Izguba starša. Eden izmed zagotovo najbolj bolečih trenutkov v življenju. Izpoved Mariborčanke Ajde, za katero so težki dnevi, saj je izgubila mamo, objavljamo v celoti.

Težko govorim o tem. Pišem pa lahko. Od nekdaj sem žalost izpisala iz sebe. Tokratna objava je namenjena osebi, ki je bila zelo pomembna v mojem življenju – moji mami. Počasi bo dva tedna odkar se je odločila, da je vse skupaj preveč za njo in je njeno srce prenehalo biti. Ni lahko, ampak bo. No, lahko verjetno ne bo nikoli, ampak grem naprej, z dvignjeno glavo, ponosna nase in na svojo mamo.

Njen srček ni bil kot tvoj in moj, ampak poseben

Moja mami se je rodila bolana. Njen srček ni bil kot tvoj in moj, ampak poseben. In ker je bil poseben srček, so se prilagodila tudi pljuča in s tem je bila posebna tudi moja mami. Ne bom lagala, ni bila vedno moja najljubša oseba in znali sva se skregat na polno. Zakaj? Preveč sva si bili podobni, vsaka s svojim prav, vsaka s svojimi hormoni in vsaka s svojimi problemi. Ampak z lahkoto tudi napišem, da bolj močne in hrabre osebe ne poznam.

Veš, ob rojstvu so ji napovedali nekje 30 let življenja. S svojo trmo jih je dočakala 55. Doživela je ogromno lepega, zadnje leto pa se je vsak dan borila. Z bolečino, utrujenostjo in zavedanjem, da se počasi ustavlja.

Brez nje in njene trme in odločenosti tudi mene ne bi bilo

Najbolj sem ji hvaležna, da se je borila zame. Ker brez nje in njene trme in odločenosti, da bo imela otroka, tudi mene ne bi bilo. Puncam z njenim zdravstvenim stanjem še danes ne dovolijo imeti otroka, ona pa je takrat našla zdravnika, ki ji je, na njeno odgovornost sicer, dovolil rodit. Pred mano je namreč imela že tri “prisilne” splave. Pri meni pa se je odločila in si ni dovolila reči ne. Še danes mi ati razlaga, kako so mu zdravniki povedali, da je okoli 50% verjetnost, da bo mami preživela. Jaz? O meni pa sploh razpravljat niso želeli. No, tukaj sem, skoraj 30 let kasneje, zdrava, živahna, normalna.

Svoje telo je darovala v študijske namene

Naša mami se je že par let nazaj odločila, da ne želi pogreba. Podpisala je in darovala svoje telo v študijske namene. Jasno ji je bilo, da njeni organi ravno ne bodo material za darovanje, tako pa se bo morda nekdo, nekje, nekaj naučil iz nje. Ker njej je zdaj vseeno, kaj z njenim telesom delajo.

Pa se je motila. Najlepša novica najhujšega dneva v mojem življenju je prišla proti večeru. Ko mi zazvoni telefon in mi ati razloži, da bo naša mami še nekaj časa gledala v svet. Da so ga klicali in prosili, če lahko vzamejo mamine roženice za fanta, ki ne vidi. Priznam, da sem se skozi solze nasmehnila in bilo mi je malo lažje. Nekje je fant, ki bo videl vse lepote tega svet. Zaradi moje mame. In mi je malo lažje.

Sem živ spomin nanjo

Čeprav boli, se bom pobrala. Počasi, korak za korakom, dan za dnem, ob pomoči ljudi, ki me imajo radi. Nisem edina, ki žaluje, nisem edina, ki ji je hudo. Sem pa edina hčerka moje mame, živ spomin nanjo in nekdo, ki ji je neizmerno podoben. In toliko, kolikor sem jaz ponosna nanjo, upam, da je tudi ona (bila) ponosna name!