražji, ki zagotavljajo celostno zaščito, pa so lahko tudi dražji, vendar stanejo malenkost v primerjavi s tem, kaj lahko povzroči požar.