Pobuda za današnji svetovni dan čebel, ki letos v ospredje postavlja sodelovanje ljudi in opraševalcev pri ohranjanju narave ter zagotavljanju prehranske varnosti, je nastala prav v Sloveniji, leta 2017 pa jo je soglasno potrdila Generalna skupščina OZN. Datum ni izbran naključno, saj se je 20. maja rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša.

Že deveti svetovni dan, posvečen čebelam, bomo v Sloveniji zaznamovali z osrednjih mednarodnim dogodkom v Mariboru, kjer bo danes in jutri potekal mednarodni forum o trajnostnem čebelarstvu in opraševanju. V ospredju bodo znanost, inovacije in politični ukrepi za bolj trajnostno prihodnost čebel in drugih opraševalcev.

Skoraj polovica uvoženega medu v Evropi je ponarejenega

V Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) kot veliko težavo sodobnega čebelarstva izpostavljajo ponarejen med, ki uničuje poštene čebelarje in zavaja potrošnike. Kot nam je pojasnil dr. Nik Lupše, svetovalec za varno hrano pri ČZS in vodja znanstvenih odborov pri Evropski čebelarski zvezi, je trenutno evropski trg medu pd pravim obleganjem, čebelarstvo pa zelo ranljivo: "Evropa je zgolj 63-odstotno samooskrbna (proizvede 282.000 ton, porabi pa 435.000 ton medu). Po podatkih Evropske komisije pa je skoraj 46 odstotkov (oziroma skoraj 50 odstotkov uvoženega) medu na evropskem trgu ponarejenega. Podatki za nekatere države kažejo še bistveno slabšo sliko. Na evropske police tako vdirajo masovne količine uvoženega medu po cenah pod 2 evra za kilogram, medtem ko realni proizvodni stroški evropskih čebelarjev znašajo med 8 in 12 evri za kilogram."

[[image_2_article_88569]]

Ponaredki so tehnološko izjemno napredni 

Ponaredki so danes tehnološko izjemno napredni. Najpogosteje gre za dodajanje industrijsko proizvedenih sladkornih sirupov (iz koruze, trsa, riža), dodajanje tujih, umetno vzgojenih encimov (npr. iz gliv) in prekomerno filtriranje, s katerim se odstrani cvetni prah, da se zakrije dejansko poreklo.

"Nekateri ponaredki vsebujejo le minimalen delež pravega medu, ravno toliko, da pretentajo osnovne analize. Prav tako se med mešanjem pošiljk dokumenti o sledljivosti (Traces) v praksi enostavno zamenjajo, s čimer se država dejanskega izvora izbriše in nadomesti z državo izvoznico."

Nekatere države izvažajo več medu, kot ga sploh pridelajo

Lupše nadaljuje, da glede na poročila kot največji vir ponaredkov izstopa Kitajska. Pomemben akter naj bi bile tudi države, ki delujejo kot trgovska vozlišča (trade hubs) za pranje medu, saj izkazujejo velikanski »izvozni primanjkljaj« (izvozijo bistveno več medu, kot ga sploh zmorejo same proizvesti), na primer Vietnam, Mehika, Ukrajina, države Mercosurja. Tam se med meša in nato ponovno izvaža v Evropsko unijo z namenom izogibanja carinam ali zakrivanja pravega porekla.

Nimamo dovolj učinkovitih laboratorijskih analiz 

In kako težko je danes laboratorijsko dokazati, da je med ponarejen? "Izjemno težko. Proizvajalci ponaredkov sladkorne sirupe načrtno razvijajo tako, da uspešno prestanejo tradicionalne uradne testne metode. Gre pa tudi izpostaviti sistemski zastoj, saj na ravni EU še vedno nimamo uradno usklajenih, pravno zavezujočih usklajenih naprednih analiznih metod in referenčnega laboratorija EU (EURL), zaradi česar imajo obmejne kontrole zvezane roke. V najboljšem primeru se tako pošiljka označi kot sumljiva, s čemer pa vseeno vstopi na evropski trg in v roke potrošniku. V odsotnosti EURL v posameznih laboratorijih po Evropi tako opravljajo analize, ki pa niso složne glede uporabe analiznih metod in s tem niso pravno zavezujoče. Tako lahko en vzorec medu v X laboratoriju z uporabo X metode ustreza standardom, v drugem laboratoriju, z uporabo druge metode, pa preprosto ne. To omogoča uvoznikom, da se sklicujejo na neponovljivost rezultatov. Z drugimi besedami: novim izzivom se zoperstavljamo s starimi rešitvami," pove sogovornik.

Ker so postali ponaredki vizualno, senzorično in laboratorijsko tako izpopolnjeni, potrošnik samo s pogledom, okusom ali domačimi testi težko prepozna razliko med pravim medom in sirupom.

Vpliv ponarejenega medu je uničujoč za evropske in tudi slovenske čebelarje. Kot pojasnjuje dr. Nik Lupše, lokalni čebelarji zaradi damping cen ponaredkov ne morejo pokriti svojih stroškov pridelave, zato množično opuščajo dejavnost in panoga propada. Z opuščanjem čebelarstva pa kmetijstvo izgublja nepogrešljiv opraševalni servis, s čemer je pod vprašaj postavljena evropska prehranska varnost.

Potrebujemo tri nujne in takojšnje ukrepe 

Zaskrbljujoče je, da je označevanje porekla medu v Evropski uniji danes še vedno netransparentno, in to predvsem zaradi skrivanja držav za splošnimi izrazi (mešanice EU/ne-EU). "Sicer pozdravljamo prenovo direktive o medu (Uredba EU 2024/1438), ki do junija 2026 uvaja obvezno navedbo vseh držav izvora v padajočem vrstnem redu z natančnimi odstotki, vendar opozarjamo na prisoten nesmisel: v EU trenutno sploh še ne obstaja uradno priznana analitična metoda, ki bi te procente lahko znanstveno preverila, kar pomeni, da je pravilo v praksi nemogoče nadzirati. Je pa definitivno korak v pravo smer, vendar v tem trenutku potrebujemo kaj več od tega."

Lupše je prepričan, da potrebujemo za boj proti ponaredkom tri nujne in takojšnje politične ukrepe:

  • Prerazvrstitev tveganja: Med je treba iz »nizko tveganega« javnozdravstvenega izdelka preimenovati v »visoko tvegan proizvod za goljufije«, kar bi uzakonilo poostrene fizične in laboratorijske preglede na mejah pred sprostitvijo v promet.
  • Ustanovitev laboratorijev: Takojšnja določitev in financiranje Evropskega referenčnega laboratorija (EURL) in mreže nacionalnih laboratorijev (NRL), kar je zakonska obveznost, ki zamuja že od leta 2018.
  • Digitalna sledljivost v realnem času: Uvedba sistema, ki spremlja pot medu od panja do meje, da se dokaže realno poreklo. Preventiva mora delovati na meji.

[[image_1_article_88569]]

Lokalni čebelarji kot obramba pred ponarejenim medom

Tudi v Sloveniji kot del enotnega evropskega trga nismo imuni na čebelje ponaredke. Na srečo pa pri nas 80 do 90 odstotkov medu kupujemo pri lokalnih čebelarjih, na njihovih domovih. S tem se potrošnik na lastne oči prepriča o izvoru.

Zanimalo nas je, koliko ponarejenega medu je na policah slovenskih trgovin.  "Natančnega odstotka za slovenske police brez naprednih uradnih analiz ni mogoče določiti, vendar statistika uvoza v EU kaže, da je skoraj vsak drugi vzorec iz uvoza sumljiv."

Najbolj preprosto, neposredno in varno navodilo: kupujte med neposredno pri lokalnih čebelarjih v svoji okolici. To je edino pravo jamstvo, da boste jedli pristen, naraven čebelji med, hkrati pa s tem neposredno podpirate opraševanje rastlin in pridelavo hrane v domačem okolju.

Tveganje za zdravje ljudi 

Glede na študije ponarejen med za potrošnika pomeni zdravstveno tveganje. Ne vsebuje naravnih encimov, antioksidantov, vitaminov in mineralov, ki so značilni za pravi med. Namesto tega prinaša prekomeren vnos visoko rafiniranih industrijskih sladkorjev, kar pa lahko dolgoročno prispeva k debelosti, hiperglikemiji, razvoju sladkorne bolezni, zamaščenosti jeter in kroničnim okvaram ledvic. Poleg tega lahko nekateri ponaredki zaradi nepreverjene pridelave v tretjih državah vsebujejo kemične ostanke (npr. nedovoljena zdravila za čebele), eterična olja in težke kovine.