Mariborska baza helikopterske nujne medicinske pomoči je v desetih letih opravila več kot 1.850 intervencij, aktivacij je vse več. Zdravniki ZD Adolfa Drolca Maribor opozarjajo na kompromise sedanje ureditve, ministrstvo pa napoveduje dolgo pot do namenskih helikopterjev.

Deset let, več kot 1.850 intervencij

Baza helikopterska nujna medicinska pomoč] (HNMP) v Mariboru je začela delovati novembra 2016. Ministrstvo za zdravje je pripravo in organizacijo medicinskega dela ekipe zaupalo enoti NMP Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, pri strokovni in organizacijski izvedbi pa je pomagalo vodstvo. Logistiko na mariborskem letališču in helikopterske prevoze je do leta 2018 zagotavljala Letalska policijska enota, od takrat pa intervencije potekajo v sodelovanju s Slovensko vojsko.

Obseg dela vsako leto raste. Lani so po podatkih direktorja ZD Adolfa Drolca Maribor Jerneja Završnika zabeležili 302 aktivaciji helikopterja in izvedli 248 intervencij. Najpogosteje so polet odpovedali, ker potrebe po helikopterju ni bilo več (25 primerov), ali zaradi slabega vremena (24). Letos so do 1. oktobra našteli že 310 aktivacij in 243 izvedenih intervencij, med odpovedmi pa je bilo 45 preklicev in 18 primerov slabega vremena.

Završnik meni, da številke potrjujejo, da so terenske ekipe NMP in urgentne ekipe regionalnih bolnišnic prepoznale prednosti helikopterja, enota pa je po njegovih besedah danes nepogrešljiv del sistema na severovzhodu države. »Deset let delovanja HNMP Maribor je dokaz, da smo vzpostavili službo, ki rešuje življenja,« pravi.

Trinajst minut od klica do vzleta

Urgentni zdravnik Štefan Mali, ki je sodeloval že pri začetkih helikopterske nujne pomoči v Ljubljani in nato vzpostavljal mariborsko bazo, pravi, da je deset let minilo, kot bi trenil. Ponosen je predvsem zato, ker služba deluje, rešuje življenja in zmanjšuje invalidnosti.

A organizacija je po njegovih besedah v veliki meri enaka kot pred desetletjem. Ekipa od telefonskega klica do vzleta potrebuje približno 12 do 13 minut, saj morajo zdravniki in reševalci do helikopterja peš ali z avtomobilom iz skupnih prostorov, ki so oddaljeni od 100 do 350 metrov. »Ta čas bi lahko bil zagotovo vsaj pet minut krajši,« poudarja Mali. Velikih sprememb, denimo pri samih helikopterjih, ne pričakuje, verjame pa, da bi že manjši posegi izboljšali delovanje.

[[image_1_article_94278]]

Tudi v ZD Maribor so prostore za osebje v neposredni bližini hangarja uvrstili med ključne prioritete, poleg ustrezne logistične podpore letalskim posadkam, namenskih helikopterjev za primarno nujno pomoč in stalnega usposabljanja ekip, tudi za uporabo vitla na težko dostopnih terenih.

Kompromisi, ki bolijo

Zdravnik nujne medicinske pomoči Primož Valher rast števila intervencij pripisuje večjim potrebam in boljši osveščenosti ekip po regiji. Največjo korist helikopterja vidi pri srčnih infarktih in možganskih kapeh, ko je treba pacienta čim prej pripeljati do interventnega kardiologa ali nevroradiologa, ter pri najhujših nesrečah. Takih primerov je po njegovem občutku veliko predvsem na Koroškem in v Prekmurju.

[[image_3_article_94278]]

Ker je ekipa z Brnika pogosto zasedena, mariborska posadka leti tudi na območja, ki sicer sodijo pod brniško oskrbo, po Valherjevih besedah so leteli že na vse konce Slovenije. Težava nastane, ko helikopter posodijo za sekundarni prevoz med bolnišnicami in ga potem ni na voljo za primarno intervencijo. Takrat se odpre razprava, ali ima polet časovno sploh smisel; za Izolo denimo potrebujejo več kot uro, saj je treba helikopter tudi natankati.

Valher priznava, da se včasih izkaže, da bi bil zaradi omejitev za pacienta boljši prevoz z reševalnim vozilom po tleh. Takih primerov je malo, a: »Eden je po mojem že dovolj.« Služba, ki mora tehtati, ali je bolje leteti ali voziti, po njegovem ne more doseči svojega namena.

Ministrstvo: smer je jasna, pot dolga

Robert Sabol, svetovalec ministra za zdravje za področje helikopterske in druge nujne medicinske pomoči, se strinja, da je službo treba izboljšati. Na ministrstvu zbirajo podatke za odprtje tretje baze, ki bi delovala 24 ur na dan vse dni v tednu, saj nočne dejavnosti doslej ni bilo. Idealna lokacija bi bila po njegovem v okolici Trebnjega oziroma Šentvida, Stične, da je dovolj osrednja, da pokrije večji del države, in vremensko ugodna, brez megle.

[[image_2_article_94278]]

Ko bodo podatki zbrani, se bodo odločili za eno od treh strategij. Ministrstvo bi po zamisli prevzelo infrastrukturo vseh baz, ki bi se umaknile z mednarodnih letališč, kjer je treba skozi varnostni nadzor, kar povzroča zamude. Način delovanja in število baz bi v skladu s pravilnikom določil minister za zdravje. Sabol ocenjuje, da je projekt med ministrovimi prioritetami zelo visoko, a opozarja, da hitrih rešitev ni: »Če bi odločitev imeli danes, lahko rečem, da bi služba začela delovati šele čez 24 mesecev.« Razlog so infrastruktura, nabava opreme in šolanje. Razpis policije za dva namenski reševalni helikopterji je medtem še vedno aktiven.

Odpovedi zaradi slabega vremena Sabol označuje za razumljive, odpovedi zaradi pomanjkanja virov pa za tisto, kar želijo odpraviti.

Na terenu potrpljenja ni veliko. Valher pravi, da so zdaj na točki, ko je treba narediti naslednje korake, in da je edina prava pot namenska služba z namenskimi helikopterji in opremo, brez kompromisov. Dodaja, da napredek v nujni medicinski pomoči še vedno pogosto sloni na zagnanosti posameznikov. Tudi Završnik od zdravstvene politike in države pričakuje jasne odločitve, sistemsko podporo in odločne ukrepe.

Ekipa raste, a ljudi še ni dovolj

Ekipo HNMP Maribor sestavljajo zaposleni v reševalni službi ZD Adolfa Drolca Maribor, nekaj zdravnikov z drugih reševalnih postaj, ki sodelujejo od začetka, ter zdravnik Slovenske vojske. Po Valherjevi oceni jih je okoli 20. Dovolj jih ni, a ekipa se krepi: pridružil se je kolega, ki je pravkar opravil specialistični izpit, z januarjem pa bo začela sodelovati še ena zdravnica, ki doslej v HNMP ni delala.

Glavni poudarki:

  • HNMP Maribor je v desetih letih opravila več kot 1.850 intervencij; letos je bilo do 1. oktobra že 310 aktivacij, več kot v vsem lanskem letu.
  • Od klica do vzleta mine 12 do 13 minut, ker so prostori ekipe 100 do 350 metrov od helikopterja; zdravniki ocenjujejo, da bi čas lahko skrajšali za vsaj pet minut.
  • Ministrstvo pripravlja tretjo bazo z nočnim delovanjem, idealno v okolici Trebnjega; od odločitve do delovanja bi minilo okoli 24 mesecev.
  • Zdravniki pozivajo k namenski službi z namenskimi helikopterji, ki ne bi več zahtevala kompromisov pri izbiri prevoza.