Po končani sezoni je svoje vtise strnil slovenski borec Grega Rudolf. Ta se je pred kratkim znašel pred novim ˝nasprotnikom˝, saj je dobil prvega otroka. Kako se znajde v očetovstvu, kako dolgo bo še tekmoval in o tem ali je zunaj dvorane že kdaj staknil kakšno buško.

»Očetovstvo je zame nekaj novega«
28-letni Ruda, kot ga kličejo prijatelji, je trenutno na tekmovalnem premoru. Za njim je namreč naporna in hkrati uspešna sezona. Grega Rudolf se najraje spominja Evropskega prvenstva v Mariboru, kjer je zasedel drugo mesto, potem ko zaradi počene ledvice ni mogel nastopiti v finalu. Prav tako je ponovno postal državni prvak, ob tem pa je, kot pravi sam, ponosen tudi na drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. »To so moji letošnji najboljši izidi. Zadovoljen sem. Trenutno ni tekem in sem na nekakšnem odmoru. To pomeni, da sem do avgusta prost, nato pa se začenjajo priprave na svetovno prvenstvo, ki bo oktobra v Beogradu. Počivam torej tako, da se posvečam treningom in družini,« v smehu razlaga Rudolf. Za vlogo očeta pa Ruda najde posebno primerjavo. »Tako ko prideš iz mladinske v člansko konkurenco in ne veš kaj te čaka, kakšen bo tvoj prvi nasprotnik. No, podobno je tukaj. On je bil moj prvi nasprotnik, ki je takoj postal moj najboljši prijatelj. Nekaj novega. Noben šport, nobena medalja ti ne more dati tega, kar ti da otrok. Mislim, da sem se super znašel v vlogi očeta.« Ob tem pa dodaja, da sta s punco v pogovorih, da bi imela še enega. Vendar to zaenkrat ostaja tiha želja.

Ne misli se še posloviti
Z borilnimi športi se je Rudolf  začel ukvarjati, ko je bil star 7 let. Za njim je tako že več kot 20 let treningov in tekem. Zato smo ga povprašali, kako dolgo bo še tekmoval? »Še vedno se vidim kot tekmovalec. Zdaj v ospredje prihajajo moje izkušnje. Starejši odhajajo, mlajši prihajajo. Velikokrat me kdo vpraša do kdaj bom tekmoval. Dokler bo želja in volja. In zaenkrat imam veliko obojega.« Rudolf pa še vedno ostaja izjemno priljubljen borec. Navijačev mu nikoli ne manjka. »Hvala bogu, da obstajajo takšni navijači. V dvorani Tabor je bil res tako lep odziv navijačev. Od telefonskih klicev, sporočil, kontakta iz oči v oči, navijanja … Res sem bil presenečen. Zame pride navijati res toliko ljudi. Ne vem točno zakaj. Očitno jih na nek način dopolnjujem, tako kot oni dopolnjujejo mene.« Rudolf še dodaja, da če ne bi bilo borilnih športov, da bi bil zagotovo nogometaš. Zelo rad ima namreč nogomet in je tudi strasten navijač NK Maribora.

Zavec, Barada ali Rudolf?
Seveda med pogovorom s slovenskim šampionom nismo mogli mimo vprašanja kdo bi zmagal, če bi se borili Dejan Zavec, Tomaž Barada in Grega Rudolf. »V ringu bi proti meni zagotovo zmagal Zavec. Ulice ne bom komentiral. Kdo bi zmagal? Noben. (smeh). Proti Baradi? Tudi noben (smeh). To mi je res tako težko komentirati. Lahko pa rečem samo to: Tomaž Barada – njega bi opredelil kot vino. Bolj je star, boljši je. Ni mi zastonj iz športnega vidika vzornik. Dostikrat treniram z njim.  Morda res več ni takšen kot je bil v zlatih časih, ampak je res še vedno zelo dober. Lahko še vedno z lahkoto konkurira.« Rudolf dodaja, da sta tako Barada kot Zavec zanj vzornika. Tudi Ruda ima svoj klub imenovan RudaTeam MixFight. »Treniramo borilne veščine, ki jih jaz najboljše znam oziroma obvladam. Samo zgoraj, nič na tleh. Imam številčno skupino, ki jo držim že tri oziroma štiri leta. Drugi trenirajo mene in jaz treniram druge.« Seveda sam ne bi imel nič proti temu, da bi imel podoben trening center kot ga ima Tomaž Barada. Vendar bo za to, kot pravi sam moral vključiti nekaj poslovne žilice.

Tri vrste ljudi trenirajo ta šport
V zadnjem času je treniranje borilnih športov v porastu. Rudolf meni, da je to tudi zaradi tega, ker je ta šport postal v zadnjem času bolj skomercializiran. »Mislim, da je to zaradi več dejavnikov. Borilni športi so zaradi Amerike postali dosti skomercializirani. Mlajši si večkrat jemljejo vzor po temu. Tudi zaradi časov v katerih smo. Ljudje si želijo naučiti samoobrambe.« Po njegovem mnenju borilne športe trenirajo tri vrste ljudi. Tisti, ki imajo radi ta šport, tisti, ki želijo tekmovati in tisti, ki želijo ta šport izrabljati. »Ne podpiram tistih, kateri začnejo trenirati borilne veščine, da se potem zunaj dokazujejo. Tudi jaz sem bil kdaj mlad. Tudi stepli smo se. Včasih se da rešiti z besedami, včasih pač ne. V samem življenju nikoli nisem čutil potrebe po nekem dokazovanju. Nikoli nisem iskal problemov. Če je prišel kakšen problem, je prišel spontano. Mislim, da je vse odvisno od posameznika in od družbe v kateri je. Nikoli nisem zunaj staknil nobene buške in naj tako tudi ostane.« Rudolf tako vsem sporoča, da naj trenirajo šport, ki ga imajo radi in ne zaradi tega, da šport izrabljajo. Na koncu pa je vse skupaj odločitev vsakega posameznika, še dodaja.