Lidija Divjak Mirnik, kandidatka Liste za pravičen razvoj mestnih četrti in krajevnih skupnosti za županjo Maribora, je profesorica sociologije in zgodovine, bila je direktorica Študentskih domov, štirikrat je bila izvoljena v mariborski mestni svet, v prejšnjem mandatu je bila poslanka v državnem zboru. Deluje kot prostovoljka pri Zvezi prijateljev mladine, v prostem času se rada odpravi na Pohorje in se ukvarja z več športi.

Kako ocenjujete urejenost prometne infrastrukture v mestu (cest, pločnikov, kolesarskih poti)?

Podobno kot velja za vse druge investicije v mestu se je prometna infrastruktura pospešeno obnavljala zgolj v centru mesta, medtem ko so druge mestne četrti in krajevne skupnosti bile bolj ali manj zapostavljene. Slednje velja tako za ceste, kot tudi za pločnike in kolesarske steze. Če se danes z otroškim vozičkom sprehodite po Pobrežju, Teznu, Taboru in še kje, boste hitro ugotovili, kako neprijazna je infrastruktura do staršev, invalidov, kolesarjev in drugih šibkejših udeležencev v prometu, za varnost katerih bi bilo potrebno še posebej skrbeti, medtem ko te infrastrukture v določenih delih mesta sploh ni, kot so Dogoše, Razvanje itn.

Se vam zdi, da je bilo to področje v zadnjih štirih letih zapostavljeno?

Občutek med občankami in občani v mestu je, da se odločitve o preurejanju prometa sprejemajo z argumentom moči, ki nas razdružuje in ne povezuje, saj so v nasprotju z željami in potrebami občank in občanov mestnih četrti in krajevnih skupnosti, tako nastajajo v mestu različne ljudske iniciative – upor proti predlaganim prometnim ureditvam. To področje je bilo vsekakor zapostavljeno v 16. mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Tudi sistematično upravljanje prometa, ki se odraža v strateških dokumentih mesta, govori isto zgodbo. Celostna prometna strategija iz leta 2015 temelji na splošnih ciljih, zamišljenih pred desetletjem, ne obravnava posebej vsake mestne četrti in krajevne skupnost. Celostna logistična strategija iz 2019 deluje samo kot popis tovornega prometa v mestu brez vizije ali ustreznih ukrepov. Strateški dokumenti mesta so izrednega pomena ne samo za skladno in soglasno prihodnje načrtovanje, temveč predstavljajo tudi podlage za pridobivanje sredstev iz različnih evropskih skladov. Mariborski strategiji sta zastareli in nujno potrebni prenove, ki bo odražala potrebe in želje občank in občanov.

Kateri cestni odseki na območju Mestne občine Maribor so najbolj potrebni obnove?

Na to vprašanje je skorajda nemogoče odgovoriti, saj jih je preveč. Če jih naštejem samo nekaj, ki so resnično v zaskrbljujočem stanju: Vinarska ulica, Kamniška od Vrbanskega platoja proti Kamnici, Kardeljeva med Proletarskimi brigadami in Metelkovo, Šolska ulica, Sokolska ulica, Dogoška cesta, Na Poljanah, Zagrebška ulica proti Pošti, Ruška cesta od Gorkega naprej, Malečnik od Črnega barona do razcepa za Celestrino, Karantanska okrog pokopališča Dobrava, Rožnodolska od Hrastja do Ob ribniku. Seveda je še kar nekaj cest in druge infrastrukture, ki je potrebna prenove, in je v lasti Republike Slovenije, kot na primer Malečniški most, zato je potrebno z roko v roki sodelovati tudi z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo, da bi se obnova problematičnih odsekov karseda pohitrila.

Se vam zdi pomembno, da se center mesta in njegova periferija (mestne četrti in krajevne skupnosti) enakomerno razvijajo?

Absolutno. Omalovažujoče se mi zdi, da se nekatere dele mesta označuje zgolj kot spalne ali periferne, s čimer se jim inherentno dodaja predznak manjše pomembnosti oziroma nepomembnosti. Če nas je epidemija naučila česarkoli, nas je naučila, da ljudje primarno obstajamo na nivoju svojih sosesk in četrti. Tam ljudje zadovoljujemo večino svojih vsakodnevnih potreb, migracije v center mesta so za večino Mariborčank in Mariborčanov, ki tam ne prebivajo, redkost, povezana s kakšnimi družabnimi dogodki ali opravki. Iz tega razloga je nujno potrebno poskrbeti za skladen razvoj vseh mestnih četrti in krajevnih skupnosti. Nenazadnje, takšen obstoj tudi zmanjšuje nepotrebne prevoze, ki v mestu slabšajo kvaliteto zraka in prebivalcem še posebej v času energetske draginje povzročajo dodatne stroške. Skladen razvoj vseh mestnih četrti in krajevnih skupnosti je tudi v zavesti občank in občanov, ne pozabimo, da so nekatere mestne četrti do osamosvojitve Slovenije bile samostojne občine.

V katere predele mesta je potrebno takoj vložiti dodatna sredstva?

Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti, saj vse predele mesta morijo takšni in drugačni pereči problemi, nekateri so povezani s prometno, drugi s komunalno in tretji z družbeno infrastrukturo. Vsekakor je potrebno prioretizirati projekte, ki ogrožajo fizično varnost občank in občanov, kot na primer obnova šole Tabor I.

Je dostop do zdravstvenih storitev zagotovljen vsem občanom v vseh predelih mestne občine?

Nivo dostopnosti zdravstvenih storitev je v posameznih Mestnih četrtih in krajevnih skupnostih katastrofalen. Tukaj bi izpostavili predvsem zdravstveno postajo v MČ Tezno.

Je ambulant dovolj, kako je z njihovo urejenostjo? Kje primanjkuje ostalih storitev (zobozdravstvo, fizioterapija, lekarne, …)?

Predvsem je dostopnost do storitev zelo neenakomerna glede na to v kateri mestni četrti ali krajevni skupnosti ljudje prebivajo. To je ključen izziv, ki se ga bomo lotili v LPR.

Kaj boste kot morebitni župan/županja najprej naredili na področju komunalne infrastrukture?

Kot izhaja iz latinskega korena besede, komunalna infrastruktura zadeva osnovne materialne pogoje v naselju, zato je potrebno za delovanje mesta zagotoviti minimalne, če ne optimalne pogoje komunalne infrastrukture, v kolikor želimo, da se bodo občanke in občani počutili, kot da živijo v približno urejenem in dobro delujočem mestu. Vsekakor si bom prizadevala, da bodo namenska sredstva, ki jih plačujejo občanke in občani  za komunalno infrastrukturo (t.i. omrežnine), tudi namensko porabljena, trenutno se pri vodovodni in kanalizacijski infrastrukturi gibljemo pod 20% porabe namenskih sredstev za namen, za katerega jih občanke in občani plačujejo. Vsekakor je potrebno iz komunale izločiti vse zasebne dobičkarje, ki na občankah in občanih že desetletja služijo, marveč je te dobičke potrebno vrniti nazaj v mesto.

Kje, če sploh, vidite največje težave pri vodooskrbi, kanalizaciji in ravnanju z odpadki?

Pitna voda iz vsake pipe v Mariboru bi moral biti prvi cilj občine, saj nam pravico do pitne vode nalaga tudi Ustava Republike Slovenije. Trenutno je v Mariboru še zmeraj 8.864 metrov vodovodov iz azbesta, za katerega je potrebno nemudoma zagotoviti sredstva za zamenjavo, saj je nedopustno, da občanke in občani v 21. stoletju pijejo sicer izvrstno mariborsko vodo iz azbesta. Prav tako bi bilo potrebno najstrožje zaščititi vodne vire, ki jih imamo v mestu, predvsem pred nekontrolirano gradnjo in s tem povezanim onesnaževanjem. Tudi stanje kanalizacijskega omrežja je slabo. Ob vsakem nalivu lahko v Stražunskem potoku vidimo plavajoče fekalije, kar je posledica premalih kapacitet razbremenilnikov v kanalizacijskem omrežju. Na področju ravnanja z odpadki je Maribor veliko naredil od leta 2015, izredno se je povišala stopnja ločeno zbranih odpadkov, prav tako je sortirnica začela dosegati pričakovane rezultate, vsekakor pa bi se z ustreznimi vlaganji v tehnologije recikliranja dalo še dodatno izboljšati stanje in s tem tudi pripomoči k materialni samozadostnosti mesta.

Zeleni prehod: Kako si predstavljate energetsko oskrbo v Mestni občini Maribor do leta 2030?

Nujno potrebna je diverzifikacija virov za energetsko oskrbo, in to z viri, ki so obnovljivi in trajnostni. Vezanost Energetike na samo en energent (oziroma dva, če upoštevamo še kurilno olje) je leta 2022 nesprejemljiva in nas je pripeljala v situacijo, kjer smo danes. Naravna bogastva v Mariboru nudijo izjemne potenciale za obnovljive vire energije, imamo površinske vode, sonce, veter, les, tudi geotermalno energijo, ki so vsi neizrabljeni, kar je posledica zgrešenih politik zadnjih dveh desetletij.

Podpirate projekt večjih zadružnih sončnih elektrarn? Kaj boste storili na tem področju?

Vsekakor, ampak njihova umestitev mora biti dogovorjena z občankami in občani. Najprej bom v vsaki mestni četrti in krajevni skupnosti preverila voljo in željo občank in občanov po postavitvi takšnih elektrarnah, šele nato bom pristopila k preverjanju prostorskih in drugih možnosti za izvedbo.

Ali podpirate zaprtje prometa osebnih vozil na Lentu?

Po zaprtju Koroške ceste se je ves promet preusmeril na Strossmayerjevo, Krekovo, Gosposvetsko in Mladinsko ulico, s čimer so se pogoji za življenje tamkajšnjih prebivalcev precej poslabšali v luči povišanega hrupa in večje onesnaženosti zraka. Nadaljnja zaprtja, ki se predvidevajo na Lentu in Starem mostu, bodo to situacijo samo še poslabšala. Ne pozabimo, pred dobrim desetletjem je Ljubljani grozila kazen Evropske komisije zaradi onesnaženosti zraka v Slovenski ulici med Dunajsko cesto in Šubičevo ulico. S tem v mislih je potrebno pristopiti k zagotavljanju alternativnih prevoznih poti in se izogibati zgolj zapiranju cest in ulic.

Katere večje razvojne projekte po vašem mnenju potrebuje Maribor?

Ključen razvojni izziv za Maribor je – kako zadržati mlade v Mariboru. V zadnjih 4 letih je Maribor zapustilo več kot 3000 polnoletnih občanov. Brez mladih, ki bodo prevzeli odgovornost za prihodnost Maribora v Mariboru ne bo željenega razvoja.

Kako vidite vlogo mariborskega letališča pri razvoju?

V LPR – Listi za pravičen razvoj mestnih četrti in krajevnih skupnosti že od leta 2006 letališče postavljamo kot ključen logistično prometni element za razvoj gospodarstva in turizma. Primat nam v zadnjih letih prevzema letališče v Grazu.

Na kak način boste kot morebitni župan/županja komunicirali z občankami in občani? Bodo vrata zanje vedno odprta?

Vključujoča komunikacija je ključ do uspešnega in do ljudi prijaznega vodenja mesta. Dnevi odprtih vrat tako mestnih četrti in krajevnih skupnosti, kot tudi mestne občine in kabineta župana, kjer bi občanke in občani lahko osebno predstavili svoje ideje in projekte, bi bili nujni, da bi se slišal dejanski glas prebivalcev brez posrednikov. Participativna demokracija, ki se uveljavlja v mnogoterih naprednih evropskih mestih, je z razvojem digitalizacije postala realna možnost, ki bi jo vsaka županja morala uveljaviti v svoji občini.

Mora biti strpnost ena izmed pomembnih osebnostnih lastnosti župana?

Kakšen odnos ima družba in tudi posameznik do najranljivejših članov družbe odraža kvaliteto in razvojno stopnjo družbe in posameznika. Če ne bomo strpni drug do drugega in če ne bomo znali zaščiti otrok, starejših, ljudi s posebnimi potrebami, potem bomo kot družba propadli. Županja mora biti prvi zgled strpnosti in vključevalnosti, mora slišati vse glasove, tudi tiste, ki so najtišji oziroma neslišni. Agresivnost in aroganca vodita v nezadovoljstvo, razklanost in osebne stiske in nimata kaj iskati pri upravljanju javnega dobra. Naj vsak pri sebi presodi, ali je primerno, da županja večino časa preživi na sodišču in sklepa poravnave zaradi nestrpnosti, ali pa naj se pogovarja in predvsem posluša, usliši in navdihne občanke in občane.