Stane Kocutar je znan mariborski obraz. Večina ga pozna z valov Radia Maribor, poznan je po svojih dokumentarno-zgodovinskih oddajah, pojavlja se kot moderator na dogodkih in prireditvah in od leta 2010 naprej tudi v vlogi mestnega viničarja. Marsikdo ne ve, da je po izobrazbi agronom, hkrati pa tudi profesor geografije in zgodovine.

Njegovi starši so se ukvarjali z vinogradništvom in, kot pove, je pred časom v arhivskem izvodu časopisa Slovenec zasledil, da je njegov praded Janez Rotner leta 1904 dobil posebno cesarsko priznanje, ker je prvi v svojem okolju zasadil »amerikanske trte«, torej trte cepljene na ameriško podlago, kar je bil nov način po nesreči, ki jo je povzročila trtna uš. “Nekoč sem želel biti enolog pri Vinagu, pa se je v življenju obrnilo drugače in sem pristal drugje. Navdušilo me je proučevanje zgodovine te gospodarske dejavnosti, ki je bila za Maribor izjemnega, v določenem času celo mestotvornega pomena, saj je trgovina z vinom pripeljala do prve akumulacije kapitala, kar je v srednjem veku pogojevalo tudi razvoj Maribora. V manjši meri se tudi sam ljubiteljsko ukvarjam z gojenjem vinske trte, imam 500 trt iz novega sortimenta odpornih sort, ki bodo – upam – drugo leto dale prvi pridelek.”

Leta 2010 je stopil v velike čevlje

V nadaljevanju prizna, da je leta 2010 z veseljem prevzel delo mestnega viničarja in si šteje v čast, da ga je za to delo izbral predhodnik mag. Tone Zafošnik. “Tudi pot do tega je bila nenavadna. V osemdesetih letih sem bil dijak tedanje Tehniške kmetijske, današnje Biotehniške šole Maribor (ki kot naslednica pradavne Deželne sadjarske in vinarske šole letos slavi poldrugo stoletje delovanja). V tistem času se je začela akcija »Mladi za napredek Maribora« in skupaj s sošolcema Renato Rojko in dr. Andrejem Podjavorškom smo izvedli raziskovalno nalogo, povezano s pridelavo trsnih cepljenk. Mentor prof. Jože Pučko nas je povezal z mag. Tonetom Zafošnikom, tedaj zaposlenim pri Kmetijskem inštitutu Slovenije, ki je za uvajanje novih postopkov v tej dejavnosti prav tedaj prejel Kidričevo nagrado – takrat najvišje republiško priznanje za uspehe na področju znanosti in raziskav. Osvojili smo prvo mesto med biološkimi vedami in šoli prinesli nepričakovano priznanje. Z mag. Tonetom Zafošnikom sva ostala v prijateljski navezi in velikokrat mi je pripovedoval, kako so ohranili trto na Lentu, kako se je dokopal do nekaterih zakonitosti njene nege in vzgoje. Že leta 2005 je sledilo povabilo, da bi prevzel njegovo delo. Vztrajal sem, da je ostal skrbnik cela tri desetletja in jeseni 2010 prevzel njegovo delo. Skupaj sva nato pridelala letnik 2011, maja 2012 pa je gospod Tone nepričakovano umrl in odtlej delo opravljam sam. Gre za neplačano delo, sam rečem, da je to moja skromna zahvala prednikom, mestu in domovini – »pro bono publico«. Ljudje in okolje so mi omogočili dostop do znanja in osebnostni razvoj, za kar najbrž nikoli ne bom mogel biti dovolj hvaležen. Čevlji, v katere sem stopil leta 2010, so bili tedaj res veliki in so na svoj način veliki še danes.”

Trto želi čim dlje ohraniti v pridelovalni kondiciji

Stane Kocutar pove, da si je kot enega prvih ciljev zadal delo s trto, da bi jo ohranili čim dlje v pridelovalni kondiciji. “To je sicer odvisno od številnih dejavnikov, človekova pomoč pri tem ostaja minimalistična, a ves čas prisotna. Potrudil sem se, da je privlačna tudi trtina podrast, zato se vsako leto zamenja nekaj sezonskega rastja, ki prav tako pritegne obiskovalce. Skupaj s fotografom Cirilom Ambrožem sva ustvarila knjigo »Večnosti zapisana trta«, ki v sliki in besedi predstavi trto in Maribor. Na povabilo Založbe Pivec pa nastaja nova knjiga, ki bo luč sveta ugledala prihodnje leto.”

Da je trta ostala, je po Kocutarjevih besedah zasluga več srečnih dejavnikov, tudi neverjetnih naključij ali kar Božje volje. Najprej je ključna lega – ob Dravi in ob hiši. Drava je s poplavami omejila škodljivo moč trtne uši, ki se je razširila konec 19. stoletja, hiša ji je nudila zavetje in je blažila morda usodne nizke temperature v preteklosti. Ljudje so jo vsaj čuvali, če že ne negovali – tudi Romi, ki so tam živeli v sedemdesetih letih imajo zasluge za to. Ključno zaslugo za revitalizacijo pa nosi delovna skupina – mag. Tone Zafošnik, mag. Anton Vodovnik in mag. Gustav Matis, ki so jo v letih 1980/81 strokovno oskrbeli in dobesedno »vrnili v življenje«.

Danes posebnih sovražnikov nima. Morda so največji potencialni virusne bolezni, vandalizem in promet.

“Danes posebnih sovražnikov nima. Morda so največji potencialni virusne bolezni, vandalizem in promet. Je v dobri kondiciji in ko me vprašajo, koliko časa ji je namenjenega, odvrnem, da ne vem … Sem pa nekje prebral oznako o življenjski dobri hrasta. Zapisano je, da »hrast 500 let živi in 500 let umira« … V tem duhu bi tako oznako – seveda s podvojeno številko – optimistično pridal tudi naši trti …”

Datacijo zasaditve Stare trte umeščamo med letnici 1572 in 1622

Kako pa je z navajanjem starosti Stare trte? Je formulacija “več kot 400 let stara trta” pravilna? “Leta 1972 sta prof. dr. Rihard Erker z Gozdarske fakultete v Ljubljani in Mirko Šoštarič s tedanjega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine s pomočjo naprave imenovane dendrokronometer opredelila starost trte in prišla do rezultata, da raste na tem mestu od 350 do 400 let. Ta petdesetletna razlika je posledica delno strohnelega debla, ki pa ne presega ugotovljenega časa. Trto so konec osemdesetih let priglasili pri Mednarodnem uradu za trto in vino v Parizu (OIV) kot najstarejšo doslej znano, žlahtno, še vedno rodno vinsko trto na svetu. Formulacija »najstarejša doslej znana« je strokovno korektna. Dopuščamo možnost, da kje rase še starejša, vendar mednarodnem uradu za trto in vino v tem času nihče ni postregel s podatki, ki bi potrjevali, da so naleteli na starejšo trto od naše. Osebno menim, da lahko zakotja Kavkaza ali Jonskih otokov skrivajo kakšno presenečenja. Če se bo kdaj izkazalo, da je to res, bo naša trta postala – najstarejša v mestnem okolju. Ta oznaka pa je zanesljivo točna in dokončna. V vsakdanjem pogovornem jeziku ji rečemo »več kot 400-letna trta«, v podrobnejših navedkih pa povemo, kako je bila starost opredeljena, in na podlagi tega rečemo, da datacijo njene najverjetnejše zasaditve umeščamo med letnici 1572 in 1622. Mimogrede, ko smo leta 1584 dobili Dalmatinov prevod Biblije v slovenski jezik, je trta ob upoštevanju najzgodnejše možne zasaditve uspevala že dobro desetletje.”

Trta postaja nekakšna romarska pot številnih častilcev vina

Staneta Kocutarja smo še vprašali, ali smo v Mariboru dovolj dobro unovčili najstarejšo trto na svetu. “Menim, da smo jo, da so se v zadnjem obdobju ambicije tudi na tem področju okrepile. Trta postaja svetovni simbol in nekakšna romarska pot številnih častilcev vina. Upoštevati pa moramo, da je v ta prizadevanja treba vložiti veliko truda, več kot morda turistično bolj prepoznavne destinacije v svetu. Da je vsak evro in vsak napor v tej smeri izdatno obrestovan, sem se prepričal sredi poletja, ko sem v nekem nedeljskem jutru naletel na skupino Filipincev. Potovali so iz Budimpešte v Benetke in želeli videti kaj izjemnega ob tej poti. Striček Google jim je ponudil našo trto, ki so jo izbrali kot svoj cilj. In jih ni razočarala. Ne pozabimo, da je trta tudi najbolj privlačen fotografski motiv in da njene fotografije najdemo v vseh porah družbenih omrežij. Vse to v navezi s strategijo prinaša dobre rezultate ter prepoznavnost Maribora in Slovenije.”