Nogomet je pač takšen šport. Da in vzame. Zato pa je to, kar je. Tako neverjetno popularen in privlačen. Ker se kdaj zgodi tudi nemogoče. Kot se je v Ljudskem vrtu v nedeljo to, da je Jan Mlakar iz enega metra nabil v prečko. Sam. Prezgodaj. In zbudil, premaknil in spravil med žive predzadnji Aluminij, ki je zgaral za prvo točko (2:2) proti vijoličastim po šestih zaporednih porazih.

Štirje goli so padli v zadnji tekmi jesenskega dela, od tega dva evrogola, po en na vsaki strani. Le točka, ki pa se ni zdela preveč kisla. Če ne gre, pač ne gre. Ozimnica treh točk bi seveda lahko bila bolj krepka, pet točk deluje bolj varnih kot tri, ampak glede na leto, ki je za NK Maribor, je naslov jesenskih prvakov pravzaprav večje presenečenje, kakor zgolj domača točka proti garaškemu Aluminiju.

 1. Bonus zmag v izdihljajih izkoriščen že prej

»Danes ni šlo. Lahko bi bilo pa recimo proti Muri ali Kopru drugače,« je Rudi Požeg Vancaš, strelec gola za končnih 2:2, pospremil remi in med vrsticami spomnil, da so vijoličasti skoraj izpolnili bonuse, ko so zmagovali globoko v drugem polčasu. Domžale. Tabor. Bravo. Koper. Vse te tekme bi se lahko končale tudi drugače. Če bi se vse, bi Maribor gledal pred sabo na lestvici tako Olimpijo kot Muro. Tako pa so tokrat pokazali, da se znajo ekspresno vrniti po zaostanku. Dvakrat.

Ne gre za to »kaj bi bilo, če bi bilo«. Gre pa za ugotovitev, da je to bil prvi remi vijoličastih po desetih tekmah. Ne znajo igrati drugače. Kot na zmago. Namesto s petimi točkami prednosti pred Olimpijo bo ozimnica vijoličastih torej tri točke. Zdaj se zdi manjša, kot bi lahko bila ali skoraj morala biti, toda glede na začetek sezone je velik uspeh, da je Maribor končal na vrhu.

Ne gre za to »kaj bi bilo, če bi bilo«. Gre pa za ugotovitev, da je to bil prvi remi vijoličastih po desetih tekmah. Ne znajo igrati drugače. Kot na zmago. Namesto s petimi točkami prednosti pred Olimpijo bo ozimnica vijoličastih torej tri točke. Zdaj se zdi manjša, kot bi lahko bila ali skoraj morala biti, toda glede na začetek sezone je velik uspeh, da je Maribor končal na vrhu. Do naslova jesenskih prvakov je prišel tudi s petimi remiji, ki so se proti Kopru, Olimpiji ali Celju v zgodnji fazi Camoranesijeve dobe zdeli tudi veliki dosežki. Proti Aluminiju, ki je že dolgo predzadnji v ligi, a pod Oskarjem Drobnetom raste, bi točka morala biti neuspeh. Pa se ni zdela, ne po poteku tekme.

 »Glavna odlika je, da smo napredovali kot moštvo. Za popolnejšo oceno je zmanjkal še kak zadetek glede na ustvarjene priložnosti,« je pospremil Camoranesi. In vedel, da bi tekmo nemara celo lahko izgubili, a so bili zelo blizu zmagi. Težko bi bili bližje. Ne samo Mlakar, tudi Požeg Vancaš je zapravil priložnost iz metra, morda dveh. Tri priložnosti je imel Aljoša Matko. Pa ni šlo.

2. Zakaj pa ni šlo iz dveh metrov?

»Spet nas je kaznovala napaka in potem še evrogol. Drugi polčas smo igrali zelo dobro, žal se ni izšlo,« je bila ugotovitev Denisa Klinarja. Tehten sogovornik. Zbral je 1334 minut, več sta ob golmanu Ažbetu Jugu, ki je branil na prav vseh tekmah (1620), le še Požeg Vancaš (1341) in Špiro Peričić (1350).

Bolj primerno vprašanje, kje in kaj je zmanjkalo za zmago, je bilo za Požeg Vancaša. Zabil je petega, lahko bi šestega, kolikor jih ima Aljoša Matko, prvi strelec je spet Rok Kronaveter s sedmimi. Včasih štejejo tudi goli tistih, ki so nižje na igrišču. Sploh trije Jana Repasa.

Bolj primerno vprašanje, kje in kaj je zmanjkalo za zmago, je bilo za Požeg Vancaša. Zabil je petega, lahko bi šestega, kolikor jih ima Aljoša Matko, prvi strelec je spet Rok Kronaveter s sedmimi. Včasih štejejo tudi goli tistih, ki so nižje na igrišču. Sploh trije Jana Repasa. »Tisto pri Mlakarju ni bilo niti iz dveh metrov. Bolj iz črte,« je ocenil Požeg Vancaš. »No jaz sem tudi bil na mogoče dveh, Matko se je ravno toliko dotaknil, malo preusmeril, da je šla žoga potem mimo. V slačilnici smo bili slabe volje, ampak moramo biti zadovoljni s prvim mestom,« je v zraku obvisela neka samozadosnost. Tokrat je točka proti Aluminiju nekako še šla skozi. A če bo na koncu sezone tesno, se bodo te priložnosti in zapravljena zicerja znale zatakniti v grlu.

3. Absolutno preveč prejetih zadetkov

Daleč največji problem, ki se še kar ni spremenil, so prejeti zadetki. Maribor je prejel 23 golov na 19 tekmah. Toliko kot četrti Koper in šesti Tabor. Enega več so prejele pete Domžale, čez trideset pa pričakovano predzadnji Aluminij in zadnja Gorica. Olimpija ima 14 prejetih, Mura le 13 prejetih golov.

Vmes je moštvo nanizalo pet tekem brez prejetega gola, končala pa jesenski del s štirimi tekmami zapored, ko so prejeli gol. Šest golov. In to raznovrstne, predvsem pa morajo skrbeti prejeti goli s prekinitev. Že res, da manjka Nemanja Mitrović, toda oba zadetka Aluminija sta bila posledica slabega, negotovega, površnega branjenja.

Kje so razlogi? »Prvo je komunikacija cele ekipe, drugo pa, da stopimo nekoliko nazaj, ko ima nasprotnik žogo,« je razmišljal Klinar. »Prepoznati moramo tranzicijo, raje potrpeti nekaj minut, kot da bi bili ves čas, 90 minut boljši v presingu. Iz vsake polpriložnosti ali prostega strela nato dobimo gol.« S tem je delno nakazal, kakšno taktiko goji Camoranesi.

Kje so razlogi? »Prvo je komunikacija cele ekipe, drugo pa, da stopimo nekoliko nazaj, ko ima nasprotnik žogo,« je razmišljal Klinar. »Prepoznati moramo tranzicijo, raje potrpeti nekaj minut, kot da bi bili ves čas, 90 minut boljši v presingu. Iz vsake polpriložnosti ali prostega strela nato dobimo gol.« S tem je delno nakazal, kakšno taktiko goji Camoranesi.

In kaj o tem pravi trener? »Večji problem od tega, da danes nismo večkat zabili, je zame ta, ki se je kazal skozi dosedanje skupno obdobje: da smo dobili preveč golov. In to moramo izboljšati v nadaljevanju.« To je jasno. Vprašanje je, kako. »Recept ne obstaja. Obstajata pa dva načina, kako se igra nogomet. So ekipe, ki igrajo, da ne izgubijo in ekipe, ki igrajo, da zmagajo. Mi kot Maribor imamo obvezo, da igramo za zmage, kar pušča prostor za nasprotne ekipe. Večina proti nam igra na protinapade, kar je bilo opazno v prejšnjem obdobju. Izhaja iz načina igre.« In Maribor bo tako igral še naprej. Tudi ali zlasti na enega več.

4. Globina kadra: »95 odstotkov jih ob ostalo«

Pisali smo po zmagi nad Muro, malo tudi vzneseno, da je Camoranesi dvignil nivo ne le prve enajsterice, ampak tudi sedemnajstega in osemnajstega igralca. No, skoraj. Pokazalo se je, da vsi ne ulovijo več nivoja oziroma intenzivnosti, ki jo terja Camoranesi. Trojica Amir Dervišević, Andrej Kotnik in Jasmin Mešanović je pokazala absolutno premalo. Derviševića je tranzicija uničila, Kotnik je imel bitke sam s sabo, Mešanović pa je s kapetanskim trakom iskal prostor, podaje, blok, a obenem pazil, da ne bi bil hkrati drugim na poti. »Prav je bilo, da so dobili priložnost,« jih je ubranil Camoranesi.

Nismo ga še slišali, da bi konkretno kritiziral posameznike. Še več, tudi ko delajo napake, jim stopi v bran. »Intenviznost smo dobili, dali smo priložnost številnim, veseli me, da so vsi dobro odgovorili, vsi so pokazali, da si zaslužijo minute, saj smo napredovovali kot moštvo.«

Camoranesi ponavlja, da je z moštvom zadovoljen. Pogodba se izteče najprej za silvestrovo Reneju Miheliču. »S tem moštvom sem zelo zadovoljen, verjamem, da bo vsaj 95 odstotkov te ekipe ostalo tudi v nadaljevanju sezone,« je povedal o svojem kadru.  

Camoranesi ponavlja, da je z moštvom zadovoljen. Pogodba se izteče najprej za silvestrovo Reneju Miheliču. »S tem moštvom sem zelo zadovoljen, verjamem, da bo vsaj 95 odstotkov te ekipe ostalo tudi v nadaljevanju sezone,« je povedal o svojem kadru.

5. Zimski premor in priprave: Turčija bo ključna

»Pustimo se presenetiti, kakšni bodo treningi,« je Požeg Vancaš odgovoril, kakšne prve priprave pričakuje pod Camoranesijem. Moštvo se bo okvirno zbralo 13. januarja, nato bo teden dni treniralo v Mariboru, preden bo zdaj že tradicionalno za glavnino priprav odšlo v Turčijo. Zadnja leta povratki s Turčije niso bili vselej prepričljivi, priprave so znale biti tudi zamujene priložnosti, še zlasti zadnje, ko je moštvo nato doživelo šok po odhodu Darka Milaniča in Zlatka Zahovića.

Zadnja leta povratki s Turčije niso bili vselej prepričljivi, priprave so znale biti tudi zamujene priložnosti, še zlasti zadnje, ko je moštvo nato doživelo šok po odhodu Darka Milaniča in Zlatka Zahovića.

Se je pa dalo čutiti, da četudi Mariboru godi naslov jesenskih prvakov, so vseeno precej previdni. Pa čeprav je zgodovina izdatno na strani jesenskih prvakov, ko gre za tisto, kar šteje najbolj. Torej, kdo dvigne »kanto« na koncu. Ko gre za vprašanje o favoritih, ne govorijo v ednini. »Vsi trije smo tu,« je Camoranesi kimal ob omembi Olimpije in Mure. In pokazal, da se zaveda konkurence. Ampak to govori kot trener vodilnega moštva. Ki je predvsem to. Moštvo.