Letošnje leto se je za Copenhagen začelo aktivno, saj se je po ulicah, mestnih parkih in otroških igriščih začelo sajenje sadnih dreves in grmov z jagodami različnih vrst. Na tak način želi mestno vodstvo v sivino vnesti nekaj narave, ljudem pa ponuditi zdravo alternativo prehrane, ki je povrhu še brezplačna.
Urbani sadovnjaki, ki nastajajo na več delih mesta, so sicer praksa že od srednjega veka, a so supermarketi in dostopnost vsega, kar nam poželi srce, pomen lokalno pridelane prehrane potisnili v ozadje. Danci se zato spet zatekajo k tradicijo, prav Copenhagen, kot vodilni na področju vključevanja »zelenih« inovacij v svoje mesto, pa tako kot prvi začenja veliko akcijo sajenja sadnega drevja.
Urbani sadovnjaki bodo ob tem, da bodo sprehajalcem ponujali zdrav prigrizek, služili tudi kot učni prostor, v skrb za drevesa pa se bodo vključile tudi številne šole. Tamkajšnjim prebivalcem, pa tudi vsem obiskovalcem, bo na voljo tudi mobilna aplikacija Vild Mad, ki bo ponujala interaktiven pregled urbanih sadovnjakov, sadja, ki ga bo mogoče najti, uporabniki pa bodo lahko prebrali celo zanimive recepte s sadjem.
Javni sadovnjaki tudi v Varaždinu
Podoben koncept javnih sadovnjakov sicer vzpostavljajo tudi v Varaždinu. Po vzoru Copenhagna so namreč v hrvaškem mestecu zasadili sadovnjak, ki se razprostira na 300 tisoč kvadratnih metrih ter bo jagodičevje brezplačno ponujal varaždinskim prebivalcem. Sadovnjak je nastal v severnem delu mesta, ki ga želijo mestne oblasti že dlje časa spremeniti v zeleno cono, sadove, zrasle v novonastalem kotičku pa bodo lahko za uživali prav vsi meščani. Seveda bo nabiranje sadov mogoče le za zasebno in ne tržno rabo. Dostop do sadovnjaka bo sicer nadzorovan, saj se bojijo, da bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do gneče.
Po vzoru Copenhagna so namreč v hrvaškem mestecu zasadili sadovnjak, ki se razprostira na 300 tisoč kvadratnih metrih ter bo jagodičevje brezplačno ponujal varaždinskim prebivalcem.
Projekt javnega sadovnjaka meščane na inovativen način povezuje z naravo ter jim privzgaja občutek odgovornosti, ki je nujen, da se za prihodnje rodove ohrani vsaj kakšen zeleni kotiček. Vseeno pa ti, ki bdijo nad projektom, upajo, da meščani brezplačnega sadja ne bodo izkoriščali za to, da bi ga nabrali ter prodajali na tržnici.
Vir: Intelligent Living
