Umetnik, kulturnik in igralec Bojan Maroševič je priznano gledališko ime. Igralec Drame SNG Maribor pa je svoj pečat pustil tudi v filmski industriji, videli smo ga lahko tudi v seriji Usodno vino na Pop TV. Kot ambasador knjige [psi] nadaljuje poslanstvo avtorja, ki je pred  dobrma dvema letoma izgubil bitko s težko boleznijo. V pogovoru nam je razkril delčke iz »knjige« svojega življenja.

Ste poklicni igralec. Poznamo vas tako ljubitelji gledaliških iger kot televizijskih.  Kaj je čar gledališkega odra v primerjavi s televizijo in obratno?

Več sem naredil na filmu kot v gledališču. Igral sem v več kot 30ih celovečernih filmih. Sem tudi edini slovenski igralec, ki je igral v indijskem filmu, sodeloval v indijski filmski industriji Bollywood. Raje pa igram v gledališču. Publika je neizprosna. Ne zanima je, če si zasebno na dnu, na odru pa moraš odigrati vlogo v komediji. Sebe in svoje težave moraš pustiti doma in na odru biti v liku. Ne smem si dovoliti, da sem slab. Če naredim napako, se ne morem opravičiti publiki in še enkrat ponoviti. In to je tudi ta čar gledališke igre, igraš ta trenutek, medtem ko pri filmu delaš tako dolgo, dokler ni dobro.  Gledališka igra poteka v živo, zgodba se odigra od začetka do konca. Pri filmu tega ni. Menjaje se, razporejeno na več ali veliko snemalnih dni, snemajo npr. žalostne in vesele sekvence, lahko se snemajo prizori v različnem vrstnem redu, kar se na filmu, ko je urejen, ne vidi.

Da plujete v igralskih vodah, najbrž glede na dejstvo, da je vaša mati igralka, ni naključje?

Tako je, ni naključje. Od otroških let sem rastel z odrom, od zelo zgodnjih mladih let s filmsko kamero. Mama je imela popoldan vaje, zvečer predstave, tako da sem že kot petletni otrok hodil  z njo v teater, kjer naju je z bratom lahko imela na očeh. Tako sem bil primoran biti v teatru in zelo sem ga vzljubil. Letos je 60 let, odkar sem v teatru in 50 let od moje prve filmske vloge. Sem tudi glasbenik, študiral sem glasbo, vendar vmes vseeno igral v teatru. Tako je prišel čas, ko je bilo potrebno izbrati visoko šolo in izbral sem akademijo, AGRFT. Prevladala je ljubezen do teatra. Popolnoma sem zašel v te vode in ni mi žal. Kot igralec živim in bom tudi umrl.

Kakšen odnos imate do nagrad v svetu kulture pri nas?

Vsak človek je vesel, če je nagrajen. Nagrada je potrditev, da nekaj dobro počneš. Vendar ker je Slovenija majhna, zaradi poznanstev nagrade vedno ne pridejo v prave roke. To ne pomeni, da si je tisti ne zasluži, ampak da si jo nekdo drug morda bolj. Moj odnos do nagrad na splošno pa je tak – lepo jo je dobiti, po drugi strani pa lahko postane tudi obveza. Ko je ni, lahko mirneje spiš, se ne ukvarjaš z jeziki, zavistjo.

Delujete umirjeno, premišljeno, prijetno. Ali je bilo v mladosti enako?

Zelo kompleksno vprašanje.  Tudi v mladosti je bilo tako, čeprav ima mlad človek v sebi več energije, eksplozivnosti. Slednja je dandanes prisotna v situacijah, ko mi nekdo res stopi na žulj. Vsak človek je v določenih situacijah tak. Prevladuje pa umirjenost. So situacije, ko je težko ostati miren, vendar ko premisliš, vidiš, da ima argumentacija večjo moč kot pa povzdignjen glas.

Igralstvo je vaš poklic. S kulturo ste povezani tudi izven službe. Ste predsednik Odbora za kulturo Mestne četrti Nova vas v Mariboru.

Mama je vedno skrbela za kulturo govora in kulturo nasploh. Naučila me je govoriti pravilen pogovorni jezik. Prihajam z Gorenjske, leta sem preživel v Ljubljani, desetletja že živim na Štajerskem pa se mi narečje nikjer ne pozna. Kultura govora je povezana s kulturo misli. Kultura misli je v teatru in tudi izven njega zelo pomembna, kako misel povedati. Zaradi te želje po kulturi govora predavam tudi retoriko. Z Odborom za kulturo pa sem začel sprva sodelovati kot govornik. Poznajo me, tako so me povabili kot voditelja. In potem spet. Sčasoma sem postal predsednik, zdaj že drugi mandat. S tem se ukvarjam prostovoljno, iz ljubezni do kulture.

Kot ambasador knjige I psi I, katere avtor je vaš žal že pokojni prijatelj, gospod Eros, vršite še eno pomembno poslanstvo.

To je zelo pomembno poglavje v mojem življenju. Eros mi je kot prvemu zaupal knjigo v branje. To, da sem promotor knjige, mi je v veliko čast in ponos. Je krona najinega prijateljstva, ki je trajalo 30 let. Poznam ga iz njegovih dijaških dni in že takrat sem videl, da gre za nekoga, ki razmišlja na malo višjem nivoju. Najino prijateljstvo se je nadaljevalo, skozi druženja sva razglabljala o kulturi, življenju, učila sva se drug od drugega.

Kaj nam pripravljate za jesen, v katerih predstavah vas bomo lahko gledali?

Tega vam žal ne morem povedati, saj igralska zasedba za prihodnjo sezono še ni določena, niti še ne vemo zagotovo, kakšne predstave se bodo ustvarjale. Vsekakor bova s kolegico Milado Kalezić igrala Staromodno komedijo, ki je letos prejela ogromno pozitivnih odzivov, nadaljevale se bodo tudi katere druge predstave iz prejšnje sezone.