Akcija zgibanja papirnatih ladjic v spomin na žrtve genocidov je že zdavnaj prerasla meje Slovenije. Ladjice s celega sveta kapljajo dan za dnem, včeraj pa jih je Boris Krabonja, organizator akcije, od svoje nekdanje dijakinje Katje Kop prevzel kar 45.580.

Izdelovanje papirnatih ladjic v organizaciji Borisa Krabonje, profesorja zgodovine, humanitarca in vodje društva UP-ornik, se je začelo kot zgodovinski projekt. Kmalu je preraslo domači plot in danes mu ladjice, cilj jih je zbrati 6 milijonov, pošiljajo z vsega sveta. Včeraj je več kot 45.000 lično zloženih ladjic svojemu nekdanjemu profesorju predala “ladjedelniška rekorderka” Katja Kop, lastnica lokala Kava bar Otok, ki jih ob pomoči stalnih gostov zlaga že od konca poletja.

Ladjice v spomin in opomin

Z izdelovanjem ladjic je profesor Krabonja začel že pred osmimi leti. Takrat je bila to čisto spontana odločitev. “V štirih mesecih so dijaki naredili 2.400.000, potem pa sem se ustrašil in smo projekt malo ustavili,” pove Krabonja. Katja Kop je ena izmed dijakinj, ki jih je izdelovala že tedaj. Akcija, tokrat široko zastavljena, je ponovno stekla 28. avgusta lani in Kopova ni niti za trenutek razmišljala, ali naj se spet pridruži.

Danes ne simbolizirajo le žrtev holokavsta, temveč bodo posvečene tudi ljudem, ki se v tem trenutku utapljajo v Sredozemskem morju in so temen opomin, da vendarle obstajajo tudi ljudje, ki se jim reče begunci. Z njimi se žal ravna, kakor se ravna, zato bomo te ladjice posvetli tudi njim,” pojasni Krabonja.

Danes ne simbolizirajo le žrtev holokavsta, temveč bodo posvečene tudi ljudem, ki se v tem trenutku utapljajo v Sredozemskem morju in so temen opomin, da vendarle obstajajo tudi ljudje, ki se jim reče begunci.

Do zdaj so jih zbrali več kot milijon in pol, načrtujejo pa, da jih bodo zbrali šest milijonov. Trenutno zgolj “kapljajo”, vsake toliko pa jih prejmejo ogromno zalogo. Včeraj se je Boris Krabonja spet oglasil pri Katji Kop, kjer je tokrat prevzel kar 45.580 ladjic. Doslej je predala že 72.000 ladjic. Število vseh prejetih ladjic je mogoče spremljati na spletni stranu UP-ornika, kjer podatke dnevno osvežijo.

Katja Kop je doslej predala že 72.000 ladjic.

Ladjice izdeluje večina osnovnih in srednjih šol. Med osnovnimi šolami prednjači OŠ Draga Kobala. Ponekod načrtujejo interne razstave oziroma inštalacije, nato pa bodo odplule v roke društva UP-ornik, kjer jih Krabonja z ekipo sprejema v dobrodelne namene.

Ko je Katja slišala za akcijo, je zavihala rokave in jih izdelovala, ko je imela čas. Ni trajalo dolgo, da so ji pomagali redni gostje. “Ladjedelnica na Otoku” ima svojo posebno mizo, kjer so dnevno izdelali tudi po 700 ladjic.

Ladjedelnica na Otoku

Ladjedelnica na Otoku

Ladjedelnica na Otoku

pošiljka ladjic

 

Zdaj, ko ljudje manj posedijo zunaj, ladjice izdelujejo doma in lepo zložene prinesejo, da jih predam Krabonji. Eden izmed stalnih gostov je med prestajanjem karantene sestavil kar 4000 ladjic,” ponosno pove Kopova, ki svojim gostom za krajšanje časa včasih že vnaprej pripravi papir.

Katja Kop je ekonomistka, zato nam je delo hitro pretopila v številke. Če za sestavljanje ladjice potrebujejo minuto, so za ladjice (45.000), ki jih je profesorju predala le danes, skupaj porabili kar 750 ur dela, kar predstavlja več kot 31 celih dni.

V srednjih šolah ladjice izdelujejo večinoma pri razrednih urah, pojasni Krabonja. Te potem niso samo preverjanje opravičenih in neopravičenih ur, temveč dajo temo za pogovor.

Katja je ladjice pri pouku zgodovine delala že v srednji šoli. “Kolikor se spomnim, smo med vašimi urami morali delati ladjice, drugi učitelji, pa so se na nas jezili, če smo jih delali med poukom.

Vsake toliko se pri meni oglasi kak učitelj in reče, Boris, prosim povej temu razredu, da je dogovor, da se ladjice med uro ne delajo.

Da danes ni nič drugače, v šali pove tudi Krabonja: “Vsake toliko se pri meni oglasi kak učitelj in reče, Boris, prosim povej temu razredu, da je dogovor, da se ladjice med uro ne delajo. Potem se vedno malo pošalim in rečem, če boš dovolj zanimiv pri pouku, ti ne bodo delali ladjic.”

Iz radovedneža do profesorja zgodovine

Katja Kop nam je zaupala, da je druga svetovna vojna najljubša tema Krabonje in temu je pritrdil tudi sam. “Moja mama se je odločila, da bo imela pametnega, izobraženega sina. predvidevala je, da bom izobražen, če bom veliko bral, kot mulcu in športniku pa mi je bila zadnja reč v življenju branje knjig. V šestem razredu je domov privlekla Dnevnik Ane Frank, ki sem ga prebral in nič razumel. Edino vprašanje, ki mi je ostalo, je bilo, pa zakaj so pobijali ravno žide? Potem se me imeli doma poln kufer, pa je ata rekel, bejž na gimnazijo, ti bojo tam povedali. Tudi tisto mi ni bilo dovolj, pa so rekli, ma študiraj zgodovino, pa ti bodo tam razložili.”

V šestem razredu je mama domov privlekla Dnevnik Ane Frank, ki sem ga prebral in nič razumel.

Prepričan je, da lahko o nečem dobro predavaš šele takrat, ko o temi dovolj veš: “Holokavst ni le število žrtev. Potrebno je iti v detajle, razumeti, kaj pomeni biti krvnik, razumeti, kaj pomeni biti žrtev. Šele spričo holokavsta mi je postalo jasno, da iz nacistov ne smemo delati pošasti, treba jih je ohranjati kot ljudi, zato, da se zavedamo, da niso neki vesoljci z dvema glavama, ampak navadni ljudje, kot mi. Žrtve niso številke, temveč ljudje z imenom, s priimkom, z željami, z zgodbo, z ljubeznijo, s sovraštvom, z vsem, kar imamo mi. Zato govorim o holokavstu, ker to poznam, ker o tem vem.”

Dijaško skrivnost pa nam je zaupala tudi Katja: “Če smo imeli kdaj pri zgodovini kako res dolgočasno temo, recimo stare Grke, smo se pred uro zmenili, kdo ga bo vprašal nekaj glede druge svetovne vojne, ali pa recimo o Hitlerju. No, ko smo našli junaka, ki ga bo kaj o tem povprašal, smo vso uro poslušali zanimivosti.

Razmišljanje z lastno glavo in sočutje

Izdelovanje ladjic pa ni edina veščina, ki se jo Krabonja trudi prenesti na mlado generacijo. “Prve ure zgodovine ne bom nikoli pozabila. Pogovarjali smo se, profesor je vstopil in mi smo klepetali naprej. Kaj klepetate, treba je vstati, ko pride profesor, nam je rekel. Osupli smo vstali on pa je nadaljeval, ma isti ste ko vsi ostali, navadne ovce, ki naredite vse, kar vam nekdo reče. V roke je prijel učbenik, ga vrgel v koš in povedal, da se po učbenikih ne bomo učili. Ta učbenik je ostal v košu in učil nas je predvsem razmišljati z lastno glavo,” pove Kopova.

Pojasnil nam je, vidite, to se pa zgodi s človeško dušo, ko jo enkrat zlomiš, se ne more več sestaviti. Zato naj bomo prijazni med sabo, naj se ne žalimo in ne bomo nesramni.

Naučil pa jih je tudi sočutja: “Prijel je žarnico, jo vrgel na tla, da se je razletela, potem pa vprašal, če jo zna kdo od nas sestaviti, da bo spet delala normalno, da bo svetila. Seveda smo rekli, da ne. Pojasnil nam je, vidite, to se pa zgodi s človeško dušo. Ko jo enkrat zlomiš, se ne more več sestaviti. Zato naj bomo prijazni med sabo, naj se ne žalimo in ne bomo nesramni.”

Kljub pohvali Krabonja po osemindvajsetih letih poučevanja ostaja samokritičen: “Ko stvari delaš dolgo časa, se zgodi da se nanje navadiš in nisi več toliko čustveno odziven. Zato me je vedno groza, ali sem dovolj dober učitelj, ker je dejstvo, da po vseh teh letih padeš v rutino. Sprašujem se, kdo je tisti, ki bo meni dal rdečo luč in bo povedal, da nisem več to, kar sem bil.”

Projekt je prerasel meje

Sprva mariborski projekt, je hitro postal vseslovenski in ni trajalo dolgo, da je prerasel državne meje. Ladjice so prispele že iz Hrvaške, Srbije, Madžarske, Avstrije, Italije, Belgije, Nizozemske, Velike Britanije, Nemčije, Francije. Tudi na Portugalskem se je njihovega zlaganja lotila neka šola, povezali pa so se celo z Argentino, od koder ne pričakujejo pošiljke, so pa dogovorjeni, da jim pošljejo fotografije projekta, kjer dijaki izdelujejo ladjice.

Tudi sam se izdelovanja ladjic pogosto loti. Vsak ponedeljek jih izdelujejo z dijaki in kolegi, ob tem pa pogledajo kak film in “udarijo” debato.

Trajnostni model, reciklaža in dobrodelnost

»6.000.000 ladjic za 6.000.000 žrtev«, je dobrodelni projekt v spomin žrtvam genocidov ter današnjim žrtvam človeške ignorance najranljivejših v naši družbi.

Na koncu pa seveda ne morem mimo mojega UP-ornika. Izračunali smo, da bo tega papirja kar precej, po koncu razstave ga bomo pretopili v denar s prodajo, zbrana sredstva pa bomo namenili našim upokojencem, ki jim pomagamo.

Gre za simbolično ponazoritev žrtev holokavsta oziroma genocidov, dodali pa smo še ekološki moment. V zadnjem obdobju so k sreči v ospredju tudi odpadni materiali, trajnostni model, reciklaža,” pojasni Krabonja in nadaljuje: “Na koncu pa seveda ne morem mimo mojega UP-ornika. Izračunali smo, da bo tega papirja kar precej, po koncu razstave ga bomo pretopili v denar s prodajo, zbrana sredstva pa bomo namenili našim upokojencem, ki jim pomagamo.”

Boris Krabonja

Krabonja s ponosom pove, da so njihovi upokojenci tudi sami spraševali, če lahko tudi oni kako pomagajo. Zdaj izdelujejo ladjice in jih tedensko prinesejo med 10 in 30 tisoč. Ljudje so tako srečni, da niso več le tisti, ki prejemajo pomoč, ampak tudi sami pomagajo.

Hudo je namreč slišati človeka, ki mu je nerodno, da mora, kot sam reče, spet prosjačiti.

Ljudje so veliko bolj zgovorni, veliko bolj odprti. Vedno znova jim je treba razlagati, da ničesar ne prosijo in smo mi le mediator med nekom, ki se je pripravljen odpovedati svojim evrom in vami, ki pač to potrebujete. Hudo je namreč slišati človeka, ki mu je nerodno, da mora, kot sam reče, spet prosjačiti,” pojasni, “Počutijo se koristne iz s ponosom prinašajo ladjice.”

Najprej na razstavo, potem bodo pretopljene v humanitarno pomoč

Zbiranje ladjic bo potekalo še do 9. maja, nato bodo postavljene na ogled na razstavi. “Razstavo pripravljamo s Srednjo oblikovno šolo v Mariboru, čez praznike pa se nam je pridružila arhitektka, gospa Meta iz Prage, ki sicer skrbi za postavitev muzejev po Evropi.”

Konstrukcijo so dijaki z mentorico že naredili, vendar končni izgled še ostaja zavit v tančico skrivnosti, vizije namreč niso zaupali niti Krabonji.

Stopnice zaklonišča izgledajo identične, kot tiste v Birkenauu na poti v plinske celice. Zaklonišče je tudi razdeljeno na bokse in celice in deluje zelo podobno Auschwitzu.

Razstavo pripravljajo v zapuščenem zaklonišču, ki jim ga je odstopil direktor Metalne. “Stopnišce zaklonišča izgledajo identične, kot tiste v Birkenauu na poti v plinske celice. Zaklonišče je tudi razdeljeno na bokse in celice in deluje zelo podobno Auschwitzu.”

Tako Kopova kot Krabonja sta povsem prepričana, da bo mejnik, torej 6.000.000 ladjic, zagotovo dosežen. Ker vsaka ladjica šteje, pa lahko k akciji pristopite tudi vi. Vse o izdelovanju in predaji ladjic lahko preberete na spletni strani društva UP-ornik, če vas pot zanese v Miklavž na Dravskem polju, pa se oglasite na Otoku in ladjice odložite kar v Katjini ladjedelnici.