Ko je Maribor šel v ligo prvakov, drugič ali tretjič, torej v minulem desetletju, je baje v Fužinah pokalo. Baje. Od veselja. Mit ali legenda? Ne vem. Pravijo. Mi je pa Amir Dervišević, avtohtoni »Fužin'c«, sam rekel, da so vsi »tam« zanj navijali. Na polno. Rivalstvo gor ali dol. Ker ko pride Evropa? Je baje drugače. Pa je res? Obratno? Da Maribor(čani) privošči(mo)?

Eeeem.

Referat. O Green Dragons.

Poznam nekoga, ki je kar mariborska faca, ne sicer medijsko fejst izpostavljena, pa je imel v osnovni šoli referat o Green Dragons. Ja. Imel. Ne, ne, res nisem jaz. Ko je to enkrat nekako mimogrede navrgel, smo se vlegli. Vi se ne bi? Pa, ko smo se pobrali s tal, tudi razumeli. Ker ... Bili so časi košarke, tam, sredi devetdesetih, ko je pač Tivoli bil basket meka in naj bi se konci države nekako porazdelili, saj vemo, Maribor fuzbal, Ljubljana košarka, Celje rokomet, Jesenice hokej.

Bili so časi, ko so ti na Ilichu drapnili kapo Smelt Olimpije. Prvi dan, ko si jo imel. To pa povem iz prve roke, no, glave, ja. Ampak bili so res drugi časi. Res. Dresa Maribora nisi mogel nabavit, vsaj ne kar tak. Šali so prihajali postopoma. Še če si globoko v 2000-ta imel v avtu obesek NK Maribor, so te čudno gledali. In ne, to ni moja domislica. Ampak izjava uradnih članov kluba.

Dva tako blizu ja, trije še nikoli

In zakaj tak uvod? Četrtek, 29. avgust 2024, prinaša največjo priložnost slovenskega klubskega fuzbala. Maribor, Celje in Olimpija vsi igrajo za konferenčno ligo. Izhodišče ni optimalno, Maribor in Celje sta v gosteh klonila z 1:0 pri švedskem Djurgardnu in armenskem Pjuniku, Olimpija je odnesla točko pri Rijeki z 1:1. Zgodovinska priložnost? No, recimo. Ni ravno liga prvakov, ne?

Lahko pa trije klubi dočakajo evropsko jesen. Hkrati. In pogosto potem pade vprašanje, če si »privoščimo«. In skoraj uradno stališče v Mariboru je, da Olimpiji pač ne. Koeficient lige gor ali dol. Nikoli. Ni šans. Pa ostalim? Trenerji si v evropskih tednih pogosto izmenjajo dobre želje in napovedi. Ker da tu »nismo rivali«. Celo največji? Uh, mešano.

Sploh pa nimamo še izkušenj, kako je, če bi se že dva kluba hkrati uvrstila v evropska tekmovanja. Hkrati. Nimamo, ne poznamo. Dolgo, doooolgo je bil Maribor edini. Tri lige prvakov, tri lige Evropa. Potem sta prišla Mura in Olimpija. Mura celo v Ljudski vrt, ker Fazanerija ni zmogla evropske jeseni.

Konferenčna liga nima takega efekta

 Bi se kaj spremenilo, če bi šli vsi trije v Evropo? Za to, kako šport dojemamo pri nas, vsekakor. Je pa res, da je že konferenčna liga doslej pokazala, da klubi ostanejo potem kar sami in da jim naškodi v ligi. Mura je v 2021/22 tako ali tako igrala v Ljudskem vrtu še pod ukrepi pandemije, Olimpija pa v minuli jeseni ni požela takšnega zanimanja, kot bi pričakovali, a kaj, ko prestolnica želi le največ(je).

Mura je po Evropi končala komaj kot četrta, Olimpija je lani bila tretja. Je Maribor ploskal Muri, ko je, recimo, premagala Tottenham z 2:1 pod Kalvarijo? Niti ne. Je imela Olimpija kaj več rešpekta in strahospoštovanja, ko je lani igrala v konferenčni ligi? V Ljudskem vrtu zagotovo ne, ker je decembra padla s 3:1.

Mariboru ne niha obisk. Ne tako kot Ljubljani.

Zna pa, kako bi rekel, pičiti. Ne moreš, da ne bi videl, reagiral. Sploh, ker obisk v Ljudskem vrtu ne zaniha. Ne fejst. Ne tako fejst. Iz 8.124 (Botev) na 5.500 (Craiova) in 6.850 (Vojvodina). Stožice so proti Rijeki razprodane. Dobro, kaj pri nas, sploh pa v Stožicah, pomeni razprodano, je kar mejno, ker so tampon cone lahko zelo velike. Pa vendar.

So v Ljubljani vzeli končno fuzbal zares? Počasi. Ker lani je bilo na Galatasarayu dobrih 13 tisoč gledalcev v tretjem krogu za ligo prvakov, potem ko je uspeh proti Ludogorcu prej videlo dobrih 9 tisoč gledalcev, zadnjo tekmo za ligo Evropa, ko je bila konferenčna liga resda zagotovljena, pa proti Karabahu le dobrih 6 tisoč gledalcev. Nihanje je bilo zelo izrazito. In letos? Potem ko je bilo proti ukrajinski Polisji najprej le 3.572 gledalcev, je bilo proti moldavskemu Šerifu spet zgolj 3.797 gledalcev. Zdaj pa – razprodano.

Celje pa ...

In Celje? Kazalo je, da bodo aktualni prvaki res na polno krenili in tako je delovala tekma s Slovanom, ko je prišlo po izločitvi Flore kar debelih štiri tisoč gledalcev. Ampak bizarna menjava Damirja Krznarja z Albertom Riero je grofe pahnila v mlin, kjer so sami bolj zmleti, saj so nato v boju za ligo Evropa izpadli proti irskemu Shamrocku, na prvi tekmi doma je že obisk padel krepko pod tri tisoč na 2,478. Zdaj jim ostane še armenski Pjunik, ko bodo spet po lanski tekmi z Maccabijem spet naskakovali evropsko jesen. Z golom zaostanka. In pred koliko gledalci? Najbrž rekorda ne bo.

Zato ... Je občutek...? Da je ... Zgodovinsko? Ja in ne. Pri nas v Mariboru je en tak mešan občutek. Saj je Ante Šimundža napovedal osem tekem v Evropi in Maribor je to izpolnil. Toda cilj je letos še toliko bolj naslov, en sam v, kaj, petih letih, je premalo. Kar še Turki vedo in ponavljajo.

Smo trideseta liga v Evropi. Vsak se bori zase.

Ko v Mariboru beremo in vidimo, da so Stožice za tekmo z Rijeko razprodane, je še bolj dihotomen, bipolaren občutek. Bili so časi, ko bi bilo res dobrodošlo, če bi še kdo z uspehi v Evropi vlekel koeficient lige, ampak smo padli tako daleč, da bi morali vsi več poletij zapored podirati lastne mejnike. Pa bi bili še vedno daleč, da bi se poznalo. Slovenija je, kjer je, in pač vzame, kar Uefa ponuja. Vsak se mora zdaj še toliko bolj sam znajti. Preboj ni več mogoč. Smo, kjer smo. Trideseta liga v Evropi.

Zato ta četrtek ni toliko zgodovinski dan. Ni. Lahko postane, ampak bolj »statistično«. Zakaj? Vse tri klube bodo očitno vodili tujci, dva trenerja sta tujca, vse več je tujih igralcev. V ligi se že zdaj pozna Mariboru in Celju, da tempa ne zmoreta, saj nista tako suverena.

Odgovor v »treh pikah«

No, Maribor zaenkrat še deluje po starem, ampak po Djurgardnu se utegne marsikaj spremeniti. Še več, če Evrope ne bo. Še hitreje. Maribor, ki je upravičeno kritiziran prav zaradi načina neprilagojenega in nespremenjenega delovanja, je pogojno še edina, poslednja izjema. Že zato, ker je imel en sam popravni izpit (po Botevu) in edini vse štiri »runde«, vseh osem tekem. Olimpija je imela dva tekmeca do Rijeke, Celje pa je izpadlo že dvakrat. In tu bi bila izjema. Ne, ker bi jo hoteli videti ali izpostavljati. Ampak je.

Zato, za konec, večno vprašanje, ali v Mariboru »privoščimo« domačim tekmecem uspehe v Evropi? Če bodo delali učenci referate, potem imajo vsaj možnosti. Ampak močno dvomimo. Močno, močno. Zdaj se klubi predvsem borijo vsak zase. Se pa pogleda že na tribuni, kako igrajo »oni«? Ja, se. Ampak tako. Na skrivaj. Če že, potem naj ... V treh pikah je vaš odgovor.