Gospod in gospa sta si ogledovala letošnjo zagotovo najbolj medijsko odmevno razstavo v Mariboru na prostem. Ja, tisto na Ulici heroja Tomšiča, ja, tisto na ograji Muzeja NOB. Tista, ki je padla v področje političnega, ker je na eni od fotografij omenjena tudi vlada. Ampak ne, na sončen petek, ko je sonce kot v našem mestu še vsak popoldan premagalo meglo, sta gospod in gospa skrbno gledala v starejšega gospoda na sliki. In se skupaj namuzala post-koronski ugotovitvi.
»Veš kaj mu manjka?« je sklenila gospa, ko je opazovala gospoda na fotografiji, kako mu je čik molel iz ust, pod ustnicami pa je vendarle nosil ukrepi predpisana masko – na prostem.
»Kaj?« je vprašal njen partner.
»Da bi si naredil v maski kar luknjo za čik!«
Gospod se je nasmejal in šla sta naprej. Včasih kultura pač pride kar tako. Ker lahko. In ker firbec.
Kaj pa ta gumb naredi?
To je ta firbec, ki ga res ni težko zgrešiti in sem ga že večkrat popisal na tem mestu. Mariborčani vidimo nekaj novega in nam ne da miru. Pa četudi, kot v primeru te razstave, tam stoji dalj časa. Ne moremo kar tako samo mimo. A-a. Ne moremo si pomagati in prav je tako.
Tako je bilo s firbcem denimo v enem od lokalov v centru mesta. Vsi, ki smo šli mimo ali bili na poti tja, smo gledali, kako je lahko lokal tako prekleto zadimljen. In obenem poln. PCT pogoji načeloma redčijo folk v kafičih, čeprav sploh ni nujno, ne zdaj, ko je zunaj pritisnil megleno vlažen mraz, po drugi strani pa so zakajeni lokali že tako daleč tega, da se zdi, kakor da je o njih nazadnje pisal Cankar.
No, v centru se je dalo letošnji halloween ujeti v lokalu, kjer je kelnar izbrskal nekaj iz svojih zlatih didžej časov kaki dve desetletji tega, njegova retro mašina za meglo pa je imela še par let več. Gotovo. In je vestno, ob vsaki prošnji, pritiskal na gumb, da se je na veselje vseh zbranih zakadilo in zmeglilo. Megla zunaj, megla not. Juhuuu! Vidite, firbec tipa kaj-pa-ta-gumb-naredi se izplača!
Ena-na-ena
Pa saj je bil tudi tak teden. Mesto se je dodobra spraznilo, Mariboru se vsake šolske počitnice poznajo, še zlasti očitno letošnje krompirjeve. Saj najbrž so tudi vam še ostali boni, ne? Upam, da niste bili iskali tik pred zdajci kakšno kul prenočišče. Bojda vse zmanjkalo.
Firbčnost pa je v tednu z rekom, da »imaš krompir«, kar je v času krompirjevih počitnic toliko bolj ustrezno, nagrajena tudi, če je podkrepljena z vključevanjem debate. Nemara dobra, klena kelnarija res izumira, toda najdejo se natakarji, ki so še ljudine. S smislom za humorj. Tako se je primerilo, da sta med ena-na-ena nedolžno debato za šankom sredi tedna in sredi dneva vskočila dva starejša gospoda, ki ne bi bila pretirano neobičajna za lokal take sorte, ampak vendarle za šankom danes skorajda ni nikogar več.
Razen če se tja postavite sami. Poskusite. Boste videli domino efekt. Slej ko prej ne boste več sami.
Mogoče imata pa…
No, gospoda sta pristopila, naročila zgodnjepopoldanski pivi in nato, še preden bi zares dodobra namočila jezik skozi profesionalno zaokroženo peno že skupaj skočila na stranišče. Zdaj… Da fantje skupaj hodijo na stranišče, ni tako neobičajno za vikend in na popularnih lokacijah. Smo se navadili tudi že fantje, še manj pa na to, da je težko zgrešiti, kaj je razlog, da grejo skupaj v kabino. Pač. Šmrk. Za ta gospoda pa…
In si nisem mogel pomagati. Pa sem naglas, ko sta gospoda že hodila dol po štengah, kelnarju zinil: »Hm, kar tako skupaj, pri njunih letih?«
In veste, kaj je prijavil kelnar? »Mogoče ‘mata pa drisko!«
