Tine Matjašič se je zabrisal na folk. Na glavo. Špil, ko te je skoraj »kap trofla«. Koncert, ko je mesto dvignilo roko. Ko se presežek prehitro začne in še bolj prehitro konča. Špil, po katerem si – »hin«.

Zdaj vemo kam. Mhm. Zdaj pa res. Kam? Na glavo. Mariboru se zabrišeš gor na roke. Tja. In plavaš. Čez folk. Skupina Alo!Stari se namreč, kakor vemo, retorično že lep čas sprašuje »rad bi spizdo nekam stran / pa nea vem kam / rad bi šel drugam / pa nea vem kam«. Saj pravijo, da bi »vse spref*kal, vse na glavo dal.« Ja, vse. S sabo vred. In pevec Tine Matjašič se je, ja, v letu 2021, zabrisal na glavo. Na folk. Ja. Na roke. Še nekaj kakor plaval je nad njimi. Ni sp*zdil. O, ne. Da mu, nam, vsem »pol neo žal«. Nak. Ni.

Zadnji dan Festivala Lent 2021 je na drugo festivalsko soboto dišal po starih časih. O, ja, dišal dišal. Tam po deseti si si mizo in par stolov, kjerkoli že, lahko samo narisal. Puno-puno, kakor radi rečemo v našem mestu. Polni odri, polni lokali, polni trgi. Ples, muzika, glasba, šibaj. Celo na Lent promenadi, tam od Starega mosta prodi Vodnemu stolpu, kjer je Jurčkov oder, se je bilo težko prebijati. Dobro, ne tako težko kot v zlatih ognjemet časih, pa vseeno. Je bilo kar blizu. Vsekakor najbližje. Letos gotovo, najbrž tudi lani, za bolj nazaj pa smo tudi mi že bolj švoh s spominom.

Švic!

Ampak najbrž je res najbolj po starem Festivalu Lent dišalo na Alo!Stari na Večerovem odru na Rotovškem trgu. Ne, ne zato, ker bi švic dišal po mešanici giric, sladke pene, čevapov, kuhane koruze in vrhunske kulinarike. Okej, mogoče je tudi, ker suh s špila, dolgega en fuzbal polcajt in sodnikov podaljšek, nisi mogel.

Špil Alo!Stari je spomnil na vse tiste koncerte, ki si jih lahko gladko zamudil. Prvič zato, ker so itak začeli prezgodaj. Ob pol devetih. Že. Da je Matjašič fehtal, naj bo čimprej tema. Ker so zijali prazni modri sedeži. Samo ne za dolgo. Ko se je slišalo, da so Alo!Stari prvi in ne Brkovi, se je drlo pod oder. »Pri’ite! Ne si tega delat’, da vzadi stojite, pri’ite tu pod oder!« je rohnel Matjašič takoj po prvem ali mogoče drugem komadu. Saj nisi mogel vedet, ker Alo!Stari imajo relativno kratke komade in še manj repertoarja. In ne, ljudje si niso tega delali. So prišli pod oder. Premaknili stole in naredili »mosh pit za poganje«. Ja. So.

Tvegano čakanje na pivo

Saj dodajajo nove in nove, ampak dokler ne vidimo albuma… Ne bomo tvegali. Tvegali? Ja, tvegali. Ker da si šel po pivo na takem špil, ko je band tako nažejal občestvo, si preveč tvegal. Pipice marljivih kelnarjev pač niso tekle dovolj hitro. Čakalna doba za pivo je bila… Pol špila. Ker to je bil koncert, ko bi rad nazdravil z vsemi, ki si jih videl na točno takih koncertih kakih ducat poletij tega. Špil, ko si Maribor pomaha, pomigne, pokaže fakiča, potreplja. Pač, določen del scene. Te, lentovske in rockerske zagotovo.

Špil je šel tako hitro skozi s takšnim šusom, da je Tine Matjašič deloval, kot da ga bo, po domače rečeno, kap trofla. Dobro, so muzičarji, ki bi videli, da še ni tako polno, kot bi naj bilo, pa bi mencali. Ne ta band. Od prvega komada Star dalje so igrali, kot da igrajo vsaj v Ljudskem vrtu. Drgnili, peli, migetali. Sem in tja, tja in sem. Med komadi, ki jim začuda nekako veš besedilo. Mali, manj mali, punce, fantje, mami, člani znanih bandov… Ja, so bili tam. Da vidijo, kako je, ko se še žaga.

In žagalo se je, kakor se že dolgo ni žagalo. Večji bandi ne tvegajo, raje se grejo akustiko, ker nikoli ne veš, kako premajhen bo oder. Za Alo!Stari pa ni bilo dileme. Navali, udari, fultrefer. Nekateri niso zmogli tempa, vsaj en par smo videli, ki je prišel ves premočen izpod odra. Po manj kot pol ure.

Mesto je dvignilo roko

»Jaz bom hin!« se je zadrl Matjašič, potem ko je komad Mozolj recimo končal s čelom, prilepljenim na odrska tla. Vse bi dal je zvenela, kakor more zveneti. Kot himna za vse nas, najprej nas. Alo!Stari so žanrsko usidran, prepoznaven, konvencionalen band. Nič pretirano novega, samo kaj, ko zveni tako nujno, nalezljivo, naše. To je bil špil, na katerem je mesto dvignilo roko. Se prijavilo, da je še tu. Vse bi dali, za toto naše faking mesto.

Alo!Stari zdaj nujno počasi potrebuje celovit album in konkretno turnejo. Lahko tudi kar po mestu v tem, kar Maribor klubskega premore. Ker je, sodeč po videnem na Festivalu Lent, neizogibno nujno. Band, ki igra prehitro, da je špila še bolj prehitro konec. Samo si vesel, ceniš, neguješ dogodek, ko si bil tam. Ko je nekaj tako izmuzljivega, kar morda v teh časih cenimo še toliko bolj.

Zmaga!

Seznam komadov
StarTi niaš niti sebe rad

Alo stari

Isto ko prej

Kaj naj zaj nareim

Zalubo

Danes se mi ne da

Maček Muri

Valovi

Mozolj

Vse bi dal

Nea vem kam

Nea mi govori

Jaz bom hin

Kuzle

Kdaj. Sobota, 3. julij

Kje. Festival lent, Večerov oder, Rotovški trg

Trajanje. 48 minut