Prispevek objavljamo v sodelovanju z uredništvom športnega magazina Športni upi, avtor vsebine je Rene Puhar.

Sosed je varil male gole. Soseda se je držala za glavo. V ulici Milčinskega na Pobrežju se nas je na površini v velikosti enega kazenskega prostora ponavadi podilo okrog deset. Še iz sosednjih ulic so hodili k nam, iz Gajeve, Osojnikove in tudi iz blokov, iz Markovičeve, Veljka Vlahoviča… Pri nas v kotu (tako smo gapoimenovali, ker je bila ulica slepa) se je res igralo na nož. Pred našo hišo smo se ure in ure, dan za dnem, nedelja seveda ni bila nikakršna izjema, niti katerikoli drugi dan, kalili bodoči mojstri okroglega usnja. Jaz in meni podobni s karierami mariborskih divjih lig nismo vredni niti omembe, v kotu so se od jutra do pozne noči (da, imeli smo tudi visoko-sposobno ulično svetilko) kalila tudi poznana nogometna imena, med katerimi zdaj nekatera od brcanja tudi spodobno živijo. Moj sosed Grega, ki je nekoliko mlajši od mene in smo ga takrat klicali Gregec, je le stežka prišel v ekipo kota – trenutno pa igra v prvi belgijski malonogometni ligi.

Če si šel še malo okrog po Pobrežju, si kmalu naletel na druge ekipe. Na igrišču Gundoličeve in pred stolpnico na Ulici Štravhovih, kjer so varjene gole nadomeščale klopce, so takrat brcali številni drugi, takrat še obetavni, zdaj pa dobro znani profesionalni nogometaši. Dejan Školnik – Školjo, Dejan Komljenovič – Koma, Rene Mihelič – Renki, če omenim samo nekatere. Vsem je bil takrat idol Esat Ramadani – Esi, ki pa kljub izjemnemu talentu in tehnični dovršenosti zaradi malenkost slabših fizičnih predispozicij ni razvil odmevne kariere, je pa dolga leta igral v Avstriji in se tudi prebil v slovensko malonogometno reprezentanco.

Še bi lahko našteval in našteval, kdo vse je takrat v devetdesetih cele dneve brcal po Pobrežju in se dobival na skupnem igrišču pri osnovni šoli na Čufaru. Tam smo se zbrali samo najboljši. Reprezentance Kota, Gundoličeve, Godcedelčeve, izbeglic, upokojencev… In kakšne ekipe bodisi malo bodisi velikonogometne bi to sedaj bile. Včasih se še kje čisto slučajno srečamo, obujamo spomine in se pogovarjamo, kakšen potencial je bil takrat na Pobrežju, kakšna bi bila najboljša enajsterica, in kdo zdaj kje igra. Če bi zdaj zbiral pobreški dream team, poleg omenjenih ne bi mogel mimo Gorana Blagusa – Gogija, Roka Roja, ki trenutno igra v Kazahstanu, Dejana in Saškota Bešiča in zagotovo ne brez noro genialnega Sandija Grahovca – Grahota, nedvomno najbolj tehnično fascinantnega nogometnega igralca na malem prostoru, ki sem ga kadarkoli videl igrati v življenju (kolikor vem, trenutno igra za Brunšvik).

Ko sem šel tako iz stanovanja špilat fuzbal pred hišo, ali na Gundoličevo k upokojencem (to je bivše nogometno igrišče, ki ga je doletela usoda parkirišča za zaposlene v Domu Danice Vogrinec) ali na Čufarja, sta me na igrišče velikokrat prišli iskati mama ali babica. Pa ne, ker bi bil tako majhen in bi bilo zame potrebno skrbeti, ampak ker se nisem prikazal doma že od jutra in sem pozabil tudi na kosilo.

Pa to še sploh niso vsa igrišča na območju celotnega Pobrežja. Kvalitetno se je igralo tudi na drugje, pri Borcih, na Kobalu, in še marsikje drugje na Pobrežju, a upam si trditi, da se je najboljši fuzbal v devetdesetih vseeno igral pri nas, na Čufarju. Tako je bilo nekje do konca srednje šole, potem pa se je vse spremenilo. Odšli smo na faks, veliko jih je začelo igrati resni nogomet, za denar, ni bilo več toliko časa, nekateri so se začeli bati poškodb, se zaljubili, preselili…

Igrišča so postajala vse bolj prazna, zamenjala so jih parkirišča ali nove poslovne stavbe kot na primer igrišče pri takoimenovanih Izbeglicah – to je bilo igrišče na Železnikovi pred bloki priseljencev ali izbeglic, kot smo jih takrat imenovali. Nekatera so zaščitili z ograjami, recimo tisto legendarno pri osnovni šoli Toneta Čufarja, ali jih popolnoma zgrešeno modernizirali in opremili s tartanom, saj so takrat menili, da je bolj varen, kakšno desetletje kasneje pa se je izkazal bolj nevarnega za sklepe, poleg tega pa tartan v primerjavi z dobrim starim asfaltom vzame vso veselje do nogometne igre: tak primer je igrišče pri osnovni šoli Draga Kobala.

Tudi tista igrišča, ki so še ostala, samevajo. Pobreški dream team iz devetdesetih trenutno profesionalno igra v tujini za več ali manj denarja, v avstrijskih nižjih ligah za povprečno slovensko plačo, ali v slovenski prvi ligi za eno do dve povprečni slovenski plači, ali pa samo še amatersko za potne stroške v divjih ligah – v Dobrovcih, pri Pesnici, v Brunšviku, Račah, na Prepolju,… Žal le redkokdo igra pri Pobrežju. Nekateri so se vmes že preselili, predvsem pa zato, ker klub že dalj časa uživa slab renome in se ga tudi igralci iz Pobrežja raje široko ognejo. Tudi v našem kotu trenutno nihče ne igra več nogometnih turnirjev. Soseda, ki se je držala za glavo in bala za svojo ograjo, zelenico in predvsem šipe, je umrla že deset let nazaj. Sosed, ki nam je varil gole, uživa penzijo v mirnem idiličnem okolišu slepe ulice. Včasih, tu in tam, se podi po kotu enajstletni sosed, z Zahovičevim dresom in obrazom Carlesa Puyola. In čeprav že dolgo trenira fuzbal, je osamljen. Njegov talent pa popolnoma neprimeljiv z genialnostjo, ki je ta isti asfalt obrabljala pred dvajsetimi leti.

Nogomet se je iz ulic preselil v klube in na šole. Vadba je postala organizirana. Pimplanja, šikanja, dribljanja je manj. Vedno bolj je pomembno tekmovati in zmagati. Z nogometom tudi zaslužiti. Ob igriščih sedaj stojijo starši, pa ne zato, da bi klicali otroke, ki jih že cel dan ni doma in so pozabili tudi na kosilo, ampak ker se njihovemu pubecu godi kakšna krivica. Ponavadi protestirajo proti sodniku, včasih tudi proti trenerju, ki ne najde prave pozicije zanj. Lahko so krivi soigralci, ki mu ne podajo, spet drugič igrišče, ki je preslabo, da bi njihov otrok pokazal ves svoj dragocen potencial.

Mladi so zdaj očitno tudi preokupirani z možnostjo izbire. Zadnjič sem Puyolu v kotu pokazal nekaj trikov. To niso bili triki, ki bi jih lahko primerjal s Školjotovimi, Grahotovimi ali Esijevimi, a me je gledal z odprtimi usti. Že dolgo ni videl česa takega. Potem me je vprašal, če bi bil njegov trener. Pokazal sem mu nekaj vaj in se dogovoril, da mi mora naslednji teden pokazati napredek. Od takrat igra bobne.
*sanjska ekipa

Članek je nastal v okviru delavnice
(Re)Kreacija v organizaciji MKC Maribor”