Po dolgem denacionalizacijskem postopku je pristal v lasti Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ki pa ni več potrebovalo njegovih prostorov, zato ga tudi ni bilo pripravljeno vzdrževati in ga je leta 2016 prodalo Aleksandru Komolovu. Slednji se ni izkazal za resnega investitorja, saj očitno gre zgolj za trgovca s starinami. Občina Hoče-Slivnica se lastništva otepa, saj bi obnova dvorca zanjo predstavljala prevelik strošek, na mariborski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa pravijo, da za vzdrževanje kulturno-zgodovinskih spomenikov niso pristojni.

Zgodba Dvorca Slivnica se vleče že dolga leta oz. vse od leta 1990, ko je njegove prostore zapustil Vzgojni zavod Slivnica. Grad od tedaj neslavno propada, pri čemer rešitve, ki bi iz njega naredila primeren protokolarni objekt, kot se za kulturno-zgodovinski spomenik spodobi,  še kar ni na vidiku. Pred časom je dvorec na dražbi za 180.000 evrov kupil kazahstanski lastnik Aleksander Komolov, a ga zdaj želi neuspešno prodati za 690.000 evrov.

Za stanje gradu nihče ne želi prevzeti odgovornosti. »Občina ne more postati lastnik gradu, ker to nikoli ni bila. Lastnik je bilo Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport,« je na naše vprašanje, ali obstaja možnost, da bi občina postala lastnik gradu, odgovoril župan Marko Soršak. Slednji ob tem dodaja, da se je s trenutnim lastnikom srečal samo enkrat, pri čemer ni dobil nobenega dokumenta, ki bi natančneje opredelil investitorjeve prioritete.

Okoli dvorca stoji ograja

Investitor je sicer na osnovi odločb inšpektorata že nekajkrat moral urediti okolico, a resnejših posegov na dvorcu ni naredil. »V zvezi z nedejavnostjo lastnika je občina podala več prijav na Inšpektorat za kulturo in medije, ki je ukrepal, in napisal kazni. Nato so nas kontaktirali iz podjetja Vila Portorož, ki je zastopnik podjetja Grad Burg s prošnjo, da jim predlagamo, kdo naj objekt ogradi. Predlagali smo jim nekaj lokalnih komunalnih podjetij, ki so nato objekt ogradila z ograjo,« je za Maribor24 dejal Soršak. Glavni razlog za postavitev ograje je luknja pred pročeljem dvorca, ki  je globoka tri metre in so jo nekoč uporabljali za kurjavo, zato obstaja nevarnost, da lahko ob neprevidnosti nekdo pade tri metre v globino. Po Soršakovih besedah je investitor pridobil dovoljenje za rušitev sanitarnega bloka, ki je bil prizidan leta 1980 brez dovoljenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Omenjeni blok je bil nato porušen, dvorec pa pripravljen za sanacijo, a se je nato vse zataknilo.

Za pojasnila smo se obrnili mariborsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), kjer so dejali, da je njihova osnovna naloga samo pomoč pri obnovi, medtem ko so za vzdrževanje objektov pristojni lastniki. Dodajajo tudi, da je pri prodaji predkupno pravico imela občina in bi jo lahko izkoristila v roku 30 dni, a se ji je odpovedala, zato je bil leta 2016 dvorec prodan drugemu lastniku. »V zvezi z nevzdrževanjem dvorca izvajamo redni monitoring in vsako leto pošiljamo prijave na Inšpektorat za kulturo in medije. To smo storili tudi takrat, ko je bila lastnica še država. V letu 2019 smo za inšpekcijskega zavezanca pripravili natančna navodila za nujna vzdrževalna dela tako v notranjosti dvorca kot tudi na zunanjosti. Inšpektorat je lastniku z odločbo naložil določene obveznosti, vendar jih ta ni izpolnil, zato smo inšpektorat 15. aprila letos ponovno opozorili, da inšpekcijski zavezanec določil iz odločbe leta 2020 ni upošteval,« je dejal Srečko Štajnbaher, direktor mariborske enote ZVKDS.

Glede predkupne pravice na občini pravijo, da dvorec ni vključen v odlok o predkupni pravici, zato po njihovem mnenju ni mogoče reči, da je občina to pravico opustila. Pri tem še navajajo, da v času dražbe za odkup ni bilo zagotovljenih sredstev, saj so bile v ospredju druge investicije.

Komolov zapravil 30 milijonov dolarjev za ponarejene slike

Z lastnikom gradu smo poskušali vzpostaviti kontakt, a nam to na žalost ni uspelo. Prav tako smo preverili, ali ima podjetje Grad Burg prostore na Jezdarski ulici, kot je to navedeno v poslovnem imeniku Bizi, vendar smo ugotovili, da tam ni niti poštnega nabiralnika. Lastnik sicer dvorec prodaja po petkrat višji ceni, kot ga je kupil. »Dvorec propada zaradi tega, ker je bila država slab slab lastnik. Zdaj jo je zamenjal drugi lastnik, ki je enako slab. Poleg tega si država ni mogla sebi kot lastniku pisati glob. Škoda, da v preteklosti tega ni podarila občini, ki bi lahko izkoristila kohezijska sredstva,« je dejal Soršak in v isti sapi dodal, da je lastnik imel določene reference pri obnovi podobnih objektov v Litvi, Latviji in Ukrajini.

O lastniku sicer ni veliko znanega, ve se zgolj to, da živi v New Yorku. Med brskanjem po iskalniku Google smo sicer naleteli na članek enega izmed ameriških spletnih portalov iz leta 2017, v katerem lahko preberemo, da je Komolov tožil svojega nekdanjega odvetnika zaradi domnevnih namernih napak v različnih pravdnih postopkih, zaradi katerih je moral plačati za okoli 2 milijona dolarjev sodnih stroškov.

»Dvorec propada zaradi tega, ker je bila država slab slab lastnik. Zdaj jo je zamenjal drugi lastnik, ki je enako slab.«

Članek ob tem še navaja, da je pred leti od svojih poslovnih partnerjev kupil več slik znanih slikarjev, za katere je odštel okoli 30 milijonov dolarjev, vendar je kasneje ugotovil, da so bile ponaredki in jih je kasneje tožil. Ob tem izvemo, da ima Komolov v lasti galerijo, pri čemer lahko sklepamo, da gre za trgovca s starinami, ki jih nato proda po višji ceni, kot jih kupi. Zanimivo je tudi, da so se vse omenjene tožbe zgodile leto dni po tem, ko je novi lastnik kupil grad. Glede na številne pravdne postopke in kupovanje starin pridemo do zaključka, da je Aleksander Komolov dvorec kupil razmeroma poceni in ga zdaj želi nekoliko dražje prodati. Pri vsem skupaj pa se le stežka znebimo občutka, da se bo dvorec ob neukrepanju institucij zrušil sam ali pa ga bodo enostavno porušili z argumentom, da ni več primeren za obnovo.