Slavko Tihec se je rodil 10. julija leta 1928 v Mariboru v družini železničarskega uradnika. Pri šestih letih je izgubil očeta, njegovo družino pa so po izbruhu druge svetovne vojne aretirale nemške okupatorske sile.

Tihec sodi med najpomembnejše slovenske umetnike druge polovice 20. stoletja. Za kiparstvo se je začel zanimati v srednješolskih letih, kjer je obiskoval kiparski krožek na Prvi gimnaziji v Mariboru pod vodstvom kiparja Gabrijela Kolbiča. Po maturi leta in odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje se je vpisal na kiparski oddelek ljubljanske Akademije za likovno umetnost in pet let kasneje diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1958 se je odpravil v Pariz, kjer mu je štipendija sklada Moše Pijade omogočila večtedensko izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja. Po študiju v prestolnici se je vrnil v Maribor, kjer je kot svobodni umetnik ustvarjal vse do leta 1969, ko je pričel s poučevanjem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Pionir modernizma

Bil je eden izmed prvih pri nas, ki je v kiparstvu opustil človeško figuro in se usmeril v abstrakcijo in modernizem. Poznan je bil po inovativnemu iskanjem novih oblik in materialov. V 60. letih so njegovo delo najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder, izdelanih iz železa in betona. Tihčevi znameniti semaforji so svojo realizacijo doživeli leta 1964 v okviru Forma vive v Ravnah na Koroškem. Konec 60. in v začetku 70. let se je Tihec posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril akvamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vodnega ali električnega toka. S temi inženirsko zahtevnimi primerki kinetičnega kiparstva je svet umetnosti povezal z znanostjo in tako ustvaril svojevrsten prispevek k slovenskemu kiparstvu.

Tihec je avtor številnih javnih plastik in mnogih del namenjenih likovni opremi notranjih javnih prostorov, ki pa so skoraj v celoti izgubljena. Medtem ko je leta 1959 uresničil svojo prvo veliko spomeniško plastiko, Spomenik Pohorskemu bataljonu, ki ga je skupaj z arhitektom Brankom Kocmutom postavil na Osankarici, ga v rojstnem mestu najbolje poznajo po Spomeniku NOB. Kodžak, kot je spomenik Mariborčanom bolje poznan, zavzema osrednje mesto v kiparjevem opusu in je ob postavitvi leta 1975 veljal za največji bronasti spomenik v nekdanji državi. Med njegove stvaritve, ki krasijo Maribor pa med drugim sodijo še Krogla v Mestnem parku, Spomenik železničarjem pred železniško postajo in bronasta stenska kompozicija na pokopališču Dobrava. V Tihčevi kiparski zapuščini pa nedvomno izstopa tudi Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani.

Slavko Tihec je sodeloval tudi na razstavah v tujini; leta 1956 in 1980 je zastopal jugoslovansko kiparstvo v Benetkah.

Tihčevo ustvarjanje je kmalu prekinila bolezen. Z razstavo leta 1990 je prekinil nekajletni molk in se od ljubiteljev umetnosti poslovil s skulpturami intimnega značaja. Umrl je 11. februarja leta 1993 v Ljubljani. Več o Tihčevem življenju si lahko preberete na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin.